Abu Mazenova bilanca

Ko sem se med obleganjem Bejruta v času prve libanonske vojne prvič srečal s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom, Mahmuda Abasa ni bilo zraven. To je bilo sicer prvo srečanje Arafata s kakim Izraelcem.

Nekaj mesecev pozneje, januarja 1983, je bilo dogovorjeno srečanje med Aarafatom in delegacijo Izraelskega sveta za mir med Izraelci in Palestinci, ki smo jo sestavljali (upokojeni) general Matti Peled, nekdanji sekretar na finančnem ministrstvu Jakov Arnon in jaz.

Na letališču v Tunisu nas je predstavnik Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) prosil, če se lahko pred sestankom z Arafatom srečamo še z Abasom, ki je bil takrat zadolžen za odnose z Izraelci. Dotlej sem slišal zanj samo od dveh vidnih članov PLO, s katerimi sem se skrivoma pogovarjal; oba, Said Hamami in Isam Sartavi, sta bila pozneje umorjena.

Moj prvi vtis o Abu Mazenu (Abasovo bojno ime) je bil, da je zelo drugačen od Arafata, še več, da je celo njegovo popolno nasprotje. Arafat je bil topla oseba, razposajen, ekstrovertiran, rad je imel človeški dotik in objemanje. Abas pa je bil hladen, introvertiran, vedno se je trdno držal dejstev in teme pogovora. (Mazan je, mimogrede, hebrejski izraz za bilanco.)

Arafat je bil na nek način popoln voditelj narodnega osvobodilnega gibanja in je tudi poskrbel, da je ustvarjal tak vtis. Vedno je nosil uniformo. Abas na drugi strani izgleda kot šolski ravnatelj, ki je vedno v evropski obleki.
Ko je Arafat konec petdesetih let v Kuvajtu ustanovil Fatah, je bil Abas eden izmed prvih, ki so se mu pridružili; je torej eden od »ustanoviteljev«.

To takrat ni bila enostavna odločitev , saj so skoraj vse arabske vlade nasprotovale novonastalemu gibanju, ki se je predstavljalo kot glas palestinskega ljudstva. Takrat so namreč vse arabske vlade trdile, da same zastopajo Palestince in so poskušale izkoristiti palestinsko vprašanje za svoje partikularne namene. Arafat in njegovi somišljeniki so jim »palestinsko stvar« iztrgali iz rok, s čimer so si nakopali srd vsega arabskega sveta.

Po najinem prvem srečanju sem Abasa srečal vsakič, ko sem potoval v Tunis. O predlogih potencialnih aktivnosti za spodbujanje miru med dvema narodoma sem se najprej pogovarjal z njim, po tem, ko je privolil v posamezne iniciative, pa je vedno dejal: »Zdaj pa jih bova pokazala raisu [voditelju].«

Nato sva odšla v Arafatovo pisarno in mu predstavila usklajene predloge. Komaj sva končala najino predstavitev, jih je Arafat potrdil ali zavrnil brez najmanjšega omahovanja. Vedno sta me fascinirali hitrost njegovega toka misli in njegova sposobnost odločanja; eden izmed njegovih palestinskih tekmecev mi je nekoč dejal, da je Arafat voditelj zato, ker ima »edini dovolj poguma za sprejemanje odločitev«.

V Arafatovi navzočnosti je bil položaj Abu Mazena povsem jasen: prvi je bil voditelj, ki je sprejemal odločitve, drugi pa njegov svetovalec in pomočnik, tako kot vsi ostali »Abuji« - umorjeni Abu Džihad, umorjeni Abu Ijad in še vedno živeči Abu Ala.

Med enim od obiskov Tunisa me je Abas prosil, da mu prinesem knjigo o sojenju Israelu Kasztnerju [sionističnemu funkcionarju v času nacistične zasedbe Madžarske, ki se je, da bi rešil tamkajšnje jude, pogajal z Adolfom Eichmannom]. Abu Mazen je namreč takrat na moskovski univerzi pisal doktorat o sodelovanju med nacisti in sionisti, temi, ki je bila v sovjetskih časih zelo popularna.

Arafat ni poslal Abasa na [mirovna pogajanja] v Oslo, ker je bil slednji takrat že preveč javno izpostavljen. Namesto njega je poslal Abu Ala, razmeroma neznanega strokovnjaka za finance pri PLO. Celotno operacijo je zagnal Arafat, predvidevam pa, da je pri tem sodeloval tudi Abas. V Izraelu je izbruhnil prepir med Jicakom Rabinom, prejšnji teden preminulim Šimonom Peresom in Josijem Beilinom glede tega, kdo si zasluži hvalo za pobudo iz Osla, ampak zanjo je bila dejansko odgovorna palestinska stran. Palestinci so jo zagnali, Izraelci pa so odreagirali, kar, mimogrede, pojasni tudi žalostno usodo mirovnega sporazuma iz Osla.

Kot sem omenil že v svojem prejšnjem članku, je Nobelov odbor podelil nagrado za mir Arafatu in Rabinu. Peresovi zavezniki po svetu so dvignili toliko prahu, da so med nagrajence dodali tudi njega. Pravica bi narekovala, da v tem primeru nagrado dobi tudi Abas, toda, ker so lahko v skladu s statutom lavreati le trije, je ostal brez nje. To je bila v nebo vpijoča krivica, toda Abas je ostal tiho.

