Tiskane izdaje
Kakšna je razlika med razkritjem, da je priljubljeni komik Bill Cosby več kot petdeset let nadlegoval mnoge ženske, in razkritjem, da je podobno počel tudi hollywoodski mogotec Harvey Weinstein?
Zakaj je prvi lahko še dolgo na novinarska vprašanja odgovarjal z besedama: »Ne komentiram,« drugi pa je v nekaj dneh izgubil tako rekoč vse: položaj v podjetju, ki ga je ustvaril, ženo in tudi članstvo v Ameriški filmski akademiji?
In ne nazadnje, zakaj je Anita Hill v devetdesetih letih dvajsetega stoletja zaman govorila, da jo je kandidat za vrhovnega sodnika spolno nadlegoval? Njene obtožbe so zvodenele v razpravo, kaj je rekla ona in kaj on. Povrhu vsega je bila označena za nekredibilno osebo in namesto da bi raziskovali njene obtožbe, so se pristojni, senatorji v komisiji za izvolitev sodnikov pa tudi nekateri novinarji, ukvarjali z njenim značajem.
Novinarski standardi poročanja
O Weinsteinovih grehih se je v Hollywoodu šušljalo desetletja. S prispevkom v New York Timesu pa se je njegova hišica iz kart zrušila? Zakaj? Zgolj zato, ker so njegove zlorabe razkrile močne in mogočne ženske, kot se zdaj pojasnjuje. O njegovem ravnanju so posamezne zvezdnice spregovorile že pred časom, a se ni nič zgodilo. In Anita Hill je danes ugledna profesorica, torej močna in verjetno tudi mogočna ženska.
Zdi se, da je odgovorov veliko in da gre za splet okoliščin. Čas je pravi, družbeno ozračje dovolj občutljivo. A pomembno dejstvo je tudi, da so bile obtožbe podkrepljene z vrsto dokumentov, ki so jih pridobili v časniku New York Times. Zaradi teh nihče več ni mogel razprave izpeljati na besedni dvoboj med žrtvami in obtoženim, kot je bilo to v primeru Anite Hill.
Preiskovanje Weinsteinovih grehov je trajalo vrsto let in posamezni poskusi njihovega razkritja so bili v kali zatrti. Ron Farrow je v članku v New Yorkerju nekaj dni kasneje med drugim zapisal: »Njegovo vedenje je bilo znano mnogim, toda vsi poskusi, da bi ga razkrili, so se izjalovili, saj novinarji niso imeli dokazov, ki bi zadostili novinarskim standardom poročanja. Premalo ljudi je bilo pripravljenih govoriti, še manj novinarjem dovoliti, da bi objavili njihova imena, Weinstein pa je uporabil različne metode, da bi jih utišal.«
Že od Watergata naprej preiskovalni novinarji vedo, da je treba slediti denarju. In s tem seveda dokumentom. Da je treba besede podkrepiti z dokazi.
Trditve, podkrepljene
In še drug primer: ko je David Walsh – kasneje je zaslovel kot novinar, ki je razkrinkal Lanca Armstronga – kot novinar začetnik videl, da je ravnatelj osnovne šole udaril mladega igralca nasprotnega moštva, se je znašel v zadregi, ker tistega, kar je videl, ni mogel dokazati. Če bi ravnatelj tožil časopis, bi tožbo izgubili. Čeprav je bil novinar priča dogodku, brez drugih dokazov to ni bilo dovolj.
Te varovalke so potrebne, ker imajo novinarji v rokah velikansko moč. Nekoga lahko ustvarijo, drugega uničijo. Toda ne smejo je zlorabiti; le tako bodo lahko ohranijo zaupanje bralcev in – morda – na dolgi rok tudi sebe.
Novinarstvo velja za četrto vejo oblasti. Govori v imenu šibkih in nadzira močne: politike, gospodarstvenike, tudi hollywoodske mogotce. Ta občutek moči je mikaven, toda iz moči izhaja tudi odgovornost, ki med drugim mora vključevati tudi zavedanje, da novinarstvo ni aktivizem. Ni enostransko navijanje za nekoga, tudi če se z njim intimno strinjamo. Novinarji bralcem pomagajo, da si ustvarijo mnenje o dogodkih in ljudeh, pa tudi o družbi, v kateri živijo. Aktivisti in politiki pa jih poskušajo prepričati, da prevzamejo njihovo mnenje. Novinarji vedo, da bodo njihove besede morda imele posledice na koga, ki jim osebno ni blizu. Ne glede na to morajo verodostojno poročati o tem, kar se dogaja.
Celotna slika
Odgovorno novinarstvo gleda na svet z obema očesoma. Bralcem v svojih poročilih in analizah poda celotno sliko, tudi če novinarju ta ni všeč.
