Tiskane izdaje
Srce me boli, kot verjetno še številne Slovence, ko spremljam popolno brezidejnost slovenske ekonomske stroke in politike o mogočih načinih privatizacije državnega premoženja, učinkovitem reševanju podjetij v težavah in zagotavljanju trajnostnega razvoja Slovenije. Naravnost grozljivo se mi zdi, da se kot bolj ali manj edina recepta še vedno ponujata le vsesplošna privatizacija (beri: razprodaja tujcem) državnih podjetij in nenehno ustvarjanje nekakšnega do kapitala (predvsem tujega) prijaznega poslovnega okolja. Oboje namreč pomeni tudi dobesedno uničevanje neizmernega, a v resnici edinega kapitala, ki pa ga imamo v Sloveniji k sreči še vedno dovolj, to je tako imenovanega intelektualnega (človeškega in strukturnega) kapitala podjetij. Mar torej s tem zelo velikim kapitalom res ne znamo sami in zase ustvariti ničesar?
Kaj in čemu prodajamo?
Čemu naj bi bili, če odmislimo nebuloze o reševanju proračunskega primanjkljaja, ekonomsko prisiljeni tujcem za vsako ceno prodajati državne deleže (tudi) v uspešnih slovenskih podjetjih, kot so Aerodrom, Telekom Slovenije, Cinkarna Celje, Žito in podobna, verjetno nikomur ni jasno. Popolnoma jasno pa je, da s prodajo prezadolženih in poslovno slabo stoječih podjetij v bistvu prodajamo samo še njihov intelektualni kapital, ki pa je »ekonomsko« v lasti zaposlenih v teh podjetjih. Danes namreč povprečno že kar 85 odstotkov ali celo že več dejanske tržne vrednosti in s tem »produkcijske moči« podjetij sestavlja prav njihov intelektualni kapital. Kako torej lahko državi sploh pride na misel, da bi ta podjetja enostavno in po hitrem postopku razprodala tujcem, ne da bi jih prej ponudila v odkup zaposlenim in ga z ustreznimi mehanizmi tudi omogočila oziroma da bi jih v sodelovanju z zaposlenimi pretvorila v zadružno lastnino? Mar pri nas res še nihče ni slišal za poslovno zelo uspešna podjetja v svetu, ki so jih v podobnih primerih prevzeli zaposleni in jih – predvsem v obliki delavskih kooperativ (zadrug) – uspešno razvijajo tudi v pogojih trde konkurence na globalnem trgu?
Kot zelo resna ekonomska alternativa preprosti razprodaji državnega premoženja se torej postavlja morebitno preoblikovanje pretežnega dela tega premoženja v sodobne delavske kooperative (zadruge) in/ali druge sodobne oblike širšega notranjega lastništva zaposlenih (»delavskega delničarstva«). Te namreč Sloveniji že v osnovi ponujajo povsem drugačne trajnostno razvojne perspektive. K sreči nam ravno razmeroma velik delež še ohranjene državne lastnine v podjetjih omogoča vsaj delne poprave napak, ki smo jih zaradi malikovanja »zasebnolastniške privatizacije« v preteklosti enkrat že zagrešili, in sicer kot »tajkunizacije«. Ta je, vsaj upam, v Sloveniji za vedno odpihnila mit o ekonomski zveličavnosti klasične lastniške koncepcije podjetij, korporacijskega upravljanja in delitve na novo ustvarjene vrednosti.
Lastništvo zaposlenih v svetu
Notranje lastništvo zaposlenih (»delavsko delničarstvo«) in sodobno zadružništvo nimata popolnoma nobene zveze z nekdanjo družbeno lastnino, delavskim samoupravljanjem in nekdanjim prisilnim socialističnim zadružništvom. V razvitem svetu, predvsem v Evropi in ZDA, se notranje lastništvo zaposlenih v različnih oblikah, vključno z zadružništvom, nezadržno širi, in sicer z močno, zlasti normativno podporo držav. In to izključno zaradi spoznanja, da (so)lastništvo zaposlenih zaradi svojih nespornih motivacijskih učinkov na nosilce človeškega kapitala lahko precej pripomore k poslovni uspešnosti in dolgoročni trdnosti podjetij, o čemer pričajo številne znanstvene študije. Zadruge različnih vrst (kreditne, kmetijske, obrtne, stanovanjske, potrošniške, delavske, izobraževalne, zdravstvene in druge) po svetu povezujejo 800 milijonov članov in zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, kar petino več kot vse multinacionalke skupaj. Kaj pa pri nas?
Zdi se, da le še v Sloveniji obstaja nekakšen srdit apriorističen odpor ekonomske stroke in politike, ki onemogoča razvoj družbenoekonomskega sistema v tej smeri in namesto tega še naprej favorizira izključno – sicer čedalje bolj preživete – konvencionalne načine kapitalističnega podjetništva. V Sloveniji smo tako, denimo, zmetali več milijard evrov za sanacijo nasedlih naložb bank, nismo pa bili sposobni prek istih bank ali drugače podpreti samoniklih in v osnovi zelo obetavnih pobud za rešitev vsaj zdravih jeder propadlih podjetij prek ustanovitve delavskih kooperativ (Novoles), ki bi lahko ohranile številna delovna mesta in zagotovila trajnostni razvoj. O kaki podpori širitvi notranjega lastništva, torej tudi znotraj (še) zdravih podjetij, pa ni ne duha ne sluha.
