Tiskane izdaje
Nismo še zdaleč edini in na sploh se nihče več ne sprašuje, zakaj vsi govorimo angleško, beremo angleško, dihamo, mislimo in čutimo skozi odprtine, ki nam jih je izrezala in milostno dopustila Evropska unija. Tja smo se priplazili po tleh, da bi bili vredni njene veličine. Posnemali bomo in se ponujali in skakali kot otrok do pulta s sladoledom. Morda kaj priteče po vitrini, bomo takoj hlastno polizali, da ne bo treba brisati. Morda nas kdo celo poboža?! Bolj verjetno bomo dobili ljubečo in prijateljsko klofuto od Jean-Clauda Junckerja in navodilo: »Sem, k nogi, priden«. Luškano, ni kaj.
Vprašanje beguncev na meji Evrope kliče po obnovi njene grabežljive, morilske, okrutne in osvajalske zgodovine. Če prebirate komentarje v britanskih časopisih, boste ugotovili, da so ljudje zgroženi nad umazanimi priseljenci s svojimi ženami, češ da bodo živeli na njihov račun, mazali njihove ceste, pačili njihov jezik in kulturno pokrajino. Predlagajo oboroženo ustavitev priseljevanja. Že danes!
Medtem ko je britanski imperij okradel Avstralijo, Novo Zelandijo, Afriko, Severno Ameriko, Karibe in Indonezijo, pa še kaj vmes. Ampak samo najbolj neumni ne razumejo, da je bilo to darilo »primitivcem«, da so jim odnesli tisto, česar sami v svoji nerazgledanosti tako ali tako niso razumeli. Malo kasneje so jim razložili še njihovo kulturo in običaje. Poglejte, ne veste, kdo ste in kam spadate, dokler o vas ni napisana monografija v angleščini. Do takrat za znanost ne obstajate, vse, kar pa je do tedaj napisanega, uničite sami, ker je nacionalistična propaganda. Komu to še ni jasno? Lahko vam razložijo tudi bolj počasi in s slikicami.
»Prišli so in postali četrta najštevilnejša vera na Portugalskem,« je ta teden v Zagrebu predavala dr. Clara Saraiva, strokovnjakinja za afriške migracije. Kdo je prišel? Migranti iz Brazilije na Portugalsko s svojo vero, ki je mešanica afriških verstev, izročila južnoameriških staroselcev in katolištva, v katero so bili zasužnjeni Afričani prisiljeni pred belimi gospodarji z bičem, mečem in verigami. Portugalci so se stoletja, prosim lepo, dolga stoletja naseljevali v Braziliji. Zdaj se njihovi praprapotomci vračajo na Portugalsko kot nezaželeni migranti z nekimi sektaškimi obredi, kakor jih dojemajo tamkajšnje »glavne« vere. V deželi Portugalski, kjer pa res doslej »niso imeli teh težav«, se ognjevito sprašujejo, kako bodo rešili »vprašanje priseljencev«. Sami so hodili več sto let v Brazilijo na morilsko-plenilsko izletništvo in osvojili pol kontinenta, kjer je, naključje je tako hotelo, postala glavna vera krščanstvo in uradni jezik portugalščina. Nekaj je priseljevanje v Evropo, nekaj pa je razširitev evropske civilizacije na gori trupel zunaj Evrope. Prvo ni dovoljeno, ker je grozno, drugo je pa demokracija. Kdor misli drugače, je verjetno subjektiven.
Se morda kdo še spominja kraje predmetov iz koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau? Ja, dva britanska šolarja z ekskluzivne šole v Cambridgeu sta si privoščila to »šalo«. Brez skrbi, nič kaj preveč ne bosta kaznovana, malo so ju zasliševali in plačala bosta vsak 200 evrov. Si predstavljate, da bi kradel iz tako pomembnega muzeja šolar iz Indonezije ali Sudana? Prosim, dajte.
Priseljenci v Evropo ne bi smeli priti brez orožja, neusmiljenosti in verske blaznosti; če hočejo samo zbežati iz oropanih držav, ki jih bombardira Zahod, je to žal premalo. Pa tudi sami sebi ne bi smeli reči begunci, ampak »prinašalci luči« ali kaj podobnega.
Srečko Kosovel, genij in vizionar, je že pred sto leti zapisal, da bo smrt Evrope, kakor da bi razkošna kraljica v zlatu legla v krsto temnih stoletij. Sicer je Kosovel z nekega Krasa in je pisal v nekakšni slovenščini, ampak dokler imamo še pravico kaj citirati, jo raje uporabimo. Kmalu smo lahko znova še bolj demokratično osvobojeni.
In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji ...
