Zapisi iz podtalja: Zdele in zdej

V nasprotju s tem, kar so nam o uporabi in zlorabi drog moralizirale učiteljice, ki so celotno kompleksno področje reducirale na »zapadanje v slabo družbo«, ki mu menda sledi nekakšna samoumevnost napredovanja »od lažjih drog k tršim«, velja, da kolikor obstaja uporabnikov drog, toliko obstaja razlogov za konzumacijo in notranjih meja, do kod bo kdo v eksperimentiranju z drogami šel oziroma kako jih bo uporabljal ali zlorabljal.

Notranja meja ali varovalka je relativno stabilna reč − če posameznik ni izpostavljen osebni ali družbeni travmi, je ne bo pomikal s točke, kjer jo ima nastavljeno. Denimo: kdor že deset let kadi travo, jo bo kadil tudi nadaljnjih deset let, brez »napredovanja k tršim drogam«. Po drugi strani si bo kdo drug, z drugačno mentalno strukturo, svojo normalo zgradil okoli vikend uporabe rekreativnih drog. Ne glede na razloge, ki posameznika vodijo k omamljanju, in ne glede na mejo, ki ga pri tem vodi, gre pri stvari vendarle za neke vrste zanikanje realnosti, »odjebek« družbeni stvarnosti in iztegnjen sredinec vključevanju vanjo.

Dejan Nebrigić, prvi srbski gejevski aktivist, je svoje razloge za uporabo substanc, denimo, videl v dominanci patriarhata, ki da nas »definitivno vodi v dekadenco: v alkoholizem, narkomanijo, 'instant seks' ... Gre za dekadenco zavestne smrti, smrti kot upora.« Nebrigić se je, v nasprotju z učiteljicami in drugimi dežurnimi moralizatorji, dobro zavedal, da »slabo družbo« predstavljajo predvsem dominantne ideolgije, ki jim je posameznik, ki se vanje ne more ali noče umestiti, podvržen. Toda ko začne na posameznika nekaj pritiskati od zunaj, najsi bo nenadna osebna nesreča ali družbena travma, ko nekaj dodatno zamaje strukture, v katere je umeščen, se v skladu s tem pomika tudi meja uporabe/zlorabe.

Včasih se zgodi, da se količina teh »uporov družbeni stvarnosti« namnoži in v okolju nenadoma opazimo generalni porast uporabe in zlorabe drog oziroma − porast izklapljanj. Porast (tudi če, denimo, govorimo o povečevanju števila sedativov na recept, ki smo mu priča v zadnjih letih) govori o tem, da se je nekaj znotraj družbene klime radikaliziralo, postalo bolj nevzdržno za vsakodnevno živetje in preživetje.

Takšen porast uporabe drog je bil, denimo, izrazito opazen v devetdesetih na primeru pripadnikov tako imenovanega novega vala, torej ustvarjalne, kritično misleče mladine, ki je edina predstavljala alternativo znotraj binarne razdelitve na socializem in kapitalizem − šlo je za boj, ki ga je ta generacija s pohodom vojne mašinerije izgubila. Ob izgubljanju znotraj vojnih razmer pa je bila menda deležna še dodatnega »pospeška«. Iz tega obdobja zaradi tragičnega konca najbolj izstopa kultna zasedba Ekatarina Velika, katere člani so drug za drugim podlegli poceni heroinu, ki je takrat preplavil ulice Beograda. Teorija zarote pravi, da je ta heroin dovajal bodisi srbski politični establišment bodisi kakšna tuja obveščevalna služba − v vsakem primeru da je šlo za namerni izbris kritično mislečih posameznikov.

Naj bo mit, po katerem je uporaba drog eskalirala in izbrisala najvplivnejše predstavnike novega vala, resničen ali lažen − pravzaprav ni potreben prav natančen načrt dostave drog, da bi se znebili napredno mislečih. Za uničenje potencialno ogrožujoče kritike je potreben zgolj izbris prihodnosti tistega, ki bi kritiko lahko izrekal, kar se je zgodilo tudi omenjenim. Vzemite mladim kakršnokoli možnost zanesljivega oblikovanja lastnega življenja, onemogočite jim vsakršne možnosti preživetja in načrtovanja prihodnosti in vse, kar jim ostane, je osredotočenost na sedanji trenutek, saj ni zunaj njega nič zanesljivo. Zunaj sedanjosti nič ne obstaja. Sedanji trenutek nenadoma postane edino, kar je, v njem pa je − ravno zato, ker je ta trenutek edini − dovoljeno vse; meja, ki nas ohranja pred avtodestrukcijo, je nenadoma zabrisana.

Natanko to je ob porastu uporabe rekreacijskih drog v zadnjem obdobju vidno tudi v Ljubljani, nekdanje priložnostne partyje so zamenjale dolge vikend eskapade masovnega zadevanja, ki se pri nemalo posameznikih nadaljujejo tudi med tednom. In pogosteje ko si zadet, manj je v treznem stanju vsebin, ki bi te vznemirjale. Se iz dokumentarca Amy (2015), denimo, spomnite, kaj je ob prejemu grammyja pevka rekla svoji prijateljici? »Vse to dogajanje je brez drog tako dolgočasno.« Stvarnost ji preprosto ni več nudila nikakršnega užitka.

Širši družbeni problem porasta uporabe drog tako tiči natanko v odvezi od stvarnosti. Osebe, ki jim omamljanje predstavlja substitut za neobstoječo prihodnost, ne bodo prihajale na dan s kritiko sistema. V jedru kritike je namreč verovanje, da lahko družbo izboljšamo − izboljšamo v prihodnje, s procesom postopnega, skupnega napora. Toda ideja družbenega napredka je prvo, kar v krču nezmožnosti načrtovanja lastne prihodnosti in pripadajoče dekadence odpade.

Ob premišljevanju o teh začaranih krogih človek zlahka postane depresiven, saj pravega odgovora pravzaprav ni. Izklapljanje od realnosti je del samoohranitvenega mehanizma, tudi kadar, paradoksalno, vodi v samouničenje. Tisto, kar lahko strezni, je kvečjemu konstantno obnavljanje napornega zavedanja, da kaj takega, kot je izhod, v resnici ne obstaja. Obsojeni smo, da živimo in se do konca borimo v realnosti, ki nam je dana. Realnost namreč deluje po nekem vesoljnem pravilu, kjer za vsak odklop in za vsak pobeg kasneje plačamo ceno − tako na osebni ravni kot na ravni družbenih konsekvenc.

Ali kot mi je že pred leti rekel znanec:

»Jaz se ga zatripam in mi je tri dni super in se smejim in sem najbolj srečno bitje na svetu. Četrti dan pa mi na vrata potrka stric Hofmann*. In veš, kaj reče?«

»Kaj?«

»Kaj pa račun?«

---

*Albert Hofmann, švicarski kemik, ki je leta 1938 izumil LSD