Tiskane izdaje
Nisem nameravala spremljati državne kulturne proslave. Toga forma ceremonij me uspava in v glavnem vnaprej vem, kaj bodo govorci povedali, kar pa me utruja, da ne rečem jezi, saj imata zame umetnost in kultura širšo vrednost, kot to, na kar ju reducirajo s proslavami. Če hočete čemurkoli, kar je za vas sveto, odvzeti vrednost, okoli zadeve napletite proslavo.
V Sloveniji obstaja dominanten diskurz o problemih v kulturi, ki je sestavljen iz železnega repertoarja poudarkov. Veste, o čem govorim: mi, umetniki, državi dajemo, kar država najbolj potrebuje, mi smo njena bit, njeno bistvo, njeno razsvetljenje, njena moč za obstanek, a ona tega ne vidi in z nami grdo ravna. Stvar me nervira iz več očitnih razlogov. Eden izmed njih je tale: umetnik se lahko − zaradi takšnih ali drugačnih interesov − pripne na državo, ni pa mogoče tega storiti z umetnostjo, ki je vedno čeznacionalna in na svojstven način brezinteresna. Umetnost je last vseh, ki vanjo vstopamo. Trditi drugače pomeni manjšati vstopna vrata, kar je najmanj neodgovorno.
Drugi razlog, zakaj me govor o nacionalem pomenu kulture nervira, tiči v dejstvu, da gre v takšnem odnosu med umetnikom in državo za dinamiko, ki je podobna tisti, ko želi nekdo od drugega izsiliti reči, ki jih ni mogoče izsiliti: spoštovanje in ljubezen. Včasih se mi zdi, da bi umetniki potrebovali klofuto streznitve, takšno, kot jo potrebuje zaljubljeni najstnik ali najstnica. Ker, oprostite − če država in državljani kulturi ne priznavajo pomena, potem država in državljani kulture ne potrebujejo. S tistim nacionalnim bistvom si lahko rit obrišete. Takšna je trda realnost, ki jo je treba sprejeti in ravnati v skladu z njo. Ravnati je treba drugače kot (realni ali mentalni) najstnik, ki želi svojo vrednost pri drugem izsiliti.
Kot rečeno, nisem nameravala spremljati poslave, a potem je z vseh koncev družbenih omrežij prihajala vest o menda sijajnem govoru Vinka Möderndorferja. Pa sem ga poslušala. Kljub močnim trenutkom, v katerih je brez olepšav predstavil dejstvo, da slovenski ustvarjalci in z nami kultura crkujemo, trenutkom, ob katerih se mi je ob misli na lastno bedo in bedo kolegov orosilo oko (kar je gotovo oblika narcisoidnega odziva), je vendarle šlo za variacijo omenjenega govora, ki ga poslušamo že ves čas, že najmanj 25 let.
Poudarki so vedno na istih mestih − mačehovska država vs. nacionalni pomen kulture. Še noben izmed teh govorov, večno istih govorov, ni imel nikakršnega učinka na realno politiko ali zavest državljanov o pomenu kulture. Petindvajset let je kar zadostna preizkusna doba za plasiranje idej na družbo, kaj pravite? Stvar med drugim ne deluje tudi zato, ker je »nacionalni pomen« preveč abstraktna kategorija za kmetavzarsko državo, kakršna Slovenija je in kakršna se vsakič znova odloča, da bo tudi v prihodnje. Od države in državljanov, ki nimajo ne lastne vizije, ne zavesti o tem, kdo so, ne kake oprijemljive smeri ali poti, umetnik ne bi smel pričakovati ničesar. Lucidni posameznik bi to do zdaj že moral vedeti in v skladu s tem spremeniti diskurz.
Želela bi si govorov o kulturi, iz katerih bi povsem črtali državo in se obrnili k ljudem, tistim posameznikom, ki jih umetnost rešuje. Tistim, ki krvavo potrebujejo vsaj drobtinice smisla sredi občega niča, da se sploh lahko prerinejo iz dneva v dan. Želela bi si govora, v katerem bi bilo (po)končno povedano, da je politična situacija v Sloveniji in po svetu slaba in bo vse slabša (in slabša in slabša in slabša), da politika iz nas ustvarja samotne posameznike, ki smo odrezani od bistva, a da se lahko zanesemo, da nas bo vedno ostalo nekaj, ki nas svet ne bo zlomil (ker ene je zlomil in ene še bo). Da bomo z idejami, ostro izbrušenimi puščicami, lepoto in pametnimi uvidi drug drugemu sogovorniki in uteha v grozljivih časih vse hujše praznine. Da se bomo do zadnjega trudili, da bi situacijo izboljšali in dali svetu vsebino. Pa stigli dokle stigli*, si včasih rečem.
To je vse, kar zares je, in vse, kar je kdaj bilo. Nikakrše zanesljivosti ni v jutrišnjem dnevu, obenem pa ni mogoče računati na politike ali na prebujenost ljudi, ki jim že dolgo ni mar ali pa jim nikoli ni bilo mar. To fantazmo, to do oksimorona izpraznjeno floskulo o nacionalnem pomenu kulture je treba opustiti in se soočiti z realnostjo, delovati iz nje.
Kdo ve, morda se v našem zagotovilu, da se bomo borili do zadnjega, da bomo še naprej dostavljali hrano, prepozna še kdo in se pridruži − kdo od zunaj, kdo od drugod, kdo z roba, kdo, ki ga na vsakem koraku opazen patološki odnos med umetnikom in državo odvrača od vključevanja v umetnost. Kdo, ki je čisto sam in sestradan.
*Pa do koder pridemo, pridemo.
