Tiskane izdaje
Vsesplošno zgražanje in kritiziranje ravnanja arbitra Jerneja Sekolca zaradi domnevno kršene etične dolžnosti zato, ker je komuniciral s stranko v sporu (Slovenijo), ki ga je imenovala za arbitra, je priložnost za razpravo, kje so meje neodvisnosti in nepristranosti arbitrov in kdo o teh mejah odloča.
Vsaka arbitraža je posledica prostovoljne odločitev strank, ki jo lahko dosežejo tako, da pristojnost arbitraže dogovorijo s pogodbeno klavzulo o bodočih sporih ali z arbitražnim sporazumom o že nastalem sporu. Arbitražni postopek je kakovosten toliko, kolikor so kakovostni arbitri, ki ga vodijo. Pravila arbitražnih institucij varujejo poštenost in neoporečnost arbitražnega postopka, med drugim tudi z zahtevo po neodvisnosti in nepristranosti arbitrov.
Čeprav so arbitražni postopki pogosto poimenovani kot kvazisodni postopki, obstajajo pomembne razlike o neodvisnosti in nepristranosti med arbitri in sodniki. Eden od ključnih vzrokov za te razlike je postopek imenovanja arbitrov.
Stranke v sodnih postopkih si namreč sodnika ne morejo izbrati, stranke v arbitražnem postopku pa imajo praviloma to možnost, da si izberejo enega ali več arbitrov. Kadar se stranke dogovorijo za tričlanski ali petčlanski arbitražni tribunal, ponavadi vsaka stranka imenuje po enega arbitra, potem pa predsednika tribunala oziroma še dva člana, če gre za petčlanski tribunal, največkrat izbereta bodisi oba imenovana arbitra bodisi jih imenuje neodvisna tretja oseba ali institucija.
V čem je moralni
Drugačen režim za arbitra, ki ga imenuje stranka sama, je logična posledica dejstva, da stranke imenujejo arbitre, od katerih pričakujejo določeno naklonjenost, in dejstva, da arbitri (tako kot na primer odvetniki) delujejo na prostem trgu. Zapovedana osebna, poslovna in finančna neodvisnost arbitrov od strank v sporu je po naravi stvari zgolj ideal, ki se ne more uresničiti zato, ker stranka nikoli ne bo imenovala arbitra, za katerega ne bo menila, da bo z naklonjenostjo obravnaval njene zahteve in pričakovanja.
Od arbitrov se pričakuje tudi nepristranost. Gre za etični standard o dolžnem stanju arbitrovega mišljenja, ki ne sme biti obremenjeno s predsodki, vnaprejšnjimi prepričanji ali favoriziranjem interesov ene stranke v sporu.
V očeh vsake stranke v sporu je zato izbira idealnega arbitra tista, ki zagotavlja kar največjo naklonjenost njenim interesom ob istočasnem minimalnem videzu arbitrove vnaprejšnje pristranosti. V postopek izbire in imenovanja arbitra s strani ene stranke v sporu poleg merila usposobljenosti in integritete zato vse bolj prodira kriterij odvetniških spretnosti arbitra zaradi zagotavljanja strankinih interesov znotraj samega arbitražnega tribunala ter kriterij ujemanja v medosebni dinamiki s predsednikom arbitražnega tribunala in morebitnimi preostalimi člani tribunala, ki jih stranke niso imenovale enostransko.
Stranke v arbitražnih postopkih torej neredko vidijo arbitre, ki so jih imenovale samostojno, bolj kot odvetnike njihovih interesov in manj kot nevtralne tretje osebe. Toda, če bo arbiter znotraj tribunala preveč očitno favoriziral interese stranke, ki ga je imenovala, je malo verjetno, da se bo večinsko mnenje oziroma odločitev drugih arbitrov oblikovala okoli stališč, ki jih bo zastopal ta arbiter. Izbira takega arbitra bo torej delovala kontraproduktivno. Odličen poznavalec arbitražne teorije in prakse Gunther Hovarth zato opozarja, da je mednarodna (trgovinska) arbitraža ujetnik dveh nasprotij: ideala perfektnega in absolutno nevtralnega arbitra in realnosti, ko postopek izbire arbitrov ta ideal spodkoplje.
