Tiskane izdaje
Kljub temu, da za osnovno sporazumevanje potrebujemo zgolj nekaj sto besed, je velikost besednega zaklada pomembno merilo, ki je ključno za posameznikovo razumevanje sveta. Čeprav se morda sam zna izraziti z nekaj preprostimi besedami, to še ne pomeni, da bo sposoben tudi natančno razumeti odgovor drugega.
Kaj to pomeni za komunikacijo v tako pomembni instituciji, kot je državni zbor? Rečeno z Wittgensteinom: »Meje poslančevega jezika so meje njegovega sveta.« Ali še drugače: besednjak, ki ga uporabljamo pri govorjenju, je enak tistemu, v okviru katerega razmišljamo o svetu in prebivamo v njem.
Zdi se sicer, da lahko čez palec hitro ocenimo, kako bogato besedišče ima neki avtor ali govorec, toda izkaže se, da je empirično merjenje besednega zaklada kompleksen problem, o katerem si raziskovalci niso popolnoma edini.
Ko smo se naloge lotili v sklopu projekta Parlameter, smo morali najprej razumeti omejitve, ki nam jih nalaga specifika dostopnih podatkov in parlamentarne dinamike nasploh.
Da bi lahko izmerili razlike v besednem zakladu poslancev, moramo upoštevati, da nekateri od njih govorijo veliko več od drugih, zato je preprosto štetje unikatnih besed posameznega poslanca »krivično« do tistih, ki govorijo manj (največja razlika v številu izrečenih besed med dvema poslancema je skoraj stokratna). Deljenje števila unikatnih besed s številom vseh izrečenih besed pa bi na drugi strani »škodovalo« tistim, ki govorijo največ (z vsakim stavkom namreč človek uporabi manj unikatnih besed).
Med raziskovanjem smo poskusili z več metodologijami, na koncu pa smo kot najbolj primeren identificirali način izračuna britanskega statistika G. U. Yulea iz leta 1944, ki je zagato rešil z idejo, da v enačbi upošteva frekvence pojavljanja istih besed in računa indeks kompleksnosti besedila z vidika leksike.
Težko pričakovani rezultati analize na transkribiranih govorih poslancev bodo pokazali, kdo za govor uporablja bolj bogat govor in kdo bolj omejenega, hkrati pa bomo lahko tudi vsebinsko presojali, kdo so tisti, ki se zanimajo zgolj za nekaj tem, in kdo tisti, ki sodelujejo pri širokem naboru vprašanj. To, da morda vsi poslanci ne pišejo sami besedil, ki jih potem v parlamentu preberejo, se zdi še največja omejitev uporabljene metode, toda vsak človek je sam odgovoren za besede, ki jih izreče na javnem mestu, pa naj velja to tudi za poslance.
Analizo opravljamo v okviru projekta Parlameter, ki ga razvijamo na inštitutu Danes je nov dan. Spletno orodje je namenjeno pregledu dogajanja v državnem zboru, ki je do uporabnika prijazno in bo poleg besednega zaklada vizualiziralo analize še za številne druge metrike kot npr. glasovanja poslancev in poslanskih skupin, navzočnost na sejah DZ, slogovne analize govorov ... Orodje bo na domeni parlameter.si javnosti na voljo v začetku decembra.
***
Avtorji so člani inštituta Danes je nov dan.