Ko se je Arafat vrnil v Palestino, so vsa slavja ob tej priložnosti prirejali njemu v čast. Ko sem se ta večer drenjal skozi vzhičeno množico, zbrano okoli Arafatovega začasnega štaba v hotelu Palestina, Abasa ni bilo videti nikjer.

V senci je ostal tudi pozneje. Dobil je nove naloge, stiki z Izraelci niso bili več v njegovi domeni. Arafata sem še večkrat videl, dvakrat sem bil »živi ščit« v njegovem štabu v Ramali, ko mu je izraelski voditelj Ariel Šaron grozil s smrtjo. V istem času sem Abasa videl le dvakrat ali trikrat. Spomnim se, da smo nekoč, ko je Arafat mene in ženo Rachel prijel za roke in naju popeljal k vhodu v poslopje, srečali Abasa. Stisnili smo si roke, izmenjali nekaj vljudnostnih fraz - in to je bilo vse.

Rachel in Abas sta bila istih let, oba sta preživela večji del otroštva v Safedu [mestu na severu Izraela]. Njen oče je vodil kliniko in nekoč smo se spraševali, ali ni v njej oskrbel tudi Abasa, ko je bil še deček.

Po Arafatovi smrti (oziroma umoru, kakor sam verjamem) je bil Abas njegov naravni naslednik. Kot ustanovni član Fataha je bil sprejemljiv za vse. Srečal sem ga med žalno slovesnostjo v Arafatovem štabu v Ramali. Sedel je ob šefu egiptovske obveščevalne službe, po tem, ko sva si stisnila roke, sem s kotičkom očesa opazil, da je Egipčanu poskusil razložiti, kdo sem.

Odtlej je Abas predsednik Palestinske nacionalne uprave, palestinski predsednik torej, kar je eden od najtežjih poklicev na svetu.

Palestinska vlada je namreč v razmerah okupacije prisiljena hoditi po zelo tanki vrvi. Vsak trenutek lahko izgubi ravnotežje in pade na eno stran (sodelovanje s sovražnikom) ali na drugo (grožnja, da jo ukinejo okupacijske oblasti).

Pri mojih sedemnajstih letih, ko sem bil član Irguna, je moja družba priredila lažno sojenje Philippu Petainu, maršalu, ki so ga nacisti ustoličili za vodjo vlade v Vichyju, ki je pod nacističnim nadzorom upravljala »neokupirani« jug Francije.

Moja naloga je bila »braniti« Petaina. Zagovarjal sem ga, češ da je bil francoski domoljub, ki je po padcu Francije poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo, in tako zagotoviti, da bi v trenutku končne zmage Francija sploh še obstajala.

Toda ko je zmaga prišla, je bil Petain obsojen na smrt, pred katero ga je rešila le modrost njegovega sovražnika, voditelja Svobodne Francije Charlesa de Gaulla.

Pod okupacijo ni mogoče obvarovati svobode. Vsak, ki to poskusi, se znajde na spolzkem terenu, ko poskuša hkrati ugoditi okupatorju in zaščititi svoje ljudi. Skozi leta druge svetovne vojne je bil režim v Vichyju prisiljen vse tesneje kolaborirati z Nemci, korak za korakom, od preganjanja podtalnega upora do izgona judov.

Dodatni zaplet je, da vsako vlado, tudi tisto, ki deluje pod okupacijo, spremljajo interesne skupine. Nekaterim je v interesu ohranjanje statusa quo in podpora okupaciji. Oportunistični francoski politik Pierre Laval se je, denimo, visoko povzpel v vrstah vlade v Vichyju, pri čemer je okoli sebe zbral veliko podpornikov. Toda na koncu je bil usmrčen.

Abas je danes v podobni situaciji. V nemogoči situaciji. Igra poker z okupatorjem, ki ima v rokah vse štiri ase, on pa drži le eno, manj pomembno karto. Svojo nalogo razume kot varovanje okupiranega palestinskega ljudstva do dneva odrešitve, ko bo Izrael prisiljen končati okupacijo v vseh njenih pojavnih oblikah - naselbine, kraja zemlje, zatiranje.

Prisiljen opustiti okupacijo? Kako?

Abas nasprotuje nasilnemu uporu (»terorizmu«). Sam menim, da ima prav. Izrael ima izjemno močno vojsko, okupacija pa ni povezana z moralnimi zavorami. Dejanja »mučenikov« morda res krepijo nacionalni ponos Palestincev, toda obenem zaostrujejo okupacijo in ne vodijo nikamor.

Abas se je namesto tega odločil za strategijo mednarodnih akcij. Veliko svojih virov vlaga v uspeh propalestinske resolucije Združenih narodov, ki bi obsodila okupacijo in gradnjo naselbin in priznala Palestino kot polnopravno članico OZN. Izraelski premier Benjamin Netanjahu se trenutno boji, da bi lahko odhajajoči ameriški predsednik Obama izkoristil dva meseca neodgovornosti (med dnevom volitev in koncem njegovega mandata) in dopustil potrditev prav takšne resolucije.

