Tiskane izdaje
Kar je pritegnilo mojo pozornost, je bil aplavz.
Predstavniki z vsega sveta so sedeli okoli okrogle mize in ploskali mojstrski resoluciji, ki so jo pravkar sprejeli. Varnostni svet, tako kot kneset, ni navajen ploskanja ali kakršnega koli drugega spontanega izbruha. In vendar so ploskali kot otroci, ki so ravnokar dobili božično darilo.
(Pravzaprav je bil dan pred božičem in prvi dan hanuke. To časovno ujemanje se zgodi zgolj enkrat na nekaj desetletij, ker kristjani uporabljajo sončni koledar, Judje pa še vedno prilagojen lunarni koledar.)
Odposlanci so bili blazno veseli. Dosegli so nekaj, kar se jim je izmikalo že nekaj let: obsodba izraelske vlade zaradi brezsramnega kršenja mednarodnega prava.
Predsedniki ZDA so drug za drugim uveljavljali svojo anahronistično moč veta in ZN preprečevali opravljanje svoje dolžnosti. Zdaj pa si je predsednik Obama na koncu svojega mandata upal izzvati vlado Benjamina Netanjahuja, osebe, ki jo z vsem srcem prezira.
Po letih nezadovoljstva je najvišje mednarodno telo lahko sprejelo resolucijo o Izraelu glede njegovih zločinov. Ni čudno, da so se njegovi člani obnašali kot šolarji, ki gredo na počitnice. Na žalost pa se lahko te počitnice izkažejo za kratkotrajne.
Na zunaj je bilo veselje pretirano. Resolucija je skoraj brez praktičnega pomena, je brezzoba. Netanjahu bi se lahko držal starega orientalskega reka: »Psi lajajo, karavana gre naprej.«
Toda Netanjahujev odziv je bil popolnoma drugačen. Vedel se je kot ranjena žival. Besno je tekal naokoli, razbijal in grizel vsakogar, ki se je znašel v njegovem dosegu.
Nekatere njegove reakcije so bile že na meji nesmisla. Resolucijo bi lahko omalovaževal in se ji rogal, kot so to počeli izraelski voditelji že velikokrat poprej. Namesto tega je odpoklical veleposlanika iz Senegala in Nove Zelandije (tradicionalno prijateljski državi) in odpovedal obiske tujih državnikov. Na božični dan je dal poklicati tuje veleposlanike v Izraelu in jih ošteval. Naokoli je razmetaval žaljivke, še posebej proti Obami.
Zelo očitno je, da je takšno početje neumno. Ameriškemu predsedniku je ostalo še 18 dni. Še 18 dni, v katerih lahko prizadene Netanjahuja. Lahko bi, na primer, dovolil sprejetje dokončne resolucije ZN o priznanju palestinske države kot polnopravne članice ZN. Trenutno je zaradi pričakovanj takega dejanja ves uradni Izrael paničen.
Če bi Netanjahu bral Machiavellija, bi vedel, da leva ne izzivaš, razen če ga hočeš ubiti. Še posebej, če dodam, leva, ki si ga pred tem velikokrat užalil in ranil. Celo levi se kdaj razjezijo.
Toda Netanjahujevo obnašanje morda niti ni tako neumno, kot se zdi. Pravzaprav je morda zelo premeteno. Vse je odvisno od njegovega cilja.
Kot diplomatska strategija je katastrofalno. Toda kot strategija za zmago na volitvah je zelo smiselno. Veliki junak, novi kralj David, ki se bojuje za svoje ljudstvo in se zoperstavlja vsemu svetu. Ali je kdo v Izraelu, ki se lahko primerja z njim?
V slabih starih časih Golde Meir je ena od vojaških glasbenih skupin prepevala veselo pesem, ki se je začela z besedami: »Ves svet je proti nam, toda mi se ne damo ...« Glasbena skupina je na melodijo plesala.
Judje so zaradi določenega vzroka zadovoljni, ko jih ves svet obsoja. To je namreč potrditev tistega, kar že od nekdaj vemo: vsi svetovni narodi nas sovražijo. Izkaže se, kako posebni in veličastni smo, kar pa seveda nima nič opraviti z našim obnašanjem, bog ne daj. Gre zgolj za čisti antisemitizem.
