Tiskane izdaje
Antisemitizem je v vzponu. Po vsej Evropi dviguje svojo grdo glavo. Judje so povsod v nevarnosti. Morajo se podvizati in se vrniti v Izrael, preden bo prepozno.
Drži? Ne drži?
Nesmisel.
Tako rekoč vsi skrb vzbujajoči incidenti, ki so se v zadnjem času pripetili v Evropi − še posebej v Parizu in Københavnu − in v katerih so bili napadeni ali ubiti Judje, niso imeli nobene zveze z antisemitizmom.
Vse te zločine so zagrešili mladi muslimani − večinoma arabskega porekla − in so del neprestane vojne med Izraelci in Arabci, ki nima nobene zveze z antisemitizmom, prav tako pa ne s pogromom v Kišinjevu ter s Protokoli sionskih modrecev.
V teoriji je arabski antisemitizem oksimoron, saj so tudi Arabci Semiti. Pravzaprav bi utegnili biti Arabci bolj semitski od Judov, ki so se stoletja mešali s pogani.
A nemški publicist Wilhelm Marr, ki si je leta 1880 izmislil besedo antisemitizem (sedem let prej si je izmislil besedo semitizem), ni v življenju nikoli srečal Arabca. Zanj so bili edini Semiti Judje in njegova kampanja je bila usmerjena izključno proti njim.
(Adolf Hitler, ki je rasizem jemal zelo resno, je uporabil izraz za vse Semite. Tudi Arabcev ni maral. V nasprotju z legendo tudi ni maral velikega jeruzalemskega muftija Hadža Amina al-Huseinija, ki je prebegnil v Nemčijo. Po tem, ko ga se je z njim srečal za fototermin, ki ga je organiziral nacistični propagandni stroj, ga ni hotel videti nikoli več.)
Zakaj torej po poboju karikaturistov, ki so užalili preroka, mladi evropski muslimani streljajo na Jude?
Strokovnjaki menijo, da osnovni razlog tiči v njihovem globokem sovraštvu do držav gostiteljic, v katerih se počutijo (povsem upravičeno) prezirani, ponižani in diskriminirani. V državah, kot so Francija, Belgija, Danska ter v še nekaterih drugih, potrebuje njihova jeza ventil.
Toda zakaj Judje?
Za to sta vsaj dva poglavitna razloga.
Prvi je lokalne narave. Francoski muslimani so večinoma imigranti iz severne Afrike. Med srditim bojem za alžirsko samostojnost so se skoraj vsi alžirski Judje postavili na stran kolonialnega režima, proti borcem za svobodo. Ko so vsi Judje in nekateri muslimani iz Alžirije emigrirali v Francijo, so s seboj prinesli tudi svoj boj. Ker živijo drug ob drugem v natrpanih getih v okolici Pariza in še drugod, obojestransko sovraštvo živi naprej in pogosto pripelje do sovraštva.
Drugi razlog je tekoči arabsko-sionistični konflikt, ki se je začel z množično migracijo Judov v arabsko Palestino, nadaljeval z mnogimi vojnami ter je trenutno v pravem razcvetu. Skoraj vsak Arabec na svetu, in večina muslimanov, je čustveno vpletenih v konflikt.
Toda kaj imajo francoski Judje opraviti z oddaljenim konfliktom? Vse.
Opravka imajo takrat, ko Benjamin Netanjahu ne zamudi priložnosti, da se razglaša za predstavnika vseh Judov na svetu ter s tem vse Jude po svetu naredi odgovorne za izraelsko politiko in njena dejanja.
Opravka imajo tudi takrat, ko se judovske institucije v Franciji, ZDA in drugod popolnoma nekritično istovetijo s politiko in delovanjem Izraela, tako kot se je to zgodilo ob nedavni vojni v Gazi. S tem se prostovoljno postavijo v vlogo žrtev maščevalnih akcij. Vodstvo francoske judovske organizacije CRIF je pred kratkim storilo prav to.
Nobeden od teh razlogov pa nima kakršnegakoli opravka z antisemitizmom.
Antisemitizem je integralni del evropske kulture.
Veliko teorij je poskušalo razložiti ta popolnoma nelogični fenomen, ki meji na kolektivno duševno bolezen.
Teorija, ki se mi zdi najbolj verjetna, je povezana z religijo. Po vsej Evropi, kakor tudi na celotni ameriški celini, otroci skozi leta odraščanja poslušajo zgodbe iz Nove zaveze. Tako izvejo, da je judovska drhal zahtevala kri Jezusa Kristusa, ki je bil zmeren in popustljiv pridigar. Rimski prefekt Poncij Pilat pa si je neutrudno prizadeval, da bi rešil njegovo življenje. Rimljan je prikazan človeško in kot priljudna oseba, Judje pa so prikazani kot prostaška in odvratna drhal.
Ta zgodba verjetno ni resnična. Rimski vladarji so po vsem cesarstvu križali potencialne povzročitelje nemirov. Obnašanje judovskih oblastnikov v zgodbi se ne sklada z judovsko zakonodajo. Toda zgodba v Novi zavezi je bila napisana veliko pozneje po Jezusovi smrti (njegovo pravo hebrejsko ime je bilo Ješua) in je bila namenjena rimskim bralcem, ki so jih v zagrizeni bitki z judovskimi misijonarji hoteli spreobrniti kristjani.
