Agonija Evropske unije

Še nikoli do zdaj ni bila Evropska unija pred tako velikimi in usodnimi delitvami, kakor se te razkrivajo danes. Čeprav EU posveča ta čas največjo pozornosti Grčiji, ta še zdaleč ni odgovorna za izbruh globalne finančne krize in politično nedomišljeno, na daljši rok pa ekonomsko nevzdržno uvedbo evra. V resnici ima EU tudi brez Grčije večje in kritično eksistencialne probleme.

Od nekdanje atraktivne evropske ideje – geopolitične družbene pogodbe med članicami te politične skupnosti – ostaja vedno manj. Klasičnih vojn med državami članicami EU sicer ni več, vendar so njihovo mesto zamenjale finančne vojne, ki jih evropska komisija skupaj z zloglasno »trojko« izvaja proti posameznim državam, ki so se ujele v past dolžniške kolonije. Toda tudi te vrste vojn puščajo za seboj gospodarsko razsulo, odstavljanje neželenih vlad in političnih režimov, sesuvanje srednjega razreda, ne nazadnje pa tudi uničena življenja starejših in mlajših generacij.

Nacionalna suverenost za velike

Nekdanjo blokovsko delitev na Zahod in Vzhod je zdaj v EU zamenjala delitev na Sever in Jug, na razvite in nerazvite ekonomije, na velike in majhne države, pri čemer prvim niti na misel ne pride, da bi se odrekle svoji nacionalni suverenosti, medtem ko to pri zadnjih ni več tako samoumevno. EU si je nakopala delitve in z njimi povezane spore tudi s tem, ko se je devetnajst njenih članic uvrstilo v evrsko območje (vendar tudi med njimi nastajajo konflikti), devet članic pa zunaj njega. V Nemčiji ta čas že načrtujejo radikalno zmanjšanje števila evrskih članic, kar pa bo omenjene delitve in konflikte le še povečalo in dokončno razdelilo EU na »center«, »polperiferijo« in »periferijo«. To ne bo več ista EU, če bo seveda sploh preživela.

K temu dodajmo še prevladujoči neoliberalni diskurz, ki ga je nekdo ironično poimenoval s »tržno-finančnim stalinizmom«, in na njem (vz)postavljen politični konsenz, ki v EU že zdaj pospešeno razgrajuje prepoznavno socialno državo, solidarnost in demokracijo. Brez teh ključnih političnih vrednot pa si EU ni mogoče zamišljati.

To, da je EU posvojila neki izključujoč in političnemu pluralizmu sovražen ideološki (neoliberalni) projekt, je nekaj najslabšega, kar se ji je lahko zgodilo, in utegne uničiti zgodovinsko zamisel evropske integracije. Odgovornost za to najdemo v maastrichtski pogodbi iz leta 1991, ki je kompromis med Delorsovo zamislijo socialne EU in neoliberalno zasnovane ideje skupnega trga, za katero se je zavzemala Margaret Thatcher. Danes je očitno, da je pri tem nekdanji predsednik evropske komisije Jacques Delors potegnil krajši konec. Pot od tod, če zanemarimo vse večji upor na periferiji in anoreksične posledice omenjene ideologije za ekonomsko življenje, vodi nujno v realno obstoječi avtoritarni kapitalizem.

Kaj je ostalo od »evropske ideje«?

Kaj ostaja od »evropske ideje«? Predsednik italijanske vlade Matteo Renzi je na enem od frustrirajočih srečanj voditelje EU opozoril, da si ta ideja zaradi njihovega perverznega razumevanja vloge EU ne zasluži, da bi si jo lahko lastili. O agoniji EU priča tudi nedavna nočna (!) seja, na kateri so ob kričanju (!) nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja njeni udeleženci Grčijo potisnili v protektorat in jo oropali za suverenost, to državo in njenega demokratično izbranega voditelja pa poniževali ter jima kratili dostojanstvo. Na tej dramatični seji, ki je dokončno načela politično podobo EU, pa ni šlo le za različne poglede med Grčijo in evropskimi voditelji, ampak tudi med ključnima članicama EU Nemčijo in Francijo na eni strani ter političnim »jastrebom« Schäublejem in šefom Evropske centralne banke Mariem Draghijem na drugi. Vse to je občutno zamajalo politično kredibilnost EU tako med njenimi državljani kot tudi drugod po svetu.

Nemška stran obravnava Grčijo podobno kot nekdaj Nemško demokratično republiko po njeni vključitvi v Zvezno republiko Nemčijo, to je kot entiteto, ki ji ne pripada suverenost, ki je brez kakršnekoli politične kredibilnosti in lahko z njenim premoženjem razpolagajo drugi. Po poročanju Financial Timesa je pri sramotnem ritualnem »križanju« predsednika grške vlade Aleksisa Ciprasa sodeloval tudi njegov slovenski »kolega«, pri čemer se je Ciprasu postavil v bran že omenjeni Renzi. Toliko o »etiki«, »človekovih pravicah« in razumevanju »evropske ideje« pri tretji politični generaciji v EU, ki jo zdaj nepremišljeno upravlja.

