Tiskane izdaje
Ko sem šla pred dobrim tednom z ljubljansko Dramo na gostovanje v Belorusijo, sem imela seveda težavo. Najprej, grem v državo, ki velja za avtoritarno, drugič, tam bom realno zgolj dvanajst ur, tretjič, ljudje o stanju v državi ne govorijo s tujci, sploh ne, če imaš v roki diktafon, poleg tega: grem predvsem zato, da ujamem sporočilo, ki ga Witkiewiczeva/Lorencijeva Ponorela lokomotiva prinaša v to mesto, odziv gledalcev.
Naj zamižim pred tem, kar vidim na ulicah? In če ne, ali je to, kar vidim, vidim jaz, na čistih zloščenih ulicah Minska realna slika? Je jaz v novinarstvu sploh dovoljen?
In potem sem se spomnila na besede Miljenka Jergovića, ki je odšel v ukrajinski Lvov na literarni festival in tam napisal odmevno reportažo, zaradi katere so ga kontaktirali številni mednarodni novinarji. To je bil tekst, ki ni ne reportaža, ne kolumna, ne članek, a je hkrati vse to.
Kot da je namerno zabrisal mejo med novinarstvom in literaturo in se s tem približal de Bottonovi tezi, da je najboljše novinarstvo najbliže umetnosti. »Gre samo za to, kaj imaš ti povedati o tem. Objektivnega novinarstva ni, čeprav so nas tako učili,« je rekel. Tisto, kar sam ljubim v novinarstvu, je pravzaprav literatura. Če te nekaj fascinira, zares fascinira, potem je vse, kar bi moral narediti, prenesti to situacijo, emocijo, tvoje doživljanje atmosfero dogodka, ki si mu priča. Piši o tistem, kar vidiš, čutiš, piši o tistem, kar slišiš ti, od ljudi, s katerimi si gledaš v oči.
Sama se nikoli nisem imela za novinarko. To se mi je vedno zdel preveč posvečen poklic, do katerega sem čutila strahospoštovanje in občudovanje. Zaradi najbolj plemenitih v vrsti novinarjev vemo, kaj se je dogajalo in se dogaja na vojnih žariščih, v državah, kjer so informacije manipulirane, filtrirane. Zaradi takšnih novinarjev zgodovine ne pišejo več samo zmagovalci.
Ne bom o tem, kje so ti novinarji zdaj in ne bom o situaciji, ki nas sili, da tak tip novinarstva izginja, niti ne o tem, komu je v to interesu.
Sem torej nekdo, ki piše, včasih piše celo dobro, včasih celo dobro sprašuje, včasih se samo odziva, na situacijo, na klimo, na nekaj neoprijemljivega, kar diši po zaitgeistu. Pišem o tistem, kar me vznemirja, navduši, zjezi. To pač niso aktualne dnevnopolitične teme, zato imamo na Delu in v Sloveniji dovolj izjemnih novinarjev. Sem to, kar sem, pa če bi bila še tako rada kdo drug. Pišem na tak način, kot pišem, pa če bi še tako rada pisala kot Zorana Baković, Ervin Hladnik Milharčič, Peter Kolšek ali Branko Soban.
Moja življenska šola so bila srečanja z ljudmi, moji kolegi, ki sem jih brala, in jim zavidala, in tudi tisti intervjuvanci, za katere sem se potrudila, da sem se vanje vsaj malo zaljubila, pa čeprav so mi šli na živce. Nič drugega nismo kot skupek srečanj s soljudmi, alkimistične reakcije kratkih ali globokih pretresljivih stikov, skladišča spominov, ki se ob določeni temi spet zbudijo, filmov, ki smo jih videli in pozabili, knjig, ob katerih smo jokali, knjig, zaradi katerih smo verjeli, da smo postali boljši, predstave, ki smo jih videli in jih prepoznali kot svoje.
Vse, kar se je v teh letih zamešalo v meni, je koktejl, kakršnega ne bi znal zamešati niti Toulouse Lautrec v svojem barmanskem obdobju, na stvari se odzivam tako, kot se ne odiva nihče drug, delam takšne napake, lapsuse kot jih ne dela nihče drug, v tekste se mi vrivajo iste klišejske stavčne zveze, ki so popolnoma drugačne, kot pri mojih kolegih Ireni Štaudohar ali Boštjanu Videmšku.
Kakšen dolgčas, če bi vsi, čeprav opozarjamo na podobne stvari, govorili isto, brez napak, brez odtenkov narečij, brez začimb.
Zadnjič mi je kolega rekel, predstavljaj si, da bi Slavoja Žižka obdelali v šoli retorike, da bi govoril na način, kot govorijo vsi trenirani govorniki tega sveta. Ne le zaradi svojih idej, tudi zaradi načina, kako jih oblikuje in podaja, je v svetu unikuum brez primere.
Temu lahko rečemo osebnost; stil ni nič drugega kot izražena osebnost. So pisatelji, ki so se pol življenja iskali, pisali briljantno in vendar je bil njihov jezik nezaveden poskus imitacije jezika njihovega najljubšega avtorja, morda Hemingwaya, Kundere, morda Cendrarsa ali Cortazarja. Dokler niso v grlu začutili svojega lastnega glasu in postali avtorji. Kaj hočem reči? Da me je čedalje manj strah povedati, kaj mislim in da me je čedalje bolj strah, kaj se dogaja z novinarji v našem času, da o primeru kolegice Anuške Delić niti ne govorim.
Hočem povedati, da me je čedalje manj strah čustev, prav nasprotno.
Verjamem, da v poplavi informacij lahko bralca zapeljemo v zgodbo samo tako, da jo izpišemo na samosvoj, unikaten način, z dozo empatije, ki, kot je davno ugotavljal kolega Lenart J. Kučić, v novinarstvu ni prepovedana, kot smo morda dolgo mislili; ne, empatija je postala v tem svetu brez empatije nujna zapoved za vse, ki pišemo. Empatija do delikventov, ne samo do njihovih žrtev. Vprašanje, zakaj se je nekaj zgodilo, kakšni so razlogi za to, ne samo poročanje o konfliktu.
Z empatijo lahko morda kdaj v komu vzbudimo empatijo. Empatija je nasprotje apatije, ki narašča z množenjem količine informacij. Empatija je nasprotje cinizma, ki se zaradi občutka, da v morju nasprotujočih si informacij ne moremo vplivati na nič več, razrašča po vseh poljih družbe, ne le novinarstvu.
Ampak ve, da vsak posameznik to dela zato, da bi nekaj spremenil, ne dela si iluzij, da bo njegov članek spremenil svet, čeprav sluti pa, in jaz tudi, da lahko zgodba, napisana s strastjo, s stilom, zgodba, kakršne so pisali pisatelji kot so Hemingway, Marquez, Phillip, Roth, Norman Mailer, Truman Capote (se oproščam, ker sem nalašč izbrala novinarje - pisatelje) in običajne zgodbe spremenili v zgodbe, ki so pretresle bralce na način, da so v njih nekaj premaknile, da so o zgodbah začeli razmišljati, se o njih pogovarjati. In predvsem, da jih niso izbrisale nove in nove informacije o novih in novih katastrofah.
Jaz sem samo pripovedovalec zgodb, pravi Jergović. Povem jih na način, kot zahtevajo biti povedane. Tako pravijo vsi. Zgodbe so nas povezovale z drugimi, zgodbe imamo zapisane v neraziskanem delu naše vijačnice DNK, z zgodbami smo postali to, kar smo, in pripovedujemo jih naprej. Na tak način, kot jih zna ona, ti, jaz. Nihče je ne bo povedal na tak način kot ti.
