Tiskane izdaje
Predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides Konrad Kuštrin je že dober mesec dni v ofenzivi. Po opozorilni prekinitvi dela napoveduje še celodnevno stavko zdravnikov. Sindikat zahteva hkrati povišanje plač zdravnikom za 43 odstotkov, na razmerje iz leta 2002 (trikratnik povprečne slovenske plače) ter sprejetje standardov in normativov, ki so jih pripravili sami. Povišanje plač zahtevajo, čeprav so na ministrstvu za javno upravo na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) o januarskih plačah ugotovili, da je med 50 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci v javnem sektorju 49 zdravnikov; prejeli so od 7757 do 11.690 evrov. Visoke plače upravičujejo s pomanjkanjem kadrov, vendar Fides ne predlaga zaposlitve nezaposlenih mladih zdravnikov, ki bi razbremenili zaposlene kolege (in njihove plače). Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ocenjuje letno povečanje stroškov po prvi zahtevi na 85 milijonov evrov, po drugi pa na sto milijonov evrov, če bi znižali delovne obremenitve vseh zdravnikov za deset odstotkov (zahteva po zmanjšanju obremenitev je sicer večja).
Primerjava podatkov
Za zdravstvene storitve že zdaj plačujemo poleg obveznega zavarovanja dobro četrtino izdatkov (26 odstotkov). Poleg »prostovoljnega« zavarovanja so zobozdravniške storitve skoraj v celoti plačljive. Četrtina ljudi je prisiljenih plačevati zdravstvene storitve zaradi dolgih čakalnih vrst. Podatki o plačah zdravnikov v tujini, objavljeni pred kratkim v Delu, so neprimerljivi, saj ne upoštevajo standarda kupne moči (SKM). Z upoštevanjem le-tega so bili po podatkih Eurostata leta 2011 naši izdatki za zdravstvo popolnoma normalni tako po izdatkih na prebivalca kot v deležu bruto domačega proizvoda (BDP): manj od nas dajejo slabše razvite Češka, Slovaška itd., več od nas razvitejše države, začenši s Portugalsko in Španijo, vse do Luksemburga. Pri nas smo za zdravstvo namenili na prebivalca (v evrih SKM) okoli 1750, Finci približno 2300, Avstrijci malo manj kot 3300.
V anketi Dela je bilo za višji prispevek deset odstotkov vprašanih, za participacijo 11 odstotkov, za plačevanje ne nujnih in manj pomembnih storitev 11 odstotkov, za dodatno zavarovanje pri zasebni zavarovalnici pa šest odstotkov. Večina, 55 odstotkov vprašanih, je odgovorila, da niso pripravljeni plačati več za zdravstvo, 15 odstotkov prebivalstva živi pod pragom revščine. Kaj naj bi naredili z njimi? Ali naj bi jih oprostili plačila – marsikoga bo sram in ne bo prišel k zdravniku. Ali naj bi jim zmanjšali košarico storitev, še podaljšali čakalne vrste ali jih prepustili bolezni ali celo smrti? Ali naj podobno naredimo v šolstvu z uvajanjem šolnin, v javni upravi s povečanjem taks?
Ali sindikati razumejo resnično stanje?
Poleg zdravnikov zahteva povišanje plač tudi drugo medicinsko osebje. Vseh sedem sindikalnih central zahteva zvišanje minimalnih plač z dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo, kar bi povečalo tudi javne izdatke za zdravstvo. Sindikati javnega sektorja zahtevajo zvišanje plač; tretja četrtina odprave plačnih nesorazmerij še ni pokrita, čaka pa nas še četrta četrtina. Upokojencem je s prihodnjim letom obljubljeno povišanje pokojnin; število upokojencev se povečuje, število zaposlenih pa zmanjšuje. Kje dobiti sredstva za vsa ta povišanja?
V Sloveniji se je BDP leta 2009 znižal za 7,8 odstotka in v letih 2012–2013 za 3,6 odstotka. Kljub rasti v vmesnih letih je BDP na prebivalca (po SKM) od 89 odstotkov povprečja EU leta 2008 padel na 82 odstotkov leta 2013. Po drugi strani se je povprečna neto plača zvišala za 20,5 odstotka, od 834 evrov leta 2007 na 1005 evrov letos. Poleg redne rasti v zasebnem sektorju se je zelo povečala minimalna plača, ki presega najmanjši plači na Portugalskem in v Španiji. V javnem sektorju so se plače sredi krize povečale zaradi odprave plačnih nesorazmerij. Posledica te rasti je bilo veliko zadolževanje države in posledično rast izdatkov za obresti v državnem proračunu od 300 na 1100 milijonov evrov na leto. Tudi letos se bomo dodatno zadolžili za 1124 milijonov evrov, okoli 1000 evrov na vsakega zaposlenega in upokojenca z več kot minimalno plačo ali pokojnino! V prihodnjih letih bo zadolževanje treba vsako leto zmanjševati za več kot 200 milijonov na leto. Najvišji možni izdatki za državo se bodo morali zniževati s 50,3 odstotka BDP lani na 40,9 odstotka leta 2020. Kljub načrtovani rasti BDP od 36,9 milijarde evrov na 45,4 milijarde evrov, se zato izdatki države ne bodo smeli nič povečati. S prodajami državnih podjetij padajo prihodki države od njihovih dividend ter raste število brezposelnih in podpor zanje. O zniževanju državnega dolga se nihče niti ne pogovarja.
Večje obremenitve gospodarstva niso realna možnost – morda lahko katero povečamo, če drugo znižamo. Konkurenca na svetovnem trgu je ostra, delovna mesta se selijo v manj razvite države BRICS in Jugovzhodne Evrope. Nimamo več možnosti inflacije in razvrednotenja valute, dinarja ali tolarja nimamo več, »devalvacija« evra in povečanje konkurenčnosti sta mogoča samo z zaostajanjem rasti plač in drugih izdatkov za povprečjem EU. Ceste in mostovi razpadajo, železnice bi morali posodobiti, sicer nam bo tovor ušel, treba je investirati v nova delovna mesta za mlade in brezposelne, odpraviti bi bilo treba revščino med vsemi sloji prebivalstva. Za vse to je treba doseči nacionalno soglasje. Ni dvoma, da je treba pomagati tistim z minimalno plačo, še bolj tistim, ki so pod njo ali brez službe. Vendar pri tem ne smemo ravnati tako, kot smo delali med krizo. Ponovna vzpostavitev plačnih nesorazmerij je ena od možnih poti, znižanje razponov v plačah druga, nadaljnje zadolževanje bodočih generacij pa ni sprejemljivo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Peter Glavič, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, doktor kemijskih znanosti in ekonomist