EU je bila zamišljena kot politični projekt, ki temelji na doseganju konsenza in sodelovanju med njenimi enakopravnimi članicami, danes pa jo prej (pre)poznamo po diktatih, ultimatih, pogojih, (finančnih) blokadah in prisili. Zadnji program »pomoči« Grčiji vsebuje po pisanju Der Spiegla prej »katalog krutosti«, ki je v nasprotju s hipokritičnim zatrjevanjem Merklove in Junckerja, da ostaja Grčija še naprej »članica evrske družine«. Sramotenje in infantilizacija Grčije ter njenih demokratično izvoljenih voditeljev sta v resnici poskus, da se prikrije prizadejana krutost upnic do nje.

O odgovornosti za agonijo EU

Agonija, v katero je zabredla EU, zahteva odgovornost. Bilo bi seveda preveč neresno, če bi jo, kot se to poskuša, naprtili Grčiji. Za starosto nemške in mednarodne politične znanosti s Humboldtove Univerze Clausa Offeja ni nobenega dvoma, da je za to odgovorna politično in ekonomsko najmočnejša (vodilna) članica EU – Nemčija, ki je pod pretvezo »solidarnosti z Grčijo«, na katero je poleg drugih držav ubogljivo nasedla tudi slovenska politika, reševala predvsem problem svojih bank. Offe dodaja, da je nemška vlada pri tem odigrala nepošteno in nemoralno vlogo. Der Spiegel pa je šel še dlje, ko je odgovornost za to, da se »grška kriza odvija v smeri evropske tragedije«, pripisal Merklovi.

Nemčija je svojo ogromno ekonomsko (pre)moč v EU preprosto prevedla v politično moč, pri čemer se je lahko vseskozi opirala na avtokratsko delovanje evropske komisije, ki pomeni regresijo, če pomislimo na nekdanjo privrženost evropskemu idealu demokracije in enakopravnosti med članicami EU, ki jih je v pristopnih pogajanjih zahtevala od kandidatk.

Na evropski periferiji (na levici Siriza in Podemos, na desnici pa radikalna populistična in nacionalistična gibanja ter stranke) se ta čas širijo odpori, usmerjeni proti tako zamišljeni EU in izpostavljeni vlogi Nemčije v njej. To je tudi razlog, da evropska komisija skupaj s »trojko« tako s finančnimi kot političnimi sredstvi neusmiljeno obračunavata z Grčijo z namenom, da se »uporniški« virus ne bi razširil na druge kritične države na jugu Evrope. Namesto nujnih sprememb v EU, to je politične alternative, kraljuje v Bruslju, Berlinu in drugih evropskih prestolnicah politično enoumje pod imenom NINA – »ni nobene alternative«.

Se spet postavlja »nemško vprašanje«?

Zunanjepolitični komentator New York Timesa Roger Cohen ugotavlja, da je EU končno dobila odgovor na staro vprašanje Henrija Kissingerja o telefonski številki EU. S tem, ko nemško-francoski »vlak« v EU ne predstavlja več dveh enakopravnih partnerjev, je pravi naslovnik urad nemške kanclerke. Tretja generacija evropskih politikov je zapravila politično dediščino prejšnjih dveh generacij, ki so vztrajale pri »evropski Nemčiji«, medtem ko bi zanje »nemška Evropa« pomenila vrnitev v že videno preteklost in konec EU. Avtor ne dvomi, da nemška dominacija ne more biti kompatibilna z evropsko integracijo in da to spet postavlja »nemško vprašanje«.

Sedanjo kanclerko, ki vztrajno izpolnjuje predvsem ekonomske in politične interese svoje države, ne skrbijo opozorila dveh njenih predhodnikov, ki prihajata iz različnih političnih taborov, Helmuta Kohla in Helmuta Schmidta. Oba izražata skrb za obstoj EU, če bi postala Nemčija gospodarski in politični hegemon. Zanju bi bilo nevzdržno že to, če bi si njuna država v EU zahotela položaj »prve med enakimi«.

Drug problem je trdo stališče Nemčije do dolgov, pri čemer ta pozablja, da je bila sama v zgodovini večkratna rekorderka tako glede na višino dolga kot tudi na njegov odpis. Carmen M. Reinhart s Harvarda, (pri)znana mednarodna strokovnjakinja za dolg, se je v svojih raziskavah dokopala do dveh relevantnih spoznanj: prvič, da so se dolgovi v preteklosti končali z njihovim znižanjem ali odpisom; in drugič, da sta se, dlje ko se je s tem odlagalo, odpis in vsota celotnega dolga samo še povečala. Težko je računati na to, da se bo kanclerka Merklova v korist Evrope (njene periferije) odrekla gospodarsko in politično uničujoči dogmi o dolgovih in finančni neprožnosti (zategovanju/varčevanju), pa čeprav je pred kratkim potrkala na njeno zgodovinsko vest in odgovornost kopica uglednih ekonomistov, med njimi Thomas Picketty in Jeffrey Sachs.

Koliko časa ostaja EU, da se bo izognila usodi nekdanje Lige narodov?

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na Univerzi v Bologni