Tiskane izdaje
Nemška kanclerka Angela Merkel ni nikoli slovela kot posebej navdihujoča govornica. Pravzaprav se je o njej govorilo, da z blagim govorjenjem počasi uspava svoje poslušalce. A vse to se je pred nekaj dnevi korenito spremenilo. Med svojo kampanjo v münchenskem predmestju Trudering je nastopila v šotoru, kjer se je streglo pivo, in to z govorom, ki je nato zapolnil vse prve strani časopisov z obeh strani Atlantika.
Prelomni govor v šotoru
Ker se je bližala binkoštna nedelja, so se mnogi spraševali, ali je Angelo Merkel navdihnil Sveti duh. Če se to ni zgodilo, pa jo je verjetno h govoru podžgalo to, da je med nedavnim vrhunskim srečanjem Nata in G7 preživela dolge ure v družbi ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Seveda pa jo brez dvoma težijo tudi bližnje nemške zvezne volitve.
A njen govor ni bil zgolj »pivski šotor Goslar«. In zagotovo ni zgolj posnemala nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja, ki je med kampanjo v mestu Goslar januarja 2003 razglasil, da Nemčija ne bo sodelovala v iraški vojni, čeprav ima ta podporo varnostnega sveta Združenih narodov. Govor Angele Merkel v Truderingu je bil veliko več kot običajna predvolilna kampanja.
»Časi, ko smo se lahko povsem zanašali na druge, so minili,« je dejala Angela Merkel, »in zato lahko rečem samo to, da moramo Evropejci dejansko vzeti usodo v svoje roke.« Morda bo pri tem kdo pomislil, da se bo Nemčija odvrnila od čezatlantske zveze, se odločila za strateško reorganizacijo ali vstopila v novo obdobje negotovosti. Vendar stališče Angele Merkel še zdaleč ne pomeni nič od tega.
Vsakdo, ki že nekaj časa pozorno spremlja dogajanje, ve, da se zgodovinske spremembe, ki smo jim priča, niso porodile v Nemčiji. Pravzaprav izvirajo iz dveh ustanovnih članic geopolitičnega Zahoda: ZDA in Združenega kraljestva. Pred izvolitvijo Trumpa v ZDA in brexita v Veliki Britaniji Nemci namreč še zdaleč niso razmišljali o temeljnih spremembah obstoječe geopolitične ureditve.
Vendar sta ta dogodka dodobra pretresla temelje, na katerih sta vse od druge svetovne vojne počivala evropski mir in napredek. Odločitev Velike Britanije, da izstopi iz Evropske unije, lahko pripelje do tega, da ji bodo sledile še nekatere druge države. Trumpov izolacionistični program »Najprej Amerika« pa bi lahko pomenil, da se bodo ZDA odrekle svoji vodilni vlogi v svetu in morebiti opustile svoja varnostna jamstva Evropi.
ZDA so nepogrešljive
Evropejci so se prejšnji mesec ob francoskih predsedniških volitvah za las izognili tragediji, ki bi imela zgodovinske razsežnosti. Če bi bila izvoljena Marine Le Pen, kandidatka skrajnodesničarske Nacionalne fronte, bi to po vsej verjetnosti pomenilo konec evra, konec EU in konec skupnega trga. Celinska Evropa bi potonila v globoko gospodarsko in politično krizo.
Tisti, ki se še vedno zavzemajo za združeno Evropo, bi se morali nečesa naučiti iz tega, kako se je Francija le za las izognila polomu, sicer se utegne zgodovina ponoviti. Evropa mora ukrepati in se ustrezno odzvati na krize in spremenjene okoliščine. To je sporočilo, ki se skriva v besedah Angele Merkel.
Hkrati je nemška kanclerka spregovorila tudi o nenehnih razpravah, ki med strokovnjaki in časopisnimi komentatorji potekajo o tem, kaj bi lahko brexit in Trumpovo predsedovanje pomenila za čezatlantsko in evropsko sodelovanje. Ko je dejala, da moramo »mi Evropejci dejansko vzeti usodo v svoje roke«, je s tem izrazila golo dejstvo.
Pa vendar lahko samo tisti, ki so Merklovo brezupno podcenjevali, mislijo, da se je pripravljena odreči čezatlantskemu sodelovanju. Kanclerka namreč dobro ve, da so ZDA nepogrešljive za evropsko varnost. Ve pa tudi to, da je Trumpovo predsedovanje zasejalo dvom tako o ameriških varnostnih zagotovilih kot tudi o skupnih vrednotah, ki so do zdaj trdno povezovale obe strani.
Skrbna analiza besed Angele Merkel kaže, da prihodnost čezatlantske zveze zanjo ni dvomljiva. S svojimi besedami poziva k močnejši Evropi. Dobro ve, da ZDA, če se bodo iz notranjepolitičnih razlogov odrekle svojemu položaju na samem vrhu mednarodne ureditve, ne bo nadomestila nova vodilna sila pa tudi ne nova svetovna ureditev. Namesto tega bi zavladala moč vakuuma, zaznamovanega s kaosom. Svet bi postal manj trden, mi Evropejci pa ne bi imeli druge izbire, kot da se združimo in branimo svoje interese. Tega namesto nas ne bo storil nihče drug.
Trump ima lahko prav
Torej je bil govor Angele Merkel namenjen predvsem krepitvi Evrope. Na srečo je našla partnerja v francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu. Oba si namreč prizadevata za utrditev evrskega območja, obnovitev gospodarske rasti in utrditev evropske varnosti s skupnimi obmejnimi silami in novo begunsko politiko.
Angela Merkel vsekakor misli to, kar je povedala v Truderingu. Glede na razburkane mednarodne okoliščine ni druge možnosti, kot da se nemudoma ukrepa, njene besede pa utegnejo imeti daljnosežne posledice tako za položaj Nemčije v EU kot tudi za njene odnose s Francijo. Nemčija, ki ima v tem trenutku v EU vlogo skopuškega pametnjakoviča, ima zdaj priložnost za nov pristop. Da bi vzpostavila pravo vodstvo v francosko-nemškem partnerstvu, pa bo morala privoliti v politične koncesije.
In samo zato, ker Trump nekaj reče, to ne pomeni samodejno, da nima prav. Nemčija in Evropa na splošno bosta morali narediti veliko več, da si zagotovita lastno varnost in okrepita čezatlantski most, ki vzdržuje in podpira evropski mir in napredek. In ker si prizadevamo za ta projekt, moramo strogo spoštovati liberalne vrednote, zaradi katerih nam zavidajo vsi tisti, ki si želijo postati demokrati, in zaradi katerih smo trn v peti oblastnežev po vsem svetu.
Joschka Fischer je bil med letoma 1998 in 2005 nemški zunanji minister in podkancler ter skoraj dvajset let voditelj nemških Zelenih.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
