Tiskane izdaje
Raziskave kažejo, da je ena najpogosteje uporabljenih hebrejskih besed beseda »šalom«. Izraelci pozdravljajo drug drugega s »šalom«, mnogi jo uporabljajo tudi takrat, ko se poslavljajo (drugi uporabljajo slengovski besedi »jala, bye«, prva je arabska, druga angleška).
»Šalom« ni sopomenka za evropsko besedo »mir«, kakor mislijo nekateri. Je precej več. Izvira iz korena besede »celota« in je povezana s celostnostjo, varnostjo in blagostanjem. V nobenem evropskem jeziku ne morete reči: »Naši vojaki so napadli sovražnika in se vrnili v oporišče v 'šalomu'.« V arabščini ima enak pomen beseda »salam«.
Toda tudi v svojem ožjem pomenu »miru« beseda »šalom« izraža globoko človeško hrepenenje. Že od nekdaj so ljudje hrepeneli po miru in se bali vojne. Dona nobis pacem − (Gospod) podari nam mir je sestavni del katoliške maše. Več skladateljev je besedilo tudi uglasbilo in dobro se ga spominjam iz svojega otroštva.
Toda v sodobnem Izraelu je med politično razpravo skoraj nespodobno uporabiti besedo »mir«. Govorec lahko sicer pove, da si želi »političnega dogovora«, a tudi takšna izjava je nekoliko sumljiva. Vedno bolj modno je izjaviti, da mirovno gibanje počasi izumira in da je »rešitev dveh držav« mrtva, tako imenovana »rešitev ene države« pa mrtvorojena. Najbolje je, da govorec pove, da je »odločno za mir, vendar ...«
Pred kratkim je kolumnist časopisa Harec Ari Šavit, ki je zelo priljubljen med ameriškimi Judi, napisal članek, v katerem je obsodil tako »skrajne desničarje« kot »skrajne levičarje« − torej tiste, ki zagovarjajo vojno, in tiste, ki zagovarjajo mir. S člankom je razburil zelo veliko ljudi. Levičarji so protestirali, češ da niso nikoli ubili nobenega svojega nasprotnika, kaj šele premiera, desničarji pa so naredili prav to in še veliko drugega.
Ali bi lahko primerjali, denimo, Zehavo Galon, voditeljico stranke Merec, in Miri Regev iz stranke Likud? (Regevejeva, zelo privlačna nekdanja tiskovna predstavnica izraelske vojske, je pred kratkim tožila nekega pisca spletnega dnevnika, ker jo je označil za »vlačugo z greznico namesto ust«. Sodišče je tožbo zavrnilo.)
Šavita so napadli številni ugledni Izraelci. Kolumnist Akiva Eldar, svetovno znani kipar Dani Karavan (med drugim je ustvaril zid za govorniškim odrom v knesetu, izraelskem parlamentu) in mnogi drugi so obsodili njegov članek. Kako je mogoče primerjati tako različna stališča? Desnica nas namreč vodi k državi apartheida, v kateri bo judovska manjšina zatirala arabsko večino, levica pa zagovarja razmere, v katerih bi vsi ljudje živeli drug z drugim v miru. Kako je mogoče tu govoriti o simetriji?
Toda kolumnisti imajo radi simetrijo. Če obsodijo obe strani, so videti večvredni in nepristranski. Poleg tega si njihovi bralci o njih mislijo, da so svobodomiselni in da se med svojim razmišljanjem povzpnejo visoko nad razburjene množice.
Pri politikih je skušnjava še večja. Tako levičarji kot desničarji trdijo, da pripadajo »sredini«, pod pogojem, da je prav tam tudi večina volivcev. In če ste del desnice, predvidevate, da bodo desničarji tako ali tako glasovali za vas, zato se je pametneje čim bolj posvetiti »sredini«. To velja tudi za levičarje.
Tako se začne politični proces počasi sprevračati. Obe strani prikrivata svoja stališča ali jih poskušata omiliti, da bi privabili volivce, ki nimajo trdnih stališč in jih − odkrito povedano − politika niti ne zanima. Z drugimi besedami: tisti, ki jih prihodnost države najmanj zanima, odločajo o tem, kdo bo v prihodnje vodil državo. Spomnimo se lahko besed Winstona Churchilla, ki je nekoč dejal, da bomo nad demokracijo najhitreje obupali, če se bomo pet minut pogovarjali z volivcem. Toda Churchill je izjavil tudi to, da je demokracija sicer zelo slab sistem, vendar so bili vsi drugi sistemi, ki smo jih preizkusili, še slabši.
Šavit ne nasprotuje miru. Prav nasprotno, navdušen je nad njim. Predlagal je celo svoj velikodušni mirovni načrt: če Mahmud Abas nedvoumno sprejme mirovni predlog Ehuda Olmerta in če se vse arabske države odpovejo zahtevam po vrnitvi palestinskih beguncev, se je Šavit pripravljen pogajati o miru. Izjava je slišati vsaj nekoliko naivna.
Olmert je predstavil svoj mirovni predlog, ko je že zapuščal svoj položaj, ker so ga obtožili korupcije. Ne spominjam se več, kaj je pisalo v predlogu, in dvomim, da se sploh še kdo spominja vsebine tega dokumenta. Predlog ni zadovoljil palestinskih pogojev. Zakaj bi Abas sprejel izraelski načrt propadlega politika pred pogajanji?
