Življenje je najboljši trening za smrt

Ne, ne pišem zato, ker se pravzaprav približuje dan mrtvih in moramo biti zanj v formi, ne mislim samo tega, da s karjolo dirkamo po britofu in besno stresamo po grobovih svež pesek in mrzlično trgamo plevel in skrivamo sledi nepospravljenih strohnelih rož izpred leta nazaj in da loščimo nagrobno ploščo, kjer so črke mrtvih še bolj zbledele kot spomin na tiste, s katerimi smo bili nekoč skupaj živi.

Pisati in brati o smrti je dobro zato, da se spomniš, da živiš. Saj veste, življenje je tista čudna stvar, ki se nam zgodi med rojstvom in smrtjo. Čeprav sta rojstvo in smrt relativno zapleteni zadevi, se boste verjetno strinjali, da sta v primerjavi s tistim, kar nam prinaša življenje, pravzaprav dogodka za začetnike.

Morda je zdaj, ko se starodavne civilizacije razseljujejo po svetu in se civilizacija, kot smo jo poznali, lomi, čas, da se spomnimo, da pravzaprav živimo, in čeprav včasih ne vemo, kaj bi z življenjem, pomislimo, kaj vse bi lahko z njim počeli − če bi si upali in če bi se nam to preprosto − ljubilo.

Včasih je res hecno, kako malo cenimo, da smo prav mi, trenutek pred nastankom svojega obstoja, zadeli v jackpotu univerzuma in postali oplojeno jajčece − pri vsej konkurenci, ki se pri tem menda dogaja.

No, dovolj heca, tako prvi november kot smrt sta vedno in vsak trenutek bližje, in še z življenjem do takrat imamo opraviti, zato se velja lotiti teh trenutkov z določeno stopnjo resnosti.

Pa preklopimo nanjo.

Ni pomembno, kako človek umre, pomembno je, kako živi; in smrt modrega ne preseneti: vedno je pripravljen odpotovati. Ko spoznaš, kaj je smrt, spoznaš tudi življenje.

Ljudje se, ne glede na starost, vedno poslovimo v cvetu življenja, saj je to največ, kar na tem svetu imamo − in tudi najpametnejši med nami ne ve, kdaj bo odšel.

Živimo in opazujemo, kako tisti, ki jih imamo radi, odhajajo v tiho deželo ...

Pomislimo na luč, ki so nam jo pustili, čeprav je njihova sveča ugasnila.

Pomislimo na to, kako hitro lahko smrt postane tudi tisto, kar bo naše, da bolj naše ne bo zmoglo biti nič drugega.

Človekovo življenje je kot roža, ki danes cveti, raste ob poti, nato pa je nenadoma pohojena, kot da je nikoli ne bi bilo.

Večina od nas, ki še beremo časopise in še kdaj pobrskamo po spletnih straneh, ki niso pornografija ali oglasniki na kartico, pač pa možnost branja, se vse hitreje približuje življenjskemu meridianu, morda smo že kakšno stopinjo čez.

Težko se nam je sprijazniti s tem, da smo vedno na poti k svojemu koncu − tudi zdaj. Pogled nazaj se zdi, kot da nas je od rojstva do zdaj vse skupaj bilo le za en sam dolg trenutek.

Prepoznamo znake naših dni in noči in večno pot, ki nas vodi med zvezde, ki so nam bile usojene in med katerimi se vije naša pot. Vemo, kaj so ljudje mislili, govorili in storili, vse od začetka nam znanega sveta pa do danes.

Toda zgolj skozi oči usode lahko spoznamo, kaj bo prišlo za nami in le v sozvočju z Božanskim onstran, kar pa nas spremlja vsak dan, nas lahko poveže s tem, da bodo naše duše nesmrtne tudi po tistem, ko bodo tisti, ki so nas imeli radi, nas poznali, nam bili kaj dolžni ali pa bodo preprosto le dedovali po nas in z našo smrtjo profitirali, vsak s svojo stopnjo žalosti zaokrožili okoli našega groba, kamor so naše fizično telo spustili k počitku.

Kaj bo ostalo za nami? Upajmo, da ne le spomin na vsakdanje spopade za majhne zmage na polju življenja, na izgorevanje srca, da bi bilo po naše, na iz tega pridobljene prednosti. Za ženo ali možem, ki je odšel, pravijo modri, od katerih si izposojam nekatere misli, naj ostanejo plemenite misli in pa poštene besede resnice, dela usmiljenja in pravičnosti, ki plemenitijo in osmišljajo obstoj vsakega plemenitega človeka. Človeka, ki živi za dobro in je skromen, saj ve, da je njegovo telo krhko in se bo na koncu kot prah vrnilo v prah zemlje, nazaj v vesolje, od koder, ne glede na to, kako si predstavljamo Velikega graditelja vseh svetov, tudi prihajamo. S smrtjo se vračamo domov ...