Prenosi lastništva na zadruge
Reševanje podjetij v težavah s prenosom lastništva na zaposlene prek delavskih zadrug je v svetu precej razširjeno. Več kot tisoč uspešnih zadružnih podjetij, članov združenja CECOP (Evropsko združenje delavskih zadrug s področja industrije in storitev), je nastalo kot rezultat prenosa lastništva na zaposlene iz kapitalskih podjetij, ki bi sicer nehala poslovati. Nacionalno združenje CG Scoop iz Francije in njene regionalne organizacije, denimo, so leta 2010 uspešno transformirali 76 konvencionalnih podjetij v delavske zadruge, leta 2011 pa 52 podjetij. Tudi študija Poslovna dinamika: start-upi, prenosi lastništva podjetij in stečaji (Business Dynamics: Start-ups, Business Transfers and Bankrupcy), ki jo je leta 2011 objavila evropska komisija, poudarja zelo velik pomen in velike možnosti, ki jih ponujajo prenosi lastništva podjetij na zaposlene v obliki delavskih zadrug.
Tadej Slapnik, predsednik Slovenskega foruma socialnega podjetništva, poudarja, da je osnovni cilj in namen delavskih zadrug ustvarjanje in ohranjanje dostojnih delovnih mest, ki so večinoma vpeta v lokalno okolje in razvoj. Člani zadruge skupaj demokratično odločajo o bistvenih odločitvah v podjetju, imenujejo vodstvo podjetja in se skupaj odločajo, kako bodo razdelili ustvarjeno bogastvo tako, da si zagotavljajo pošteno plačilo za opravljeno delo v zadrugi in da zagotavljajo trajna in stabilna delovna mesta s tem, da del presežkov namenjajo v rezervne sklade, ki jih koristijo v obdobju finančnih težav pri poslovanju.
Zadruge v skladu z mednarodnimi zadružnimi pravili delavskih zadrug promovirajo ter zagotavljajo trajno usposabljanje in obveščanje članov, saj s tem omogočajo njihovo poslovno samostojnost, odgovornost in motiviranost v poslovnem svetu, ki je v času gospodarske krize postal negotov.
Skratka, gre za podjetništvo, ki je razvojno gotovo daleč najbolj »trajnostno« naravnana, uspešno pa je preizkušena tudi v pogojih najhujše tržne konkurence. Potrebuje pa ustrezno podporo v zakonodaji in ukrepih ekonomske politike. A prav nobenega tehtnega razloga ni videti, zaradi katerega teh pogojev ne bi bili (v najkrajšem možnem času) sposobni zagotoviti tudi v Sloveniji. Ne nazadnje pa ima država že po veljavnem zakonu o zadrugah (48. s. in 48. š člen Zzad) vse možnosti, da preoblikuje gospodarske družbe v svoji lasti v zadruge, vanje pa kot člane pritegniti tudi zaposlene.
Ustavimo razprodajo
Ob dejstvu, da tudi delavsko zadružništvo in drugi načini širitve notranjega lastništva zaposlenih pomenijo čisto pravo »privatizacijo«, kakršno v svojih razvpitih osmih priporočilih od nas zahteva evropska komisija, se postavlja resno vprašanje, čemu pravzaprav v Sloveniji tako brezglavo hitimo z vsesplošno razprodajo državnih podjetij tujcem za vsako ceno. Evropski komisar Janez Potočnik je v nedavnem intervjuju namreč jasno povedal, da bistvo teh priporočil ni polnjenje državnega proračuna, kot se velikokrat govori, kajti z vidika reševanja proračunskega primanjkljaja so to minorna sredstva. V resnici naj bi šlo predvsem za vprašanja, kako urediti higieno v odnosih med politiko in gospodarstvom, klientelizem, korupcijo in podobne negativne pojave, ki so se vrinili v naš sistem. In to naj bi bilo mogoče narediti samo z »rezom«.
A ta »rez« je lahko tudi povsem drugačen, kot so si ga za zdaj zamislili slovenski »privatizatorji« in ki dolgoročno lahko pomeni več škode kot pa koristi. Prav vsi cilji, ki jih omenja evropski komisar, poleg tega pa še številni drugi pozitivni učinki v smislu ohranjanja in nadaljnje širitve števila delovnih mest ter zagotavljanja trajnostnega razvoja Slovenije, se namreč – in to veliko uspešneje kot s preprosto prodajo tujcem – lahko uresničijo tudi z delavskim zadružništvom.
Ustavimo torej to brezglavo razprodajo slovenskega državnega premoženja in si vzemimo čas za razmislek o predlaganih boljših alternativah.
Dr. Mato Gostiša univ. dipl. pravnik, doktor sociologije s področja industrijskih odnosov, direktor ŠCID – Študijskega centra za industrijsko demokracijo