Zahteva glede beguncev je še bolj otročja. Zahteva po vrnitvi beguncev je daleč najmočnejši argument arabskih diplomatov. Morda se ji bodo odpovedali, vendar šele po dolgem in trdem boju v zameno za primerno ceno: palestinsko državo, prestolnico v Vzhodnem Jeruzalemu ter povezavo med Zahodnim bregom in Gazo za začetek. Takšne odpovedi še pred začetkom pogajanj res ni mogoče pričakovati. Izjava dokazuje, da Šavit zelo preprosto razmišlja o pomenu miru.
Izraelska levica še ni izginila. Lahko bi jo označili z nemško besedo »scheintot« oziroma rekli, da je navidezno mrtva (ena mojih najhujših nočnih mor v otroštvu je bila prav to, da bi me živega pokopali). Laburistična stranka je obžalovanja vreden preostanek nekoč močne sile, ki je vodila preddržavno skupnost in boj za ustanovitev izraelske države. Danes jo vodijo obžalovanja vredni ljudje, predvsem uradni »vodja opozicije« Jicak Herzog. Med nedavno vojno je bila stranka popolnoma tiho, občasno je samo svetovala Benjaminu Netanjahuju, kako naj še učinkoviteje vodi vojno, čeprav je ni nihče vprašal za nasvete in se tudi nihče ni zmenil zanje.
Tudi Merec ni bil nič kaj glasnejši. Dokler so topovi grmeli, so bile njegove muze tiho. Nobena od obeh strank ni mogla niti najmanj vplivati na potek dogodkov. Po raziskavah javnega mnenja bi manj kakor deset odstotkov ljudi podprlo Herzoga za premiera. Kaj pa arabske stranke? Ali koga sploh zanima njihovo mnenje? Nikogar? V redu.
Pred skoraj tremi tedni sem se na svoj 91. rojstni dan vprašal: »Če bi imel 25 let in bi bil pripravljen dejavno vplivati na razmere, kako bi se lotil ustvarjanja nove levice?« Prvi nasvet, ki bi ga dal samemu sebi, bi bil: ne stori tega, kar je storil avstralski domorodec, ki je kupil nov bumerang in vrgel stran starega, saj se je stari bumerang vrnil in ga udaril naravnost v glavo. Stari bumerang bi spravil v zaprto omarico in kupil nov, svetleč bumerang.
Kako? Znebil bi se vseh starih sloganov, nazivov in zaščitnih znakov, najprej bi se lotil besede »levica«. Kaj »levica« pomeni povprečnemu Izraelcu? Milijonu in pol »ruskih« priseljencev pomeni predvsem osovraženo Sovjetsko zvezo, Stalina in KGB. Milijonu »orientalskih« judovskih državljanov pomeni osovraženo aškenaško elito, ki še vedno prevladuje v državi. Vsem religioznim pomeni sekularno javnost, ki je zapustila Boga in njegovih 613 zapovedi. Arabskim državljanom pomeni številne izdaje, ki so jih zagrešile levičarske vlade.
Potrebujemo novo ime, ki bo sprejemljivo in priljubljeno med predstavniki vseh slojev sodobne izraelske družbe: med moškimi in ženskami, Aškenazi in orientalci, religioznimi in sekularnimi, Judi in Arabci.
To ne bo lahka naloga. Posvetil bi se posameznim skupinam znotraj vseh slojev, jim dobro pojasnil, za kaj si prizadevam, ter ponudil nekaj, kar bi bilo izvirno in hebrejsko ter s čimer bi se dotaknil tudi src ljudi, ne samo njihovega razuma. Čustva so namreč izjemno pomembna. Izraelska levica je bila dolgo časa suhoparna in sterilna, nezmožna vzbuditi kakršna koli čustva. Na demonstracijah »sionistične levice« ni čutiti nobenega navdušenja, slišati ni nobenih borbenih pesmi, nihče ne vzklika »Zmagali bomo!«
Mir, demokracija, enakopravnost, humanost − to niso prazni in zastareli slogani. Če jih združimo s spoštovanjem do judovske in arabske tradicije in s starodavno modrostjo ter pri tem upoštevamo, da lahko vsi različni sloji družbe po svoje prispevajo k skupni blaginji, lahko postanejo vznemirljiva nova mešanica.
Potrebujemo − tako kakor je Martin Luther King jasno povedal − sanje. Vizijo. Ne samo volilnega programa.
Vizija potrebuje nekaj in nekoga, da jo bo uresničil. Brez vznemirljive nove vizije ne more biti nove politične sile. Toda brez politične sile bo vizija ostala samo sanje.
Stara levica izumira, ker se je v zadnjih šestdesetih letih brez boja odpovedala vsem svojim orodjem moči − od nekoč vplivnega Histadruta (sindikalne organizacije) do skoraj vseh svojih medijev. Levica še vedno trpi zaradi razkosanja in nepovezanosti različnih ustanov. Imamo veliko mirovnih organizacij in organizacij za človekove pravice, v katerih delujejo zelo sposobni ljudje, ki se borijo proti vojni, zasedbi, družbeni neenakosti in zatiranju, vsi pa delujejo na svojem malem področju. Žal se ne znajo povezati in vzpostaviti niti najpreprostejših skupnih ustanov.
Politika je povezana z idejo in močjo. Obe je treba začeti ustvarjati iz nič.
K sreči nisem več petindvajsetletnik in z veseljem prepuščam nalogo mlajšim generacijam. Po judovskem koledarju se je novo leto začelo prejšnji četrtek, pred komaj nekaj dnevi. Upajmo, da bomo v novem letu videli prve korake k prebujenju.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