Ko nam iz urada za enake končne možnosti bog pošlje našega angela z lobanjo v roki, poglejmo na to kot na dejanje velike milosti, da nas s tem odvezuje grehov in nas odreši vseh nemirnosti, ki bi jih doživeli v daljšem življenju. Mirno položimo svojo glavo na blazino in se odpravimo spat.

S smrtjo vse nesreče in vse slabo, kar je človek storil, izgubijo svoj vek in ne ostanejo nesmrtni, v nasprotju z dobrimi deli in spominom, s katerimi človek, brat med brati, živi večno. V življenju častno nositi bolečino in umreti spokojno in plemenito, to je ne samo želja, to naj bo iskrena želja vsakega človeka, ki si želi, da bi bil na dobrem glasu.

Smisel življenja je, da umreš spravljen s samim seboj in vsemi, da smrt ni konec, temveč začetek vsega, da iz semen, ki si jih pustil, zraste novo, boljše, močnejše, ki se napaja iz najboljšega, kar si bil posadil naslednikom na njihovo pot.

Govoriti o smrti ni pripovedovati o koncu, je pripoved o življenju. Od rojstva pa do trenutka, ko se poslovimo od človekovega, našega snovnega telesa.

Življenje je veliko širše, kot je mogočna smrt.

Je smrt slaba? Morda. Je smrt nepravična? Je. Zagotovo, saj nam vedno prezgodaj vzame tiste, ki jih imamo radi.

Je smrt pravična? Zagotovo, saj je življenje tako lepo, da bi ga ljudje s svojo nesmrtnostjo morda hoteli imeti zgolj zase, a potem se tega bisera ne bi dalo deliti s tistim, ki so danes še prah, a ki prihajajo v prihodnosti.

Kaj imamo z njimi? Veliko.

Vsa naša dejanja bodo podlaga za nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Če so dobra, bo prihodnost človeštva taka, kot bi si želeli za sedanjost, ki pa zdaj žal ni vedno taka.

Misli, najdene nekje na dobrem spletu, o mrtvih, iz Tibeta: »Vselej se zavedaj, da je življenje kakor sanje, in rahljaj navezanost in odpor, ki te vežeta nanj. Uri se v dobrosrčnosti do vsega živega. Bodi ljubeč in sočuten, ne glede na to, kakšni so drugi do tebe. Tisto, kar ti nemara slabega storijo, ne bo tako pomembno, če boš na vse gledal kakor na sanje. Gre pa za to, da v teh sanjah ohranjaš dobro naravnanost. To je bistvo vsega. To je resnična duhovnost.«

Ni kaj. Življenje je najboljši trening za smrt.

A ko ga dobimo v dar, takrat bi bilo dobro, da nam tisti, ki nas v njem pričakajo, dajo za popotnico kaj več kot zgolj stvari.

Če bi nas od prvega dne učili poguma in tistega, kar je prav, in nas učili razumeti, zakaj so stvari, ki so slabe, za nas lahko dobre, če se iz njih kaj naučimo, potem se danes po Evropi ne bi preseljevale civilizacije, ne bi se porajal novi, za zdaj še sramežljivi, prikriti fašizem, ki je posledica strahu, da nam bodo tujci morda vzeli naše stvari ali stvari, o katerih se nam zdi, da so lahko zgolj naše. In ne bi se zapirali za okna in zgolj zrli, kaj se dogaja zunaj.

Človek lahko v svetu deluje z besedo in dejanji. Nam se ni zgodilo le to, da tega ne počnemo, nam se je zgodilo, da si niti ne upamo pomisliti na to, da bi kaj takega počeli.

Kar pomeni, da je vstopnica v naših rokah, na kateri piše Enkraten obisk življenja, prišla na napačen naslov.

Evo, najbolj sem vesel, ko se zjutraj zbudim dobre volje in sem že ob petih poln optimizma.

En prav lep dan vam želim, ne glede na to, kje boste to brali, če boste. Če boste danes, je prima, če boste jutri, pa še bolj − vstopnica, ki jo držite v roki, ima daljši rok trajanja kot pri kom drugem.

Črkujte, kaj piše na njej.

Ne pozabite, da se s smrtjo vračamo domov. In tam nas bodo vprašali: »No, kako je bilo kaj v šoli?«