Tiskane izdaje
Verjetno težko srečamo bolj sumljivo besedno zvezo kot »Za otroke gre!« Lahko se namreč kregamo o domobrancih in partizanih, lahko dvomimo o tem, da so Američani pristali na Luni, lahko razmišljamo, ali je Al Kaida res odgovorna za 11. september ali pa so se napadli kar Američani sami … Na tem svetu lahko dvomimo o vsem, le o eni stvari ne moremo podvomiti: namreč o otrocih in o tem, da jih je treba zaščititi. Otroci so sveti, otroci so nedolžni, otroci so zadnje zatošišče pred ponorelim, pokvarjenim svetom. Ko pride do otrok, je vsakršna debata odveč, saj nas mora zanimati le njihovo takojšnje dobro.
Seveda pa je ravno v geslu »Za otroke gre« vselej implicitno navzoč imperativ, da je vsako razmišljanje odveč, saj smo vendarle prišli do edine skupne točke vsesplošnega strinjanja − otroci so nedotakljivi. In prav v tej netematizirani predpostavki, da pri borbi za otroke nobeno sredstvo ni pretrdo in prehudo, je srž ideologije in gnezdo fantazem.
V vnemi pomagati otrokom ali v vnemi reševanja otrok najprej pozabimo, pred čim jih sploh rešujemo, kaj je glavna grožnja otrokom. In navadno predstava o tem, kaj ogroža naše otroke, največ pove o tistem, ki sanja te ogrožajoče pošasti.
Za Metko Zevnik in Aleša Primca, ki načeljujeta iniciativi Za otroke gre in trenutno proslavljata, ker je ustavno sodišče ugodilo njuni zahtevi po razpisu referenduma o pravicah istospolnih partnerjev, so očitno največja grožnja otrokom istospolni partnerji. Seveda oba akterja nimata nič proti homoseksualnim partnerstvom, proti gejem ali lezbijkam ali komurkoli z netradicionalno spolno usmerjenostjo, a vse dokler ne pridejo v bližino otrok. Sovražnost do istospolno usmerjenih oseb je pri njima perfidno, a dovolj transparentno zavita v čisto in golo skrb za dobro naših otrok.
V naglici čimprejšnjega ukrepanja ali skrbi kar pred razpadom celotne družbe spregledamo tudi, za katere otroke sploh gre: so torej ogroženi kar vsi otroci ali le beli, le črni, morda bolni otroci ali tisti, ki živijo v revščini ali sredi vojnih viher ali pač samo tisti, ki nimajo dveh heteroseksualnih staršev?
Metka Zevnik in Aleš Primc imata odgovor na to vprašanje. Še več, odgovore imata celo na najbolj zahtevna filozofska vprašanja. Aleš Primc je, denimo, po razsodbi ustavnega sodišča napovedal najlepšo referendumsko kampanjo z besedami: »To bo kampanja o ljubezni mame in očeta, o ljubezni otrok do mame in očeta, o čudoviti dopolnjujoči se naravi moškega in ženske, o čudoviti spolnosti moškega in ženske, to bo nekaj najlepšega, kar ste doživeli.«
Otroci so na koncu le marketinški trik. V resnici ne gre zanje, ampak za čisto ontologijo ali kozmologijo, za ustroj sveta, ki ga pooseblja ujemanje dveh raznolikih principov, uspešno dopolnjevanje nasprotij: čudovito se dopolnjujoča narava moškega in ženske ter njuna čudovita spolnost. Otroci so le produkt tega harmoničnega ustroja sveta. In referendum imamo na koncu zato, da pokimamo Primčevi viziji konstrukcije svetovnega reda.
Toda vsaj od razsvetljenstva dalje ni več tako samoumevno, da je družina najbolj idealni prostor za razcvet subjekta. Družina ima lahko blagodejne učinke samo pod budnim očesom države, ki med drugim prepoveduje tepež in druge zlorabe otrok, ki zapoveduje šolanje za oba spola itd. Lepa seksualnosti med žensko in moškim tako ni jamstvo za blaginjo najmlajših pripadnikov družbe, ampak je potrebna intervencija višje entitete − države, ki prek zdravstvenega, šolskega in drugih sistemov poskuša zajeziti napake starševstva.
Če danes obstaja razsvetljeno starševstvo, potem predvsem po zaslugi tega sistemskega urejanja družinskega življenja. Eden od učinkov razsvetljenskega gibanja je bil namreč tudi to, da prvorojeni sin ni bil več edini dedič in hčerka ne le objekt ekonomske menjave med dvema glavama družin. Če danes obstaja standard dobre vzgoje mladine, potem tudi zato, ker so sistemske družbene spremembe zadnjih sto let ženskam omogočile šolanje, zaposlitev, kariero. Vse te reči so se − mimogrede − zdele klenim Slovencem in Slovenkam še pred kakšnim stoletjem povsem nenaravne, torej skregane z edinim pravilnim ustrojem sveta.
V 21. stoletju je naloga države prav ta, da izpodbije fantazme o idealnih družinicah in idealnih otročičkih iz idealnega spolnega razmerja, pa tudi fantazme o tem, kaj jih najbolj ogroža. Cilj države bi moral vsaj idealno gledano biti razvoj čim bolj razgledanih in razmišljujočih državljanov in državljank, ki bodo sposobni spregledati zavajajoče in populistične slogane; pa naj prihajajo od njihovih staršev ali od sovražnikov vsega, kar ni ukrojeno po nikogaršnji predstavi o svetovni harmoniji.
