Tiskane izdaje
V zadnjem stoletju so se vsi, ki so se ukvarjali z ekonomsko politiko, posvečali predvsem vprašanjem, katere naloge bi morala opravljati država in katere trg ter kateri od njiju bi moral imeti prednost pred drugim. Ali trg obvladuje državo in jo omejuje tako, da vlade ne morejo samovoljno posojati denarja? Ali pa država prevzame nadzor nad trgom, ko ta ne more več opravljati družbeno potrebnih nalog – ko se, denimo, začnemo vojskovati ali ko je treba zagotavljati polno zaposlenost?
To staro vprašanje še zdaj najpomembneje vpliva na zagovornike zelo različnih mnenj o tem, kako naj se Evropa odzove na svojo dolžniško krizo. Isto vprašanje deli tudi ameriške politike pred novembrskimi predsedniškimi in kongresnimi volitvami.
Prva možnost: trg obvladuje državo
V dveh desetletjih pred finančno krizo je večina ljudi – tudi večina politikov – predvidevala, da je prevladujoči dejavnik trg. Zdaj so si verjetno premislili in so prepričani, da država lahko pospravi nered, ki so ga za sabo pustili trgi – nekako tako, kot so v tridesetih letih prejšnjega stoletja začeli ceniti državo, potem ko se je končalo desetletje čaščenja trgov.
Pred dvajsetimi leti so preudarni evropski politiki začeli iskati »tretjo pot« ter poskušali uravnotežiti pomen tržnih mehanizmov in pomen drugih družbenih prednostnih nalog, v skladu s katerimi bi bilo treba usmerjati trge. Ko je, denimo, Delorsova komisija pripravila svoje poročilo o tem, kako v Evropi vzpostaviti denarno unijo, so strokovnjaki veliko časa namenili vprašanju, ali bo samo pritisk trga dovolj močan dejavnik, da bo mogoče disciplinirati posamezne države. Mnogi so opozarjali, da to ne bo dovolj in da se donosi obveznic na začetku lahko izenačijo, zato bi si zapravljive države lahko izposojale denar ceneje, kakor bi bilo to mogoče v drugačnih razmerah.
Po razpravah v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja so pripravili okvirna pravila o primanjkljaju in višini dolga, vendar jih nikoli nihče ni dosledno upošteval. Ekonomisti so se jim posmehovali, Romano Prodi, tedanji predsednik evropske komisije, je celo dejal, da so »neumna«.
Do druge polovice leta 2008 se je zdelo, da Evropa živi v fiskalnem raju: na trgu se obveznice držav evrskega območja niso razlikovale med seboj. Nekateri so predvidevali, da se lahko zanesejo na posredno jamstvo za dolg, vendar tega ni bilo mogoče pričakovati glede na to, da pogodba o delovanju Evropske unije izrecno prepoveduje to možnost. Vlagatelji so složno zaupali vsem dolžnikom evrskega območja zaradi nečesa drugega – vsi so bili prepričani, da so vlade bogatih držav zmožne poplačati svoje dolgove.
Vsi, ki so tako menili, so bili prepričani, da se razvite države lahko kadar koli odločijo za učinkovite ukrepe fiskalne politike. Vedno lahko zvišajo davke in odplačajo svoje dolgove. V nasprotju z bogatimi državami se v revnejših državah premožnejši družbeni sloji zaradi svojega močnega vpliva na politiko lahko uprejo zvišanju davkov na premoženje, zaradi hude revščine pa je težko naprtiti visoke davke na splošno porabo tudi revnejšim slojem.
Takšno razmišljanje se je še bolj uveljavilo po številnih dolžniških krizah v obrobnih državah – najhujša je bila tista v Latinski Ameriki pred natanko tridesetimi leti –, potem ko so preobsežna zadolževanja omogočila gospodarski razvoj. Včasih se je zelo povečala samo poraba – v gospodinjstvih oziroma vojski in predsedniških palačah –, včasih pa so se povečale naložbe, čeprav večine naložb niso usmerili na prava področja zaradi skritih političnih interesov.
Po letu 2008 se je svet znašel v popolnoma novih razmerah, saj sedanja generacija prvič ugotavlja, da so razvite države zabredle v dolžniške krize in so čedalje bolj podobne revnim državam s šibkimi ustanovami. So takšne težave značilne samo za evrsko območje, na katerem suverene države niso nadzirale svojih valut?
Druga možnost: država prevzame nadzor nad trgom
Zaradi evropske dolžniške krize se krešejo zelo različna politična in ekonomska mnenja. Tisti, ki poudarjajo, da je evropska monetarna rešitev edinstvena v zgodovini, vztrajajo, da se druge države, ki nadzirajo svoj denar, sploh ne morejo znajti v takšnih težavah. Takšno mnenje pravzaprav do skrajnosti zagovarja tezo o prevladi države nad trgom: v Združenih državah Amerike ali Veliki Britaniji ne bi mogli imeti takšnih težav s pomanjkanjem povpraševanja po obveznicah, ker imata centralni banki obeh držav na voljo vse, tudi nekonvencionalne ukrepe za to, da poplačata dolg.
Ta teorija nasprotuje večini zgodovinskih izkušenj in prevladujoči miselnosti centralnih bank v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V skladu z njo vlagatelji kaznujejo zapravljive države tako, da od njih zahtevajo, naj z višjimi obrestnimi merami preprečujejo inflacijo; nizke stroške posojil zato najbolje zagotovimo tako, da centralnim bankam omogočimo delovati čim bolj neodvisno od politike in jim naročimo, naj bo njihova najpomembnejša naloga zagotavljati stabilne cene.
Evropska centralna banka je morda najboljši primer ustanove, ki zagovarja takšno filozofijo. Njeno neodvisnost so zagotovili ne samo z zakonodajo posameznih držav članic, ampak tudi s sporazumom med njimi. Sporazumi so bolj zavezujoči od državnih zakonov, ker jih je težje preklicati, dopolniti ali razveljaviti.
Dolgove velikih industrijskih držav – Združenih držav Amerike in Velike Britanije – so financirali v tujini, zato argument, da vlade teh držav lahko kadar koli poplačajo svoj dolg, ni prepričljiv. Tuji vlagatelji bodo nekega dne morda nehali verjeti, da je njihovo premoženje v funtih ali dolarjih zaščiteno pred inflacijo, in takrat ne bodo več pripravljeni biti lastniki takšnega premoženja z nizkim donosom.
Miselnost, ki je prevladovala med strokovnjaki za monetarno politiko v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je pravzaprav še vedno dobro utemeljena, vendar jo je treba dodatno institucionalno okrepiti. Morali bi se odpovedati ideološkemu omahovanju med možnostma, značilnima za dvajseto stoletje, in se vrniti k še starejšim načelom. Tako države kot trgi delujejo dobro samo takrat, kadar ustrezni zakoni zagotavljajo potrebno stabilnost.
