Tiskane izdaje
Kar nekam mirno, tiho in neopazno je šla te dni mimo že osma obletnica najbolj razvpitega bančnega bankrota v sodobni zgodovini, zloma wallstreetske investicijske banke Lehman Brothers. Tisti usodni 15. september 2008 je imel daljnosežne posledice tudi za nas, pa čeprav so se mnogi tedaj, na začetku krize še slepili v slogu, češ tale naša borza je varna, saj se mi pa vendarle nismo šli špekulativnih igric s toksičnimi obveznicami in drugimi visoko sofistificiranimi finančnimi inštrumenti - pa tudi naše banke so tedaj še varljivo cvetele in žele dobičke.
»Finančna ruska ruleta« je bil naslov kolumne, ki jo je kasnejši nobelovec Paul Krugman objavil v New York Timesu 14. septembra 2008, torej le dan pred Lehmanovim potopom. V njej je nadvse preroško zapisal: »Kot vidite, bo očitno Lehman Brothers, velika investicijska banka, propadel. In nihče ne ve, kaj se bo zgodilo po tem.« Krugman je tedaj, torej dan pred zlomom, kritično puščico uperil v tedanjega Bushevega finančnega ministra Henryja Paulsona, ki se je sicer na ugledni položaj v administraciji zavihtel po tem, ko je bil prej eden od velikih šefov pri Goldman Sachsu.
»Kmalu bomo videli, ali je bil pogumen ali neumen,« je ekonomist ošvrknil odločitev nepopustljivega Paulsona - mnogi so tedaj mislili, da s svojo pokersko držo zgolj blefira -, da reševanje že tonečega Lehmana prepusti trgu, torej samemu finančnemu sektorju, namesto da že prej preventivno intervenira tudi z državno pomočjo.
»Lehman ima velikansko bilanco, dolguje neznanske količine denarja in drugi so mu ogromno dolžni. Če bi poskušali to bilanco hitro likvidirati, bi to pripeljalo do panike po finančnem sistemu,« je svaril Krugman, a bilo je že prepozno.
»Očitno so se najbolj odgovorni odločili, da bodo Lehmana pustili propasti, za svarilo drugim,« mi je tedaj kontradiktorno ravnanje ameriške oblasti pokomentiral eden nekdanjih guvernerjev naše centralne banke.
Kako se je nato končalo, vemo.
Krugman je imel seveda prav, odločitev za padec Lehmana je bila katastrofalna, panika na trgih je naredila svoje, okužena je bila cela zahodna polobla in tedaj so vsi govorili in pisali o ponovitvi velike gospodarske depresije iz 30. let prejšnjega stoletja. Ne le ameriška administracija, tudi najbolj eminentne in etablirane inštitucije (IMF, Svetovna banka, evropska komisija, ECB itd.) so pri Lehmanu pogrnile na celi črti. Tako pri svojih gospodarskih napovedih za 2009 kot pri učinkovitih orodjih za preprečevanje in reševanje kriz sodobnega kapitalizma - ta nastajajo šele zdaj z zamudo in a posteriori.
Morda za koga paradoksalno, a na koncu se je po zlomu Lehmana in krizi, ki je sledila, najhitreje pobrala prav korporativna Amerika, ki je finančno krizo zakuhala. Ko je postalo jasno, da je vrag odnesel šalo, Wall Streetu pa preti totalni zlom z neslutenimi posledicami za ameriški sistem, gospodarstvo in državo, je omenjeni šef ameriške zakladnice Paulson čez noč pripravil 700 milijard dolarjev težak reševalni paket (Troubled Asset Relief Program), ki ga je kongres ekspresno potrdil. S tem so preprečili neobvladljivo okužbo ameriškega finančnega sistema in pomirili trge.
Dele propadlega Lehmana so pokupile druge banke. Bilo je veliko poražencev, največja zmagovalka krize pa je bila na koncu verjetno spet Goldman Sachs, ki se je znebila močnega konkurenta in krizo izkoristila, da se je zavihtela še višje na prestol najmogočnejše investicijske banke na svetu.
Zlom Lehmana, ki je bil v končni posledici rezultat nebrzdanega, namerno dereguliranega kazino kapitalizma in brezobzirnega pohlepa finančne elite, je naletel na ogorčene odzive ameriške civilne družbe in mnogih intelektualcev: simbolično je tri leta kasneje, 17. septembra 2011 (torej zdaj lahko govorimo o peti obletnici), pripeljal do protestov in gibanja Occupy Wall Street v parku Zucotti v neposredni bližini newyorškega finančnega središča.
Gibanje in demonstracije so sicer kasneje razvodeneli, a njegovi slogani kot »Mi smo 99 odstotkov« in reference na čedalje večjo dohodkovno neenakost v ZDA in svetu so iz leta v leto bolj aktualni: od tod, je recimo, letos črpal svojo veliko podporo v ameriški javnosti tudi »socialistični« demokratski predsedniški kandidat Bernie Sanders.
In na koncu, je svet zdaj kaj bolje pripravljen, bolj odporen na take globalne zlome lehmanovskega tipa? Da in ne. Po eni strani imamo vsaj v Evropi zdaj bolj temeljit bančni nadzor in mehanizme reševanja kot pred desetletjem. Po drugi strani pa se borzni baloni nove krize še naprej napihujejo po vsem svetu, veliki svetovni finančni igralci se uspešno otepajo večje regulacije, dodatna tveganja prinaša tudi vse večji razmah nenadzorovanega bančništva v senci (shadow banking). Denarna politika, zlasti v Evropi, pa ob zgodovinsko nizkih obrestnih merah ostaja vse bolj praznih rok. Boren nabor protikriznih orožij, ki so še preostala Draghijevi ECB, je, recimo, v popolnem nasprotju arhitektonskim glamurjem njene nove frankfurtske palače.
In Slovenija? Predvsem po zaslugi lastnih napačnih odločitev in politik je ena največjih kolateralnih žrtev postlehmanovske finančne krize. Še zdaj, po osmih letih, je naš realni BDP za nekaj odstotkov nižji od predkrizne ravni. Torej so nam posledice finančnega potresa na Wall Streetu odnesle vsaj desetletje, če ne dveh. V tem kontekstu pa je še ena ključna razlika med Slovenijo 2008 in 2016: ob padcu Lehmana je naš javni dolg znašal dobrih 20, zdaj pa dobrih 80 odstotkov BDP. Naš manevrski prostor za ukrepanje ob morebitni novi krizi bo torej bistveno manjši kot je bil šest, sedem let, nazaj.