Netanjahu pa je Goldo presegel. Stara gospa gleda z zavistjo dol z nebes (ali pa gor od kod drugod?).
Namen sionizma je bil, da Izrael osvobodi takšnih judovskih kompleksov. Postali naj bi normalen narod. Izraelci namesto Judje »v izgnanstvu«. Občudovati bi nas morali vsi narodi. Vendar pa se zdi, da nam to ni ravno najbolje uspelo.
A obstaja upanje. Pravzaprav, ogromno upanje. Imenuje se Donald Trump.
Tvitnil je, da se bo po njegovem prihodu na oblast spremenilo vse, kar zadeva ZN.
Pa se bo res? Ali morda kdo − vključno z njim − ve, kaj ima v mislih? Je Netanjahu lahko v to prepričan?
Res, Trump bo v Tel Aviv (ali pa Jeruzalem, to bomo šele videli) za veleposlanika poslal ultradesničarskega judovsko-ameriškega sionista, ki je tako desen, da je Netanjahu ob njem videti levičar.
Toda Trump je obenem za svojega tesnega svetovalca imenoval radikalnega belega rasista s popolnoma antisemitskimi kvalifikacijami.
Nekateri menijo, da je morda vse skupaj odvisno od Trumpove trenutne volje. Le kdo bi vedel, kakšna bo njegova volja na dan prvega pomembnega glasovanja glede Izraela v ZN. Bo takrat sionist Trump ali antisemit Trump?
Pravzaprav je lahko oboje. Brez problema.
Cilj sionizma je zbrati vse Jude sveta v judovski državi. Cilj antisemitov pa je iz njihovih držav izgnati vse Jude. Obe strani hočeta isto: odsotnost konflikta.
Theodor Herzl, ustanovitelj sionizma, se je tega zavedal že od vsega začetka. Šel je v carsko Rusijo, ki so ji vladali antisemiti, in jim ponudil kupčijo: odpeljali vam bomo Jude, vi pa nam jih pomagajte prepričati, da odidejo. To se je dogajalo na vrhuncu morilskih pogromov. Toda Judje, ki so zapustili Rusijo, so množično odšli v Ameriko. Peščica jih je odšla v Palestino, ki so ji vladali Otomani.
To pa ni bil edinstven dogodek. V sionistični zgodovini je bilo veliko poskusov pridobivanja antisemitov za pomoč pri uresničevanju sionističnega projekta.
Ameriški in britanski evangeličani so že pred rojstvom sionističnega gibanja pridigali o zbiranju judovskih izgnancev v Sveti deželi. Morda so prav ti navdihnili Herzla. Vendar pa je imelo oznanilo o odrešitvi Judov tudi skrivni del. Vrnitev Judov v Palestino bi omogočil drugi Kristusov prihod. Judje bi se potemtakem spreobrnili v krščanstvo. Tisti, ki bi to zavrnili, bi bili pogubljeni.
Leta 1939, ko je bila nevarnost nacizma zelo očitna, je skrajni sionistični voditelj Vladimir (Ze'ev) Jabotinsky sklical srečanje svojih privržencev na Poljskem. Navzoči so bili tudi voditelji podtalne palestinske organizacije Irgun. Eden od njih je bil Abraham Stern, katerega bojno ime je bilo Ya'ir.
Na srečanju so se odločili, da pristopijo k antisemitskim komandantom poljske vojske in jim ponudijo kupčijo: vi oborožite in izurite mlade poljske Jude, mi pa bomo osvobodili Palestino ter odpeljali tja poljske Jude. Oficirji so privolili in na Poljskem postavili vadbene tabore. Načrte pa jim je prekrižala druga svetovna vojna.
Ob izbruhu vojne je Jabotinsky, ki je bil kljub vsemu navdušen anglofil, ukazal Irgunu, naj opusti poprejšnje načrte in sodeluje z Britanci. Stern je predlagal drugačen pristop. Njegovo prepričanje je bilo: naši sovražniki so Britanci in vojna je priložnost, da jih izženemo. Sovražnik naših sovražnikov je naš prijatelj. Adolf Hitler je sicer antisemit, toda obenem je tudi naš potencialni zaveznik.
Sternov pristop je povzročil razkol v Irgunu. V vseh skrivnih celicah je izbruhnila ognjevita razprava. Star 16 let sem bil tudi sam del tega. Kot begunec iz nacistične Nemčije sem zavrnil Sternovo tezo.
