Tiskane izdaje
Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebno težko, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od »Pustimo preteklost, glejmo naprej!«.
Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo »ko se svojih korenin zavedo...«, je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, stvari, ki jih brez »od kdaj«, »zakaj«, »kdo« in »kako« preprosto ni – ali pa jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjen balon utvar in izmišljij kratkega daha.
Zmote niso drago stale samo »dijaka Tjaža« (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbenopolitične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa v pogubno smer.
Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki bodo začeli teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.
»Jutri«
V tej zadevi je težava huda. Z »jutri« si ni mogoče niti pomagati niti se ni mogoče k njemu zateči pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa vse, kar diši po državi, že desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali.
Zato ne preseneča, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi –, ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le »duh božji vel nad vodami«! (Genesis 1,2.)
V državnih rečeh torej »jutri« ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno zahteva argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom mednarodnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrega sosedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.
»Pravičnost«
V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo tako zelo, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda, kar se tiče Slovenije, niti po naključju ni res. Ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev mednarodnopravnega značaja, ki govorijo nam v prid.
In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino: starejši in zrelejši ko so, večja je njihova kakovost, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja nekdanjega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da »Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, temveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske«.
Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na »samopostrežni način«, kakor se komu zdi ali mu je všeč.
Argumenti
Sporazum o arbitraži od obeh strank v postopku zahteva, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo mednarodnopravni značaj. Zato se mora Slovenija ozreti okoli sebe in kolikor daleč v preteklost ji seže pogled, da ne bi prezrla kakega pomembnega dejstva.
In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjektiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: »Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!«
Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti, kot ga imajo slovenske – in seveda tudi »nemške« – dežele Avstrijskega cesarstva! Kajti – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, ampak dinastični kontrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili »samo« vojvode oziroma nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!
Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam znova potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes.
Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj. Toda namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davne sanje o Zedinjeni Sloveniji) so s Koroščevim »Maiestät, zu spät!« svoje ljudi zavozili kot »troedino pleme« (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo.
Slovenska zgodba
Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki »odlikujejo« to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:
V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih bodisi spremenilo ali pa morda odpravilo.
Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno) in nikakršnega dvoma ni, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo.
Petindvajsetega junija 1991, ko je Slovenija razglasila in uresničila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nikakršnega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvaška.
To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (»zemalja Države SHS«, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku »ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.
In to je predmet spora. To, in nič drugega.
Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo razna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj, za božjo voljo, to povedo! Prihranili bomo čas in denar.
*****
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Andrej Lenarčič, poslanec državnega zbora 1992–96
*****
