Tiskane izdaje
Letošnje predvolilno obdobje zaznamujeta dve obdobji: prvo obdobje, ki ga zaznamujeta vstop Gregorja Viranta in Zorana Jankovića v volilni boj, ter drugo, ki se je pričelo pretekli četrtek (10.11.) s prvimi pravimi soočenji.
V prvem obdobju so mediji posvetili izjemno pozornost obema novima strankama, nekoliko bolj je bil zaradi rezultatov javnomnenjskih raziskav izpostavljen tudi Janez Janša. Vse ostale, stare in nove, parlamentarne in neparlamentarne stranke, si bile potisnjene na rob, tako rekoč marginalizirane.
Položaj je lepo odseval v rezultatih javnomnenjskih raziskav, ki so v nekem trenutku dajale (napačen) vtis, da razen omenjenih treh ne bo prišel v parlament nihče drug, da je bitka odločena in zmagovalec znan. Vse to se je spremenilo v četrtek 10.11. zvečer, ko smo prvič pod isto lučjo uzrli vse glavne kandidate za vstop v parlament.
To je začetek drugega obdobja, drugega polčasa, ki ga je najbolje izkoristil Borut Pahor. Z znano slovensko slalomsko taktiko "na vse ali nič" iz časov Bojana Križaja in Rok Petroviča je dobro izkoristil trenutek, ki mu ga je na eni strani "podaril" Gregor Virant z napačno reakcijo na vprašanje o prejemanju nadomestila, po drugi pa Zoran Janković s svojim pretirano ležernim nastopom, ki je na trenutke deloval že skoraj flegmatično - če je na eni strani izgledalo, kot da je Borut Pahor spil dva red bulla preveč, pa je Janković deloval kot da je spil dva premalo.
Ker tako Virant kot Janković večino svojih glasov rekrutirata iz bazena volivcev SD iz leta 2008, je bila to enkratna priložnost za Boruta Pahorja, da si povrne zaupanje vsaj delu njih. Podobno kot Pahor je soočenja in začetek drugega polčasa zelo dobro izkoristil tudi Janez Janša.
Njegova strategija je bila jasna, obraniti svoj teritorij, svojo bazo volivcev - v nogometnem žargonu bi lahko rekli, da je igral "bunker". SDS je namreč edina stranka v Sloveniji s konsistentno, nemajhno bazo volivcev, za katero je značilna visoka stopnja lojalnosti in šteje tam okoli 300.000 volivcev. Seže lahko tudi više, a za to mora poseči po glasovih drugih strank, kar je seveda velik izziv.
Virant je bil prvi, ki je to tradicionalno bazo stranke SDS ogrozil, zato je bila Janševa strategija še toliko bolj razumljiva. Hkrati je s to umirjeno, nekonfliktno (vsaj ne tako, kot smo bili vajeni včasih) držo dosegel vtis zrelosti in izkušenosti. Skladno s starim slovenskim pregovorom "kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima", zaenkrat deluje najbolj prepričljivo v vodilnem trojčku, ki utegne kmalu postati četverček. Soočenja so bila torej v veliki meri "come-back" dveh velikih, tradicionalnih strank, kar so nazorno pokazali rezultati prve javnomnenjske ankete, izvedene po tem četrtku.
S 7. novembrom se je sicer tudi uradno začela predvolilna kampanja, minil je dober teden, kandidatne liste so oddane, torej je čas, da ošvrknemo kampanje tokratnih političnih tekmecev. Začnimo na vrhu. SDS vodi daleč najbolj profesionalno, pravočasno pripravljeno kampanjo, tako v njeni zgodovini kot v primerjavi z ostalimi strankami. Precej očitno je kampanja vodena s strani strokovnjakov, upal bi si trditi, da prihajajo iz tujine. Kampanja SDS namreč zelo spominja na ameriške predvolilne nastope, kandidati so strenirani, odgovori naučeni, geste in nasmehi spretno umeščeni v javne nastope.
Tudi vse ostalo deluje zelo profesionalno in v kombinaciji z zgoraj povedanim vodi stranko k zanesljivi zmagi. Prav tako profesionalno vodeno kampanjo ima Lista Zorana Jankovića, ki je delo domače agencije, brez večjih presenečenj, uporablja se bolj ali manj enake pristope kot pri volitvah za župana. Jankovićev aparat pa se bo moral tokrat bistveno bolj potruditi, če želi poseči po samem vrhu, čeprav se ta zdi z vsakim dnem vse bolj oddaljen. Zmaga v Ljubljani je bila namreč zagotovljena, te volitve pa so nekaj povsem drugega. Dejstvo, da so z oglasi že na televiziji, pa slej ko prej potrjuje misli tistih, ki so Jankovićev vstop v politiko na državni ravni označili kot dobro in vnaprej pripravljen nastop oz. show.
Za ti dve stranki torej lahko rečemo, da imata profesionalno pripravljeno in vodeno kampanjo, ki bosta dobro sprejeti pri svoji ciljni skupini, osvojita pa lahko tudi kakšne trenutno še neopredeljene volivce. Ostale stranke delujejo nekoliko nepripravljeno, morda celo amatersko. Preseneča me Lista Gregorja Viranta, ki je po tej plati precej manj pripravljena kot bi pričakovali, tudi reakcija na očitek o prejemanju nadomestila je bila, gledano z vidika vodenja kampanje, slaba in prepočasna.
Čudi me, da se agresivneje v kampanjo ne podaja SD, morda je tudi njih presenetil prostor, ki se je nenadoma odprl v četrtek po soočenjih.. ali pa nimajo dovolj sredstev oz. idej. Vse ostale stranke pa vodijo kampanje v skladu s svojimi (finančnimi) zmožnostmi in sposobnostmi, nekatere je niso še niti začele, pravih presežkov ni videti. Tudi z malo denarja se da, z dobro idejo in malo spretnosti, voditi dobro kampanjo, pa s tem ne mislim na uporabo npr. Twitterja, ki je samo sebi namen...
Zagotovo še nismo videli vsega, tudi presenečenja so še možna. Kakor mi je prišlo na uho, se na primer ena od manjših strank odpravlja na množično darovanje moških semenčic, kar se mi zdi dovolj duhovita poteza, da lahko osvoji srce in dušo marsikaterega volivca, ki v večjih, tradicionalnih in "novih" strankah, ne vidi prave alternative. Upam torej, da bomo videli še kaj duhovitega in izvirnega, zagotovo pa bo to ena od najbolj zanimivih kampanj doslej.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Andraž Zorko, Valicon