Stern je ustanovil svojo skupino (pozneje se je imenovala Lehi, kar so hebrejske inicialke za Borce za svobodni Izrael, znana pa je bila tudi kot »Sternova tolpa«). V nevtralno Turčijo je poslal odposlanca, ki je nemškemu veleposlaniku predal pismo za »gospoda Hitlerja«, v katerem mu je ponujal sodelovanje. Führer ni odgovoril. To se je seveda zgodilo pred holokavstom.
Sterna so ujeli Britanci. Bil je »ustreljen, ker je hotel pobegniti«. Ko se je vojna končala in je sovjetska Rusija postala sovražnica Britancev in Zahoda, so Sternovi nasledniki pristopili k Stalinu in mu ponudili sodelovanje. Stalin, čigar antisemitizem je takrat postajal čedalje bolj izrecen, je njihovo ponudbo ignoriral.
Med vojno je bil eden od arhitektov holokavsta in oficir SS Adolf Eichmann odgovoren za organizacijo prevoza madžarskih Judov v Auschwitz. V Budimpešti je vzpostavil stik s skupino sionistov, ki jih je vodil Israel Kastner, ter jim ponudil kupčijo. Kot gesto dobre volje je dovolil, da je nekaj sto Judov odšlo v nevtralno Švico.
Joela Branda, enega od članov skupine, je Eichman poslal v Istanbul z noro ponudbo za sionistično vodstvo v Jeruzalemu: če bodo zavezniki nacistom priskrbeli tisoč tovornjakov, bo ustavil deportacijo madžarskih Judov.
V nasprotju z napotki je Brand prečkal mejo z britansko Sirijo, kjer so ga aretirali Britanci. Deportacija Judov − po deset tisoč na dan − se je nadaljevala.
Kakšni so bili nameni nacistov v tej bizarni zadevi? Moja teorija je, da se je Heinrich Himmler odločil, da odstavi Hitlerja in sklene separatni mir z Zahodnimi zavezniki. Eichmann je sodeloval pri načrtu tako, da je hotel vzpostaviti kontakt z zavezniki. Himmler je bil namreč kot zagrizen antisemit prepričan, da Judje nadzorujejo svet.
Po vojni je Eichmann v izraelskem ujetništvu napisal spomine. Zapisal je, da je bil prepričan, da so bili sionisti »biološko pozitiven« element judovske rase.
Mimogrede, Mahmud Abas je kot študent na Moskovski univerzi napisal doktorsko disertacijo o sodelovanju med nacisti in sionisti.
Ali so torej lahko med Trumpovimi sodelavci tako zagrizeni sionisti kakor tudi zagrizeni antisemiti?
Seveda so lahko.
Ta teden je skrajno desničarski minister za obrambo Avigdor Liebermann obsodil francoski načrt za sklic (v Parizu, čez nekaj dni) konference o izraelsko-palestinskem miru. Izraelska vlada se boji, da bi državni sekretar John Kerry na njej predložil natančen načrt mirovnega sporazuma, ki bi vključeval tudi vzpostavitev države Palestine. Načrt bi bil najprej sprejet na konferenci in nato bi ga sprejel še varnostni svet ZN.
To bi bila Obamova opazka ob slovesu, ne veto.
(Mimogrede, Kerryjev načrt je skoraj identičen načrtu, ki sem ga s prijatelji objavil leta 1957, pred 60 leti. Imenoval se je Hebrejski manifest.)
Libermann je ves goreč od jeze vse skupaj primerjal z afero Dreyfus. Pred približno 120 leti je bil judovski kapitan v francoski vojski po krivem obdolžen vohunjenja za Nemce. Poslali so ga na Hudičeve otoke ob Francoski Gvajani. Pozneje je bil oproščen. Sionistična mitologija navaja, da je bil Theodor Herzel, tedaj pariški dopisnik dunajskega časopisa, ob dogodku tako pretresen, da se mu je porodila zamisel o sionizmu.
Prihajajoča pariška konferenca, je jezno zatrdil Lieberman, je ponovljena afera Dreyfus. A tokrat proti vsemu judovskemu ljudstvu.
A brez skrbi, Trump in njegovi antisemitski sionisti bodo spet vse postavili na svoje mesto.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
