Tiskane izdaje
Prihodnje leto, 17. ali 19. aprila, bodo svetovne agencije takole poročale: (Havana, Miami) - Danes je Prašičji zaliv (Bahia de Cochinos) mirna in precej neugledna vetrovna plaža, pred 55 leti pa je bila tako imenovana ničelna točka za okoli 1.500 kubanskih izgnancev, ki so jih iz Ciinih vadbenih centrov v Gvatemali vrnili v domovino, da bi strmoglavili Fidela Castra. Invazijski načrti so stekli pod predsednikom Dwightom Einsenhowerjem leto poprej, prevratniški načrt pa je propadel, ker je njegov naslednik John F. Kennedy izkrcanim Castrovim nasprotnikom odrekel letalsko pomoč.
Tako torej t. i. svetovne agencije - razvpite po sprotnem ponarejanju zgodovine. Te dni poročajo, da je na ameriškem veleposlaništvu znova zaplapolala »stars and stripes«, tam se je znašel celo zunanji minister John Kerry, in vse je po 55 letih spet ah in oh. Demokracija (njeno utelešenje so kajpak ZDA) je tokrat obšla Prašičji zaliv in je zakorakala naravnost v Havano, kjer so jo navdušeno pričakali »osvobojeni sužnji«. Malce zlobna opazka: na Kubi so se suženjstva otresli mnogo pred Washingtonom.
In še ena opazka: agencije se sprenevedajo, Kennedy ni bil nikakršen mirovnik; letalsko podporo je odrekel, ker je bila akcija v Prašičjem zalivu polom, ameriška letala pa bi pomenila še dodatno blamažo. Navsezadnje je Kennedy uvedel proti Kubi najhujše gospodarske sankcije v zgodovini, praktično blokado, kar bi tudi moralo dočakati epilog na kakem mednarodnem (raz)sodišču. Po 55 letih si v Washingtonu premislijo in kot da se ni bilo nič pripetilo - Kubo bodo preprosto priključili v svojo interesno sfero, kot imajo v tamkajšnjih morjih že Portoriko, Navasso in Deviške otoke. No, morda še kaj.
Kuba bo spet ameriška kolonija, tako kot Portoriko, vse to je bilo pričakovano, pričakovana je bila tudi neke vrste evforija rissorgimenta, kakršno znajo ustvariti le Američani. Senčna plat tega veselja pa je na drugi strani sveta, na Krimu in v vzhodni Ukrajini, kjer se tudi dogaja neke vrste Prašičji zaliv, vendar s popolnoma drugačnimi predznaki in atributi. Navsezadnje so bila menda sporna ozemlja - predvsem Krim - nekdaj Rusija, toda ZDA si jemljejo pravico razsojati povsod po svetu. In tako smo zdaj pri paradoksu, da Kuba ne bo več pod ameriškim bičem, pač pa Rusija.
So gospodarske sankcije sploh legitimno sredstvo (orožje) v mednarodnih odnosih? Navsezadnje ne moremo mižati, da početje Obame in Angelce še najbolj škodi prav našemu gospodarstvu. Mimogrede: kako se, ko gre za Nobela, še niso spomnili Angelce?
V ameriškem »zbliževanju« s Kubo je več hipokrizije, kot je blata na dnu oceanov. Državica z izjemno strateško lego bo pač končala v žrelu Monroejeve doktrine: nevmešavanje evropskih sil v zadeve na zahodni hemisferi in nevmešavanje ZDA v evropske zadeve. Tako piše v tem dokumentu (1823), ki je v bistvu utemeljil ameriški hegemonizem na »njihovem terenu«, dejansko pa ga je sčasoma razširil v vse Prašičje zalive tega sveta. In Kuba bo lahko spet velik ameriški bordel - kot v dobrih starih časih.
