Ko so še bile del počitniškega biznisa, je še tako nemarni dopustnik hotel izbrati takšno, ki mu je všeč, ki bo pomenjljiva in nekako za večno ujela njegov trenutek počitniške sreče, ki jo prostodušno deli z bližnjimi doma. Otroci in mladostniki so iskali kartice, na katerih bi svojih prijateljčkom lahko naznačili, kje natanko so se nahajali v prostoru počitniške idile, potem pa na hrbtno stran risali jadrnice ali druge vtise iz pomorskega življenja. Bili so časi, ko so najstniki v želji, da svoj morski zaklad delijo s sovrstniki, poštarjem pisali prave ljubezenske izpovedi in znake vdanosti, da bi jim ti le oprostili, ker jim za znamko ni uspelo zbrati denarja. In številnim poštarjem se je očitno milo storilo ob takšnih ljubečih prošnjah in so to nujno sporočilo o dobrobiti mladine njihovemu oddaljenemu drugu prenesli brezplačno.
Bil je čas, ko so takšni najstniki vedeli, kako je treba popihati na dušo neki osebi na pošti, ki je bila edina vez z domom. Anonimni posredniki med tisočerimi mladimi in njihovimi naslovi pa so bili na neki način lahko ponosni, da zanje premagujejo razdalje, kot so jih nekoč poštni golobi ali maratonci − čeprav ti slednji z dozdevno pomembnejšimi novicami, saj so bili zanje pripravljeni umreti.
Danes so razglednice v kioskih na morskih letoviščih umaknjene v ozadje. Spet upravičeno − saj vedo, da se je ob vsej tehnologiji, ki jo premore pametni telefon ali prenosni računalnik z možnostjo dostopa do spleta, njihova funkcija ključno spremenila. Kdo še pošilja kartice, ko je vsak svoj fotograf in preprosto pošlje svojo sliko in še sebe v njej? Ni mu treba več označevati kraja svojega bivanja na razglednici, saj lahko prek videa ali direktne videopovezave to prikaže sam, če niti ne omenimo tega, kako njegov GSM tako ali tako neprestano oddaja svojo natančno lokacijo.
Dve generaciji za zdaj še spoštujeta institut razglednic: ena so seniorji, ki na morje ne vlačijo svojih računalnikov ali se jim ne da ukvarjati s pametnimi telefoni ali pa preprosto pošiljajo pošto še starejšim, ki so se izognili valu »pametne« komunikacije. Druga skupina so otroci, ker še vedno radi kaj narišejo, pustijo osebni pečat na starodavni obliki dopisovanja.
Sicer pa je danes vsak subjekt svoje lastne interaktivne razglednice. In vsi ti spontani kriki osebne kreativnosti, kako zajeti svoje počitnikovanje, so postopoma izpodrinili (kolikor toliko) profesionalno fotografijo kartic s kratkim, čeprav pogosto skopim: »Lep pozdrav iz ...«
Čeprav je znala biti množica razglednic, ki se je, denimo, nabrala skozi 30-letno zgodovino kakšne družine, veliko breme za njene omare, pa so mnoge od teh bodisi zaradi izborne fotografije (ki je še vedno ne more napraviti naturščik) ali pa hudomušnega ali pomenljivega besedila ostali del družinskih draguljev.
Poplava digitalnih slik, ki danes masovno krožijo in se zaradi tega kroženja izgubljajo v pozabo, poplava kratkih sporočil, opremljenih z emotikoni, ne more nadomestiti geste izbora kartice in osebne pisave, pa nakupa znamke, ki je nekoč spremljala kakršenkoli že pozdrav z morja, ki se je znal smejati ali svojega naslovnika nasmejati brez smeškota.
A mimo vprašanj, kaj masovno slikanje turističnih destinacij pomeni za profesionalno fotografijo ali kaj masovna SMS-komunikacija pomeni za nekaj takšnega, kot je osebna pisava oziroma morska besedilna domislica, je bila morda funkcija kartic v nečem čisto drugem.
Obstajal je čas, ko so ljudje odšli na počitnice in s tem za teden ali dva izginili s horizonta svojega vsakdana in se preizkusili v nečem, kot je izolirano bivanje družine, para ali posameznika. Danes družina ni več nikoli sama in sami niso tudi pari ali prijatelji, ki potujejo skupaj. Sami niso niti tisti, ki se odločijo za solistično popotovanje. Jasno, v izolaciji, v dopustniški prepuščenosti dotičnemu kraju in ljudem je bila razglednica včasih edina vez z vsakdanjostjo življenja doma. Razglednica je bila edini dokaz, da dom, rutina, znanci v tistem trenutku sploh obstajajo.
Ko gremo danes na dopust, vzamemo dom, družino, prijatelje s seboj, nobene velike novice ne moremo prešpricati. In prav zato nam ni treba več pošiljati razglednic. Vsaka naša izkušnja je dokumentirana in večina teh tudi nemudoma poslana v svet, kot je nemudoma vse iz sveta lahko v trenutku pri nas, kjerkoli na Zemlji se že nahajamo.
In kolikor je lahko popolna počitniška izolacija test ali vir tesnobe za vsakega posameznika, družino, par in prijatelje − kako, denimo zapolniti ves prosti čas −, pa je razglednica zadnji dokaz tega, da je nekaj takšnega v dobrem in slabem sploh obstajalo. Napisati razglednico danes pomeni javljati se iz preživelega časa; morda je njena edina funkcija danes v tem, da vsaj za hip ohrani nostalgični spomin na možnost popolnega odklopa človeka iz njegove rutine, na možnost njegovega čistega umika od vsega vrveža doma in po svetu.
Lepe pozdrave z morja, torej!