Priznani arbiter Jan Paulsson je šel v svoji razpravi z naslovom Moralni hazard v mednarodnem reševanju sporov še dlje. Zavzel se je za odpravo imenovanja arbitrov s strani vsake stranke v sporu, ker naj ne bi bili vredni zaupanja. Očitno je temu pristopu sledila Romunija, leta 2012 uvedla imenovanje arbitrov izključno s strani predsednika arbitražne institucije pri Gospodarski zbornici Romunije (CCIR) in s tem na široko odprla vrata korupciji, ker je predvidela njegovo plačilo za vsako imenovanje arbitra v višini deset odstotkov nagrade arbitra.
Ameriški odziv na evropski pristop je bila slavna in mednarodna arbitra C. N. Brower in C. B. Rosenberg sta v članku z naslovom Smrt dvoglavega slavčka ostro obračunala s Paulssonovim konceptom, češ da izbira arbitra s strani strank v sporu zagotavlja razumevanje tradicije in prakse, še posebno če stranki v sporu izhajata iz različnih okolij.
Zanimivo je tudi, da v britanski arbitražni literaturi legendarna arbitra Martin Hunter in Alan Redfem navajata, da ni neprimerno, če s strani ene stranke imenovani arbiter zagotavlja, da arbitražni tribunal ustrezno razume zahtevek, ki ga uveljavlja ta stranka, ki ga je imenovala.
Kdaj arbiter sme biti pristranski
Enega od možnih načinov, kako preseči problem dvomljive nepristranosti arbitrov, ki so imenovani enostransko, je razvila arbitražna praksa v ZDA. Upoštevaje očitne omejitve neodvisnosti in manj transparenten primanjkljaj nepristranosti tistih arbitrov, ki jih samostojno imenuje vsaka stranka v sporu, je v ZDA dopusten različen režim etičnih standardov za omenjene arbitre od sicer univerzalno sprejetih zahtev po arbitrovi neodvisnosti, nepristranosti in nevtralnosti.
Te standarde ponazarja Etični kodeks za arbitre v trgovinskih sporih, ki ga je leta 2003 sprejela ena najuglednejših arbitražnih institucij American Arbitration Association (AAA).
Skladno s tem kodeksom se stranke v sporu lahko dogovorijo, da bo vsaka imenovala po enega arbitra, ki ne bo zavezan spoštovati načel nevtralnosti in neodvisnosti. Ta zaveza bo veljala le za predsednika arbitražnega tribunala kot tretjega arbitra. Kodeks v Kanonu X ureja posebnosti etičnih standardov arbitrov, ki jih imenujejo stranke, zato so omenjeni arbitri poimenovani kot Kanon X arbitri. O tem, da bodo delovali kot kanon X arbitri, so po proučitvi arbitražnega sporazuma najprej dolžni obvestiti tako stranke v sporu kot ostale arbitre. Zanje se ne uporablja zahteva o dolžni nepristranosti, pa tudi ne o neodvisnosti od strank, prič ali drugih arbitrov. Še več. Niso dolžni pošteno obravnavati vseh strank v sporu, čeprav jim je po drugi strani prepovedano izvajati zavlačevanje postopka ali neustrezno obravnavanje prič.
Navedeni arbitri med arbitražnim postopkom lahko ustno ali pisno komunicirajo s stranko, ki jih je imenovala. To komuniciranje pa se ne sme nanašati na razkritje razprave z ostalimi arbitri ali na razkritje arbitražne odločbe pred njeno izdajo. O tem, da je taka komunikacija potekala, so kanon X arbitri sicer dolžni obvestiti stranke in ostale arbitre, niso pa dolžni razkriti vsebine te komunikacije. Ne smejo pa kanon X arbitri komunicirati s stranko, ki jih je imenovala po tem, ko je bila obravnava zaključena in arbitri preidejo k odločanju.
Tak arbiter tudi ne sme imeti pogovora »na štiri oči« s predsednikom arbitražnega tribunala, če hkrati ni navzoč tudi kanon X arbiter, ki ga je imenovala nasprotna stranka. Če pa s predsednikom arbitražnega tribunala komunicira pisno, je dolžan kopijo korespondence poslati tudi kanon X arbitru, ki ga je imenovala nasprotna stranka v sporu.
Kdaj arbiter sme
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Aleš Zalar, predsednik Evropskega centra za reševanje sporov
