Tiskane izdaje
Izmed vseh ljudi si najbolj prizadevam izogibati se tistim, ki ljubijo. Denimo ljudem, ki hodijo naokoli in ves čas razglašajo, kako da ljubijo slovenščino. Veste, o kom govorim. O tistih, ki svet motrijo z rdečim kemičnim svičnikom v roki, ki vsako izjavo politikov vrednotijo skozi število napačno postavljenih vejic, ki opazijo napačno sklanjatev in nad njo intelektualno prevzvišeno vihajo nos (strašen domet − dognati, da nam vladajo debili), ne opazijo pa vsebine povedanega, ne znajo brati med vrsticami, zanje evfemizmi, kot so »tehnična ovira« ali »odvzem medvedov iz okolja« ne predstavljajo nikakršne težave, če so izrazi slovnično pravilni. Gre za ljubezen, ki je zadušena z omejitvami: najbolj pomembno je, da znamo slovenščino pravilno uporabljati. Da bi nam besede služile za kar se da natančno izrekanje resnice ali ubesedovanje lepote − to ni njihova skrb.
In teh ljudi sploh ni malo! Na facebooku so vsaj tri skupine, katerih skupna lastnost je ljubezen do slovenščine. Skropucalo, Skupina za ohranjanje rodilnika pri zanikanju, Za vsaj približno rabo slovenščine − vse imajo na tisoče všečkov in tisoče članov. V opisu njihovih dejavnosti najdete celo tak biser: »Pridružite se borbi za ohranjanje rodilnika pri zanikanju!« Borbi? Ne vem za vas, ampak meni se zdi, da borba še nikoli ni bila tako neseksi.
Mar tovrstne borbe ne sodijo v jesen življenja? Saj veste, manjša erektivna moč, bolj odločno prodiranje v »velike in pomembne teme«, kot sta ohranitev jezika in nacije?
Če bi šli, denimo, gledat najbolj odmevne kolumne, ki so jih v zadnjih letih napisali slovenski pisatelji ali pisateljice, bi prav tako ugotovili, da gre za vsebine, povezane z ljubeznijo do slovenščine. Gledam tisoče všečkov teh kolumn in se čoham po glavi − kdo so ljudje, ki se v teh besedilih najdejo? Kako živijo? O čem razmišljajo?
Stvar se mi je deloma razkrila, ko sem na facebooku naletela na naslednjo objavo: »Dober večer, z mojim se že eno uro kregava, ker jaz trdim, da je pri besedi vajeti (držati koga na vajetih) poudarek na e, in to bo namreč široki e, on pa trdi, da je poudarek na a. Kdo ima prav?« Pod vprašanjem se je usulo morje komentarjev, jaz pa sem si mislila samo eno: imenujte svojega partnerja z moj ali moja in življenje vas bo kaznovalo s takimi večeri v dvoje.
Pri vsem skupaj je prav neverjetno, kako daleč so slovničarji v svoji ljubezni do slovenščine pripravljeni iti. Malo je situacij, ki bi jih ustavile pred vihanjem rdečega kulija. Sposobni so se spraviti celo nad besedila urbanih glasbenih zasedb. »Skupina Matter napačno uporablja rodilnik!« Groza, kako jih ni sram! Predlagam miselni poskus. Poskusimo si ga zamisliti, tega našega slovničarja, v osemdesetih, v času pank rodovitnosti. Si lahko predstavljate koga, ki je mlajši od šestdeset, kako gre z rdečim kulijem, denimo, čez vzklik »Lublana je bulana«?
Seveda ne. Kajti pank je bil odmik od uniformiranosti, odmik od pravil, ki so jih postavili očetje, zato je moral biti primitiven, odvečen, vulgaren, umazan, napačen. Predstavljal je visoko vzdignjen sredinec sistemu in pripadajočim pravilom vedenja, pri čemer je raba jezika odigrala pomembno vlogo pri distinkciji od tega, kar pankerji niso bili.