Kako narobe je, če tega ne počne, se je izkazalo ob dogodkih v Kölnu, ko mediji niso želeli poročati o tem, da so priseljenci na silvestrovo nadlegovali številne ženske. Bali so se, da bodo v času, ko mnogi niso bili naklonjeni beguncem, pripomogli k odklonilnemu odnosu do njih. A s tem so izgubili svojo kredibilnost in zaupanje mnogih bralcev, ki so za dogodke izvedeli iz družabnih omrežij. »Begunci in migranti razdvajajo družbo in vendar nikoli nismo imeli spodobne razprave o tem, da k nam prihajajo ljudje iz drugih kultur. Namesto tega se oglašajo tisti, ki vzklikajo rasistične izjave, in tisti, ki popolnoma naivno pravijo, da vsi živimo na enem planetu in da lahko zato vsak pride k nam,« je v odmevnem intervjuju že pred dvema letoma opozarjal urednik danske televizije Ulrik Haagerup.
Zakaj je pomembno, da mediji ohranijo zaupanje bralcev? Ker je od zaupanja odvisen njihov dolgoročen obstoj in s tem preživetje novinarske profesije.
Mediji se že vrsto let soočajo s krizo financiranja. V ZDA je službo izgubil vsak drugi novinar. To pomeni, da v marsikaterem mestu ni več psov čuvajev, ki bi gledali pod prste vplivnežem in mogočnežem.
Tom Law iz mednarodne organizacije za etiko v novinarstvu Ethical Journalism Network sicer poudarja, da so za težave delno krivi mediji. Prepričan je, da bi morali skrbeti za transparentnost. Javnost ima pravico vedeti, kdo novinarju plača službeno pot, pa naj bo to podjetje, ministrstvo ali nevladna organizacija. Ker tega ponavadi v svojih prispevkih ne zapišejo, se zdi, da so jim potovanje plačali v medijski hiši, s tem pa tudi, da imajo mediji dovolj sredstev za pokrivanje potnih stroškov. V javnosti tako ostaja iluzija, da mediji pokrivajo dogodke, ki so za njo pomembni, pa tudi, da imajo denarja na pretek.
Mediji soustvarjajo
Brez medijev in novinarskih psov čuvajev bodo weinsteini tega sveta še naprej lahko nekaznovano ustrahovali, trpinčili, nadlegovali in zlorabljali.
Opozarjanje na nepravilnosti ni edina naloga novinarjev. Mediji z izborom informacij soustvarjajo družbeno ozračje. Ker še vedno velja, da je slaba novica dobra novica, je to prežeto z nezadovoljstvom.
Čeprav živimo v državi z zelo dobrim javnim šolstvom, v državi, kjer nam ni treba hoditi z maskami na obrazu, oziroma v državi, kjer policisti ne streljajo vsevprek, če dogajanje pri nas primerjamo z novicami iz sveta, zapisanimi v enem samem dnevu, državljani – tudi pod vtisom vesti iz medijev – v Sloveniji skorajda nenehno tarnajo in se pritožujejo.
Po drugi strani vse več državljanov v pogovorih razkriva, da ne spremljajo poročil, ker so se naveličali nenehnega bombardiranja s slabimi novicami.
Premik od slabih novic
Zdi se, da je premik od slabih k raznolikim novicam zato tudi v interesu medijev, ki želijo preživeti krizo zaupanja in finančno krizo. To pa je lahko dobra novica za vse, ki razmišljajo, kako uresničiti Vizijo Slovenije 2050.
Novinarji iščejo zanimive teme, o katerih bi poročali, in mediji iščejo nove poti do bralcev.
Tisti, ki želijo, da Slovenija preide v družbo, ki temelji na znanju, lahko v novinarjih poskušajo poiskati zaveznike. Ker pa so ti v prvi vrsti psi čuvaji, bi bilo treba zavezništvo utemeljiti na tej vlogi.
Novinarje bi lahko snovalci razprave o razvoju Slovenije, denimo, spodbudili, da začnejo raziskovati, zakaj delavec v Gorenju zasluži precej manj kot delavec v Boschu, in kdo je za to odgovoren. Ob tem pa bi začeli predstavljati še dobre prakse in rešitve. In ne nazadnje: lahko bi poskušali poiskati odgovor tudi na vprašanje, kdo in kdaj bo poskrbel, da bo Slovenija družba, ki bo temeljila na znanju.
Naloga novinarjev je informiranje in izobraževanje, lahko pa kot sooblikovalci družbenega prostora postanejo tudi vir navdiha. Če bomo vedno znova poslušali le slabe novice, bomo še naprej samo tarnali. Če bomo lahko prebirali tudi dobre in zanimive pobude, ki bodo za povrhu vsega še umeščene v kontekst družbenega razvoja, se bomo kaj naučili in sčasoma morda le dosegli, da bodo naše plače postale primerljive z evropskimi.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
Dr. Sonja Merljak Zdovc je novinarka in urednica spletnega časopisa za otroke Časoris.
