Zakaj je peder še vedno kletvica?

Istospolnost ni nalezljiva, ne boli in nikogar ne ogroža. Ljudje, ki živijo svojo ljubezen iskreno in odprto, so junaki.

Objavljeno
31. januar 2018 11.44
Petra Greiner
Petra Greiner
Odločila sem se, da si bom tokrat delila stroške prevoza. Udobno sem že sedela na zadnjem sedežu avtomobila, ki ga je vozil mlad moški, ko sem se nenadoma zdrznila. V prometnem zamašku je prehitevajočemu pred seboj siknil: »Peder!«

Sama pri sebi sem se spraševala, kako je lahko izraz za homoseksualno ljubezen še vedno oziroma sploh kletvica. V misli so se mi prikradli vsi prijatelji, ki, ja, so pedri, kot se je bržkone nehote izrazil mladi moški. Ti moški ljubijo moške, nekateri z njimi živijo, drugi so v razmerju z žensko. Svojega najbližjega prijatelja lahko celo iskreno vprašam, zakaj se je sploh poročili, če pa je globoko v sebi čutil in vedel, da ljubi isti spol.

Začel je takole: »Kot otrok iz razbite družine sem vedno sanjal in idealiziral svoje življenje v srečni družini. Bivšo ženo, mamo svoje hčere, sem spoznal po naključju. Ujela sva se. Njej sem bil tolažba po dolgi resni zvezi, ki je razpadla, jaz sem mislil, da je to tisto, kar sem iskal. Otroka sem si vedno zelo želel. Presrečen in hvaležen sem za deklico, ki mi je bila dana. Poroka je bila v tem »filmu« nekaj povsem normalnega in ne morem mimo dejstva, da je bila homoseksualnost v osemdesetih še kako tabuizirana. Dva očeta z otrokom sta bila milo rečeno znanstvena fantastika in istospolna usmerjenost v času socializma ni bila niti prav omenjena, vse do leta 1976 pa je bila tudi kazensko preganjana.«

Ne morem mimo dejstva, da je prav omenjeni prijatelj eden redkih predanih samohranilskih očetov, ki bi ga družba lahko brez težav dvignila na pediestal. Pozoren in dosleden. Čuteč do svojega otroka. Če ... če ne bi bil homoseksualno usmerjen.

Vendar ne prehitevajmo, njegovo gejevstvo se je začelo glasneje oglašati skupaj z grožnjo ločitve. Preden začnete moralizirati, bi vas še za hip ustavila in pomagala odstraniti plašnice. Povejmo na glas, da si ob morebitni ločitvi človek največkrat prizna vse tisto, kar lahko dolgo skriva, dokler naposled ne odloži družbenokoristne maske. Pa če to pomeni, da si priznaš ljubezen do istega spola ali pa se odločiš zaživeti z desetletjem mlajšim moškim.

Na koncu tega temnega predora oziroma ločitve mnogi ugledajo takšnega sebe, kot so si že dolgo želeli, pa preprosto niso zmogli. Ob razkritju istospolne usmerjenosti takšen oče, navsezadnje tudi mati, centru za socialne zadeve te lastne resnice in pravice (!) ne bo razkril. Moj sogovornik prizna, da je tam že običajen moški obravnavan kot tretjerazredni starš. Če se še tako trudiš.

Je bila pa njegova usmerjenost veliko kasneje izpostavljena med hčerinim zdravljenjem na pedopsihiatriji, kjer so imeli strokovni delavci izjemno strokoven in profesionalen pristop. Mama ji je o tem pripovedovala v slabšalnem smislu, vendar je na srečo otrok ob sebi videl preprosto dobrega očeta. Hčerine težave s homoseksualno usmerjenim očetom nimajo prav ničesar skupnega, vedeti moramo le, da je njegovo priznanje sebi in ženi ter iskrena pripoved hčerki pomenilo le olajšanje in odrešitev.

Danes, ko so razmerja v družini že močno načeta, si želi, da bi že v davnini vsem preostalim moškim povedal, kako pomembno si je še pravočasno priznati, koga ljubiš, saj otroci čutijo, ko med staršema nekaj 'ne štima' – naj gre za očetovo homoseksualnost ali materino nezvestobo.

Dejstvo je, da se partnerke lahko počutijo ponižane, tudi prevarane in osramočene, vendar kot pravi sam: »Na srečo dvojnega spolno aktivnega življenja v zakonu nisem živel, je pa to danes pogosta praksa pri gejih, ki imajo družine. Vsak dan, ko lažeš sebi in svoji družini, je izgubljen, pa naj se sliši še tako klišejsko. Nisi popoln, okolica prej ali slej izve ali vsaj sumniči. To pa je vedno dober povod za zaplet. Laži se stopnjujejo in s tem še bolj prizadeneš tiste, zaradi katerih to počneš. Najhuje je, da lahko družinske člane zaradi dvojnega življenja izgubiš. Strah pred razkritjem je prazen, ker ne funkcioniraš, kot bi lahko. V odnosih, v družbi in, bodimo realni, tudi v domači postelji.«

Na parade in izpostavljanje v javnosti gleda dvoumno. Prav je, da se za socialne pravice istospolnih zvez borimo, vendar obstajajo pravne poti. »Živi in pusti živeti, je bil vedno moj rek. Računam na to, da bo naša družba to kdaj spoznala. Dve istospolni osebi v zakonu ali v partnerski zvezi ne ogrožata nikogar, ne jemljeta nikomur nič in plačujeta davke tako kot Franc in Micka, ki sta v zakonu. Naša družba je pač ozka in ji je jemanje bližje kot dajanje. Kot moški, ki ljubi moškega, si ne želim ničesar drugega kot mirno se sprehoditi z moškim z roko v roki, ne da bi bil pri tem deležen začudenih pogledov in opazk. Istospolnost je prirojena, ni bolezen. Je dejstvo, ni nalezljiva, ne boli in nikogar ne ogroža. Morda bi bil preprosto le čas, da postane družbeno sprejemljiva.«

Preden me omenjeni voznik dostavi do cilja, pomislim, da so v našem okolju pedri, ki živijo svojo ljubezen iskreno in odprto, pravzaprav junaki. Nad seboj bi se morali zamisliti predvsem tisti, ki se še vedno skrivajo za kiklami svojih žena.