Tri desetletja kasnenje je situacija obrnjena: pravila kršijo klovni na vodilnih mestih, ljudstvo pa jih poskuša s popravki spraviti nazaj v regelce ustreznega vedenja. Ker je vsaka ljubezen polna slepih peg, tega obrata seveda ne opazijo, kaj šele da bi na tem področju iskali kake razloge za »borbo«.
Kadar bežim pred ljudmi, ki ljubijo in zato absolutno ničesar ne vidijo, uteho nemalokrat najdem v literaturi. Pri tistih velikanih, ki sveta niso motrili skozi spisek vnaprejšnjih pravil ali zagotovljenih resnic, pač pa so si prizadevali kar se da natančno ubesediti fascinantno pojavnost različnih fenomenov.
Virginia Woolf, denimo, o besedah, v enem redkih avdioposnetkov, reče takole: »Besede so nadvse demokratične. Verjamejo, da je vsaka izmed njih enako dobra. (...) Nočejo biti uporabne, nočejo ustvarjati dobička in sovražijo, kadar se o njih javno pridiga. Na kratko, sovražijo vse, kar bi jih lahko zaznamovalo z enim pomenom ali jih reduciralo na eno občutje, saj so po naravi nagnjene k spremembam.«
Kar me spomni na prigodo.
»Uporabila si kroatizem,« me je nekoč razsvetlila neka urednica, ki ni imela kaj dosti povedati o vsebini napisanega, temveč je videla samo t. i. napačno rabo jezika. »Reče se močvirje, ne pa močvara.« »To ni napaka,« sem odvrnila, »ampak estetska odločitev.«
Če bi uporabila kroatizem (v resnici »močvara« to ni), bi to storila zato, ker bi presodila, da beseda hrvaških korenin lepše opiše to, kar želim izraziti. In to je vse, kar me zanima. Če prave besede za izrekanje svojih misli ne bi našla, pa bi si nemara izmislila novo. Aleksandar Hemon je nekoč pripovedoval, kako je njegova žena med branjem njegovega rokopisa zasledila besedno zvezo črno vino (po angleško black wine) in vzkliknila: »Ampak mi ne rečemo tako!« »Zdaj rečemo!« ji je odvrnil.
Z ljudmi, ki vsako priložnosti za izrekanje − zasebno v družbi, v mehurčku družbenih omrežij ali javno − izrabijo za deklariranje svoje pripadnosti določeni ideji ali ideologiji, imam nemalo težav. Ne glede na to, ali gre za ljubezen do živali, skrb za okolje, versko pripadnost, politično prepričanje ali, navsezadnje, ljubezen do slovenščine: vsi ti ljudje imajo nekaj skupnega. Potreba po tovrstnih gorečih pripadnostih se navadno kaže pri osebah z mankom identitete − pri tistih, ki ne vedo, kdo so, bodisi zato, ker se niso zmogli uresničiti, bodisi zato, ker so notranje puščobni in dejansko nimajo po sebi krojenih vsebin. Gre za kompenzacijo, bi rekel Danilo Kiš − ker nimaš identitete, svojo entiteto spraviš pod skupni imenovalec skupine. Po drugi strani je takšnim izrazito udobno: ničesar jim ni treba premišljevati, saj skozi svojo prizmo vrednotijo vse, kar jim pride nasproti.
V tem je več kot dovolj razlogov za moja prizadevanja, da se takšnim ljudem izognem. Ker moje bivanje ni omejeno na stanovanje brez interneta, časopisov in televizije (ok, slednje res že dolgo ne gledam več), so moja prizadevanja bolj jalova. Na borce naletim na vsakem koraku, v trgovini, po lokalih, na spletu. Pri čemer je skrajno iritantno, kako daleč so nekateri pripravljeni iti, da bi izsilili moje prikimavanje, da bi njihovi neobstoječi osebnosti dala pečat priznanja.
Ker to je navsezadnje vse, za kar večini, ne glede na področje boja, gre. Ne gre jim za stvar, ki jo ljubijo, temveč za nekaj, česar ne morem ubesediti bolje, kot so to, v nekoliko drugačnem kontekstu, storili Pankrti:
»Totalna revolucija za njega ni rešitev,
Janez kurbin sin hoče samopotrditev.«
