Življenje po mediteransko: Zakaj se bojimo drugega?  

Večina tiči kot ključ v ključavnici, ljudje kot Pascal Rambert pa tečejo: lahkotno, pred vsemi in po svoje.

Objavljeno
30. september 2014 16.10
Pascal Rambert
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Zakaj se bojimo drugega? Zakaj preziramo in se odmikamo drug od drugega, ko pa bi nam bilo skupaj lahko lepše? Ne, to ne bo solznodolinsko vzdihovanje, ampak nov »poskus« osvobajanja izpod cokle zaplankanosti.

Po vsem svetu znani francoski ustvarjalec Pascal Rambert (pisec dramskih besedil, režiser, scenarist, koreograf in direktor Théâtre de Gennevilliers), čigar Vračanje so v soboto premierno uprizorili v ljubljanskem Mini teatru, je izjemen zgled. Ne samo po umetniški presežnosti in sploh ustvarjalnem geniju, ampak - takšen je občutek, ki ga daje med intervjujem - po popolnem zavedanju fluidnosti življenja. Upam si reči, da mnogo bolje kot kdo drug čuti, kaj v resnici pomenita pretočnost sveta in tok časa. Večina tiči kot ključ v ključavnici, ljudje Rambertovega kova pa tečejo: lahkotno, z odprtostjo in benevolenco, izjemno ustvarjalni in z neustavljivo delavnostjo, pred vsemi in po svoje.

Pascal Rambert se, fizično, premika in ustvarja med zelo raznolikimi družbami: od Pariza do balkanskih prostorov (Sarajeva, Zagreba, Ljubljane ...) in sploh po raznih koncih Evrope in Združenih držav Amerike, po Japonski, tudi Tajski in še marsikje. Jeziki so ključ do družbene mentalitete, zato jih, kjer koli že je, pozorno posluša in se jih uči, želi jih razumeti. Ljudje, domačini, pa so bistvo, ne boji se jih, ampak se obkroža z njimi. Zato mu ni všeč in ne mara, kadar se ljudje bojijo drug drugega, sovraži in prezira, da strah pred tujim in neznanim sejejo tudi nekateri intelektualci, navadno konservativni in velikokrat pod pretvezo ljubezni do tradicije, kulturne zakladnice, domovine ... Lahko je Francija ali pa katero koli drugo okolje in marsikdo od znanih mislecev (nestrpnosti in strahu). In da ne govorimo o politikih tipa Marine Le Pen in o političnih semenih zla: prepogosto dobro kalijo. Bolj kot je svet globaliziran, močnejše se zdi zapiranje za domače planke in v lastno omejenost, stran od Evrope, pa čeprav smo v njej ...

Pascal Rambert noče, kakor pravi, zaprte Francije ne takšne Evrope. Francoz je rad zaradi civilizacijskih dosežkov, pod katere so se v preteklosti podpisali Francozi. Tudi državljan sveta je rad zaradi vsega spodbudnega, navdihujočega in lepega, zaradi brezštevilnih priložnosti, ki se nam ponujajo ves čas in brez prestanka, zdaj tu in zdaj tam ...
Ljudje kot Rambert ne poznajo strahu pred drugimi in drugačnim, v sovraštvu in preziru ne izgubljajo energije, kakor - nenehno v ustvarjalnem gibanju - verjetno tudi ne občutijo naveličanosti. Tuja so jim brezciljna občutja, da so se življenjsko zagozdili, in prav tako vse ljudomrzne pritlehnosti, ki se porajajo zraven.

Vsak dan je treba srečati kakšnega Ramberta ...