Pa kaj potem? Bo to kako koli okrepilo prizadevanja sveta proti izraelski okupaciji? Bo to za en sam dolar zmanjšalo ameriško pomoč Izraelu? Različne izraelske vlade so doslej ignorirale na desetine resolucij OZN, mednarodni položaj Izraela pa se je v tem času le še utrdil.

Palestinci niso neumni, vsa ta dejstva poznajo. Zmaga v Združenih narodih bi jim sicer ogrela srca, toda obenem vedo, da jim v praksi ne bi kaj prida pomagala.

Palestincem ne dajem nasvetov, saj sem vedno verjel, da pripadnik okupatorskega ljudstva nima nikakršne pravice dajati nasvete tistim, ki živijo pod okupacijo.

Toda dovolim si razmišljati na glas, te misli pa so me pripeljale do prepričanja, da je za okupirano ljudstvo edina učinkovita metoda upora civilna nepokorščina, popolnoma nenasilno ljudsko nasprotovanje okupaciji, popolna nepokorščina napram tujemu zavojevalcu.

To metodo je dodelalo indijsko gibanje proti britanski okupaciji. Njegov voditelj Mahatma Gandhi je bil nenavadna, moralna osebnost s poudarjeno politično bistroumnostjo. V Indiji je nekaj deset tisoč vojaških in civilnih pripadnikov britanskih oblasti stalo nasproti več kot milijonu Indijcev. Civilna nepokorščina je končala okupacijo.

V naši državi je razmerje moči izrazito drugačno, a princip je enak: nobena vlada ne more dolgo delovati, če je nasproti nje ljudstvo, ki se upira sodelovanju na kakršen koli način.

V takšnem sporu se okupator vedno posluži nasilja. Okupacija je vedno nasilna. Zato bo v nenasilnem uporu civilne nepokorščine ubitih veliko Palestincev, tudi sicer se bo trpljenje populacije okupiranih območij zelo povečalo. Toda na koncu bo tak upor prinesel zmago. Vedno je bilo tako, povsod, kjer so ga uporabili.

Tudi svet, ki globoko sočustvuje s Palestinci, obenem pa sodeluje z okupatorskim režimom, bo prisiljen intervenirati.

Še najbolj pomembno pa je, da se bo zbudila izraelska javnost, ki danes dogodke le nekaj deset kilometrov stran spremlja, kakor da se odvijajo v Honoluluju. Najboljši med našimi ljudmi se bodo pridružili političnemu boju, danes šibak mirovniški tabor se bo spet okrepil.

Okupacijski režim se te nevarnosti dobro zaveda, zato poskuša na vsak način ošibiti Abasa. Obtožuje ga »hujskanja«, s čimer namiguje na nasprotovanje okupaciji, kakor da bi bil brutalni sovražnik. Ves ta čas pa Abasove varnostne sile odkrito sodelujejo z okupacijsko policijo in vojsko.

Tako okupacija krepi Hamasov režim v Gazi, ki odkrito sovraži Abasa.

Odnosi med Hamasom in izraelskimi oblastmi imajo dolgo zgodovino. V prvih letih okupacije, ko je bila vsakršna politična aktivnost na okupiranih ozemljih strogo prepovedana, je bilo delovanje dovoljeno le islamistom. Prvič, ker je bilo nemogoče zapreti mošeje, in drugič, ker so okupacijske oblasti verjele, da bo sovraštvo vernih muslimanov do sekularne PLO ošibilo Arafata.

Ta iluzija se je razblinila na začetku prve intifade, ko je bil ustanovljen Hamas, ki je hitro postal najbolj militantno odporniško gibanje. Toda okupacijske oblasti so gibanje še naprej videle v pozitivni luči, saj je vneslo razdor v palestinski tabor.

Velja spomniti, da je od Zahodnega brega povsem ločeno območje Gaze izraelski izum. V mirovnem sporazumu iz Osla se je Izrael zavezal odpreti štiri »varne koridorje« med Zahodnim bregom in Gazo. Toda Rabin je to zavezo pod vplivom vojske kršil od samega začetka, posledično pa je bil Zahodni breg popolnoma odrezan od Gaze. Današnja situacija je neposredna posledica tega.

Mnogi se čudijo, zakaj Netanjahu nenehno napada Abasa kot »hujskača« in »podpornika terorizma«, obenem pa sploh ne omenja Hamasa. Pojasnilo se skriva v dejstvu, da se izraelska desnica ne boji vojne, ampak mednarodnega pritiska. Zato je »zmerni« Abas zanjo veliko nevarnejši od »terorističnega« Hamasa.

Civilna nepokorščina se ne bo zgodila v bližnji prihodnosti. Palestinska javnost še ni dovolj zrela zanjo. Poleg tega tudi Abas ni primeren voditelj za tak upor. Ni ne palestinski Gandhi, ne drugi Mandela.

Abu Mazen je vodja ljudstva, ki poskuša preživeti v nemogočih okoliščinah. Dokler se situacija ne obrne.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.