Poleg tega so bili prvi kristjani majhna sekta, ki so jo v Jeruzalemu preganjali. Zamera se je ohranila do današnjega dne.
Podoba hudobnih Judov, ki glasno zahtevajo Jezusovo smrt, je nezavedno vtisnjena v mišljenje krščanskih množic in je v vsaki novi generaciji vzbudila sovraštvo do Judov. Posledica so bili pokoli, množični izgoni, inkvizicija, raznovrstna preganjanja, pogromi in končno holokavst.
Nič kaj takega ni bilo v muslimanski zgodovini.
Prerok je sicer bíl nekaj malih vojn s sosednjimi judovskimi plemeni, vendar pa je v Koranu natančno določeno, kako ravnati z Judi in kristjani, ki sta ljudstvi Knjige. Z njimi so morali ravnati pravično, v zameno za glavarino pa so bili izvzeti iz vojaške obveznosti. Skozi zgodovino so se tu in tam sicer pripetili posamezni protijudovski (in protikrščanski) izbruhi, toda Judom je šlo v muslimanskih deželah neprimerno bolje kakor v krščanskih.
Če to ne bi bilo tako, potem ne bi bilo »zlate dobe« muslimansko-judovske kulturne simbioze v srednjeveški Španiji. Prav tako muslimansko Otomansko cesarstvo ne bi bilo zmožno sprejeti na stotine tisočev judovskih beguncev iz srednjeveške Španije, ki sta jih pregnala katoliški veličanstvi Ferdinand in Izabela. Tudi izredni judovski religiozni mislec Mojzes Maimonides (»Rambam«) ne bi mogel postati osebni zdravnik in svetovalec pomembnega muslimanskega sultana Salah-al-din al-Ajubija (Saladin).
Trenutni konflikt se je začel kot boj med dvema nacionalnima gibanjema − judovskimi sionisti in sekularnimi arabskimi nacionalisti − ter je imel bolj malo religioznega prizvoka. Kot sem s prijatelji že večkrat opozoril, se zdaj sprevrača v verski konflikt, kar je katastrofa s potencialno bolečimi posledicami.
A to nima nič opraviti z antisemitizmom.
Zakaj torej celoten izraelski propagandni stroj, vključno z izraelskimi mediji, vztraja pri tem, da se v Evropi dogaja uničujoči vzpon antisemitizma? S tem pozivajo evropske Jude, da pridejo v Izrael (v sionistični terminologiji se temu reče Alija).
Za prave sionistične vernike je priselitev vsakega Juda v državo ideološka zmaga. Nič za to, če po prihodu v Izrael imigrante − še posebej tiste iz Etiopije in Ukrajine − zapostavljajo. Kot sem že pogosto rekel: »Izraelci imajo radi imigracijo, a nimajo radi imigrantov.«
Takoj po nedavnih dogodkih v Parizu in Københavnu je Benjamin Netanjahu javno pozval francoske in danske Jude, da naj spakirajo kovčke in se zaradi svoje varnosti takoj preselijo v Izrael. Premiera obeh držav sta proti tem pozivom besno protestirala. So namreč namig, da so nezmožni oziroma nimajo volje, da bi zaščitili lastne državljane. Verjetno noben voditelj ne mara, da tuji politik poziva njegove državljane k odhodu iz države.
V tem pozivu je nekaj grotesknosti. Kot je pripomnil pokojni profesor Ješajahu Leibowitz, je Izrael edini kraj na svetu, kjer živijo Judje v neprestani nevarnosti. Ima prav: vsakih nekaj let se vojskujemo, nasilni incidenti pa se dogajajo skoraj vsak dan.
Toda zaradi nedavnih dramatičnih dogodkov je mnogo »francoskih« Judov − prvotno izvirajo iz severne Afrike − pripravljenih zapustiti Francijo. A vsi ne bodo odšli v Izrael. ZDA, francoska Kanada in Avstralija namreč ponujajo mamljive alternative.
Obilico razlogov je moč našteti, zakaj pride Jud v Izrael: zmerna klima, hebrejski jezik, življenje med Judi in podobne zadeve. Toda pobega pred antisemitizmom med temi razlogi ni.
Ali v Evropi torej obstaja antisemitizem? Menim, da ja.
V mnogih evropskih državah obstajajo stare in nove nacionalistične skupine, ki poskušajo pritegniti pozornost množic s sovraštvom do Drugih. Judi so (skupaj s Cigani/Romi) Drugi v pravem pomenu besede, saj so etno-religiozna skupina, ki je raztresena po številnih državah, ki pripada in obenem ne pripada državam gostiteljicam in ki ima tuje − in zato zlovešče − verovanje in obrede. Vsa evropska nacionalistična gibanja, ki so vzniknila v 19. in 20. stoletju, so bila bolj ali manj antisemitska.
Za revni sloj prebivalstva v Evropi so bili Judje vedno idealen grešni kozel. In še vedno so. Nemški (ne-Judovski) socialist August Bebel je rekel, da je »antisemitizem socializem za neumneže«.
Zaradi pogostih ekonomskih padcev in vedno večjega prepada med lokalnimi reveži in multinacionalnimi super bogataši, je vedno bolj prisotna potreba po grešnem kozlu. Toda ne verjamem, da te marginalne skupine (nekatere celo niso več tako marginalne), predstavljajo realen antisemitski val.
Kakor koli že, zločini v Parizu in Københavnu nimajo nič opraviti z antisemitizmom.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
