Tiskane izdaje
Zadnje dni sem, namesto da bi bil na facebooku soočen s klasičnim postavljanjem svojih prijateljev s kulinaričnimi specialitetami ali bil pozvan k všečkanju bebastega nasmeška znančevega šestmesečnika, bolj pogosto priča objavam o koncu sveta, zatonu Zahoda, bližajoči se svetovni vojni in drugim s Trumpovo zmago povezanim katastrofam.
Digitalni prijatelji obsesivno delijo strokovne analize ameriških volitev, všečkajo kritične medijske objave in jezikajo provokativne citate bodočega ameriškega predsednika. Skratka, če vprašate moj facebook, si je svet popolnoma edin, da bo slovenski zet vrgel Zemljo v luft in Ljubljana pri Sevnici pri tem ne bo nobena izjema. Čeprav smo na Prešernovem trgu postavili 20-metrsko neoskubljeno smrekovo hlodovino, jo ozaljšali s tisočerimi lučkami, in jo, času in stasu primerno, poimenovali Melania. Človek res ne ve, ali bi se smejal ali jokal.
Ok, svet bo šel očitno v cvet. »So what!« bi rekel domači Donald. Pa vendar, na facebooku gojim (no, bolj zanemarjam) tisoč in nekaj sto poznanstev in precej neverjetno se mi zdi, da prav nihče med njimi ne izraža navdušenja nad novoizvoljenim nepremičninskim magnatom ali vsaj nad njega slovenskimi izpeljankami. Obstajati mora torej še druga razlaga - nekaj je gnilega v deželi facebooka.
In res gnije, oziroma če smo natančni, se filtrira. Facebookovi algoritmi namreč s pomočjo analize zgodovine posameznikovih aktivnosti objave filtrirajo tako, da so prikazane le tiste, ki so v skladu z uporabnikovimi preteklimi aktivnostmi. Kompleksne matematične formule upoštevajo zgodovino vseh preteklih interakcij, všečkov, deljenj vsebin, iskanj, obiskov strani, ustvarjenih zaznamkov itd. in posameznika potisnejo v tako imenovani filtrirani balonček (ang. filter bubble), kjer ostane obkrožen z informacijami, s katerimi se večinoma strinja.
A facebookovsko gnitje se ne konča pri filtru. Ko smo enkrat varno spravljeni v balonček, se zabava šele začne, saj balonček hkrati deluje kot komora, ki proizvaja odmev (ang. echo chamber). Gre za efekt, ko se določeno mnenje ali ideja uveljavlja tako, da se ponavlja znotraj zaprtega kroga enako mislečih, nasprotne informacije pa so cenzurirane ali vsaj izrazito manjšinsko zastopane.
Za povrh smo ljudje že v osnovi nagnjeni k temu, da za relevantne in zanesljive jemljemo informacije, ki podpirajo in utrjujejo naša že obstoječa prepričanja, kar vpliva na naše preference od izbire medijev do sklepanja prijateljstev. To človeško lastnost so sociologi poimenovali confirmation bias ali prosto po Prešernu samo-pritrjevanje.
In facebook je prostor, kjer se vsi trije opisani fenomeni združijo v eno. Najprej si sami pristransko izberemo prijatelje, ki mislijo podobno kot mi, nato nas matematični algoritmi zaprejo v filtrirani balonček in nam servirajo zgolj objave, ki so všeč nam ali našim digitalnim znancem. V filtriranem balončku pa lahko nato po mili volji v en rog tulimo s somišljeniki in na podlagi njihovega odmeva naših skupnih stališč sklepamo, da smo vsi skupaj zastopniki prevladujočega mnenja ali ideje.
Ljubitelji teorij zarot bodo razočarani, saj za matematičnimi algoritmi, ne stojijo tajne organizacije, ki bi si prizadevale s pomočjo na videz benevolentnega družabnega omrežja polarizirati družbo. Algoritmi v prvi vrsti niso (več) napisani za boljšo uporabniško izkušnjo ali za učinkovitejšo izmenjavo mnenj, pač pa zato, da zberejo čim več uporabnih podatkov o posameznikih in jim poleg prilagojenih vsebin, ponudijo tudi kopico na kožo pisanih oglasov - takšnih, ki jim bodo všeč glede na njim lastno zgodovino uporabe interneta.
Res pa je, da tudi stranski produkt v obliki popredalčkane družbe v očeh lastnikov kapitala ali nosilcev moči ni nujno slab oz. neuporaben. Če bi bilo tako, bi lahko zadnje dni na svojem facebooku nemoteno užival v meni prilagojenem balončku polnem prenažirajočih se prijateljev in njihovih ponudbah za posvojitev albinega osla z eno nogo. Bi pa vsaj Ljubljana še vedno bila ob Dunaju in ne ob Sevnici.
