Tiskane izdaje
Dileme ni, zgodovina druge svetovne vojne je v Franciji ljudem že jasna, politika ne manipulira s pogledi nanjo.
Pred dnevi je pariška županja Anne Hidalgo v 18. okrožju slavnostno odprla Sprehajališče Dore Bruder. Poteza je plemenita in je globok poklon človeštvu, prisostvovali so mu pariški politični izvoljenci, člani družine Bruder, prišli so predstavniki judovske skupnosti in še drugi, seveda je spregovoril tudi Nobelov nagrajenec Patrick Modiano. Pred skoraj dvema desetletjema se je podpisal pod pretresljivo knjigo Dora Bruder, odmevno zgodbo o pariški najstnici, ki je med drugo svetovno vojno tragično končala v Auschwitzu. Potegnil jo je iz anonimnosti – zato da ne bi pozabili, kar ne sme v pozabo: holokavst si moramo zapomniti za vedno.
(Foto: Voranc Vogel/Delo)
Literatura ima izjemno moč, sposobna je velikih premikov, tudi za malega človeka. Dora Bruder iz 18. pariškega okrožja ni bila nikakršna junakinja, med okupacijo ni reševala življenj niti ni aktivno sodelovala v odporniškem gibanju, ni preizkušala meja lastnega človekoljubja, herojstva, ampak je bila ena od milijonov nedolžnih žrtev nacistične blaznosti. »Kriva« in zato poslana v prehitro smrt je bila zaradi »nepravih« korenin, zaradi judovskega izvora. Niti čistost otroštva in mladosti nista zadosten razlog, da se zlo ne bi z vso krvoločnostjo spravilo nanju.
Nobelov nagrajenec Patrick Modiano je v tej zgodbi odigral izjemno vlogo: potem ko je dal Dori Bruder – nanjo je po naključju naletel pred leti, ko je listal po starem časopisju in je zagledal oglas, v katerem so starši 31. decembra 1941 iskali pogrešano petnajstletnico – in s tem mnogim njej podobnim mesto v književnosti, je zdaj kot simbol anonimnih žrtev dobila tudi vidno mesto na javnem prostoru: ima svojo promenado. Kdor zdaj hodi po njej, ta naj bi se v mislih »sprehodil« tudi po širokih bulvarjih temačne zgodovine 20. stoletja ... Premnogi so bili pogubljeni na njih. Kakor je razvidno iz arhivov, je bila Dora Bruder po internaciji v Drancyju septembra 1942 na konvoju za Auschwitz, v zloglasnem koncentracijskem taborišču pa so prav tako končali njeni starši.
Tako kot pokojno neznano dekle ni nehalo preganjati pisatelja – nastopa še v njegovem romanu Voyage de noces in prepoznati jo je v nekaterih drugih delih –, podobno naj bi anonimne žrtve nacistične zverinskosti nosili v mislih vsi drugi. Sploh zdaj, ko se zdi, da je zlo spet očitneje na pohodu. Ni nujno, da kriči in na glas kliče smrt tem ali onim drugačnim, judom, manjšinam, muslimanom, zlo zna biti precej bolj pretkano: tiho briše meje resnice.
Zato je pomembno, da je Dora Bruder dobila mesto na pariškem zemljevidu. In bi ga morala dobiti še kje drugje ...
