Tiskane izdaje
Evropski politiki se zdijo presenečeni nad tem, da grški varčevalci množično dvigujejo svoje prihranke iz bank, v Španiji pa jih bodo kmalu začeli posnemati. Pravzaprav ne bi smeli biti. Vsi, ki so dobro proučili nekdanje finančne krize na hitro rastočih trgih, vedo, da fiskalni krizi skoraj vedno sledi finančna.
Argentinska kriza leta 2001 je dober primer takšnih težav. Med krizo se je gospodarstvo skrčilo za 18 odstotkov, brezposelnost pa zvišala na 22 odstotkov delovne sile. Grčija se počasi približuje tem številkam.
Argentina se je po tem, ko ni več mogla odplačevati svojega javnega dolga, znašla v kaotičnih kriznih razmerah. Grčiji sta Evropska unija in Mednarodni denarni sklad doslej pomagala urejati razmere tako, da sta prepričala upnike, naj odpišejo del grških dolgov. Toda Grčija še vedno ne more nadzorovati svojega dolga, zato se nam utegne kmalu zazdeti, da so bile razmere v Argentini pravzaprav tevtonsko natančno urejene v primerjavi s sedanjimi v Grčiji.
V Argentini se je bančni sistem skoraj sesul, zato je vlada prepovedala dvigovati denar iz bank – uvedla je tako imenovani corralito ali omejitev za hranilne vloge – in poostrila nadzor nad kapitalskimi tokovi. Grčija se morda bliža prav tej fazi. Če nam izkušnje iz kriznih razmer v Argentini in na drugih rastočih trgih res lahko pomagajo, kaj lahko napovemo, da se bo zdaj zgodilo v Grčiji?
Vzajemni vplivi
Pri odgovoru na vprašanje moramo vedeti, kako fiskalna in finančna kriza vplivata druga na drugo. Banke upravljajo državna in podjetniška posojila kot premoženje. Zaradi fiskalne krize in nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti se zmanjša vrednost prvega, zaradi recesije, ki sledi, pa vrednost drugega premoženja.
Tako se zaradi proračunskih težav začnejo bančne. Vendar moramo upoštevati tudi obratni vpliv: banke se razdolžujejo, da bi nadomestile izgubo, zato ne ponujajo več posojil in gospodarska rast se upočasni, prihodki v državno blagajno pa zmanjšajo. In ko je treba banke dokapitalizirati iz javnih sredstev, dodatni stroški, ki so lahko zelo visoki, še bolj obremenijo javne finance.
Te sile, ki druga drugo krepijo, se lahko umirijo šele po dolgotrajni recesiji in razdolževanju. Lahko pa povzročijo tudi množično dvigovanje hranilnih vlog iz bank in sesutje finančnega sistema. Končni rezultat je odvisen od zaupanja.
Ekonomisti že dolgo vedo, da lahko bankam, ki ne morejo računati na pomoč zanesljivega posojilodajalca v skrajni sili, zelo škodijo krize, med katerimi jim ljudje premalo zaupajo in zato samo še poslabšajo razmere. Takšen posojilodajalec je lahko monetaren ali fiskalen, v Grčiji pa dvomijo o zanesljivosti obeh vrst posojilodajalcev.
Od dvigovanja denarja do sesutja monetarnega sistema
Če bi sporazum Grčije z Evropsko unijo in Mednarodnim denarnim skladom nehal veljati, Evropska centralna banka ne bi več sprejemala grških obveznic kot poroštvo. Grška država pa nima potrebnih sredstev, s katerimi bi lahko podprla svoje banke. V takšnih razmerah bi bilo pravzaprav bolj presenetljivo, če vlagatelji ne bi začeli množično jemati denarja iz grških bank.
Po izkušnjah iz Argentine bi lahko sklepali, da dvigovanju hranilnih vlog iz bank sledi sesutje monetarnega sistema. Prihodki so se hitro zmanjševali, novih posojil pa ni bilo na voljo, zato so bile argentinske pokrajine prisiljene tiskati začasna potrdila za poplačilo plač in pokojnin. Čez nekaj časa je po državi krožilo več kot ducat kvazivalut.
Kaj bi se zgodilo, če bi Grčija nehala prejemati posojila Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada? Optimisti pravijo, da bo država zmanjšala svoj primarni primanjkljaj (razliko med proračunskimi izdatki in prihodki brez plačila obresti) predvidoma do leta 2013, to pa pomeni, da bi nato z lastnimi sredstvi lahko plačevala obveznosti, ki niso povezane z dolgom.
Vendar tisti, ki tako razmišljajo, preveč pričakujejo od države, ko predvidevajo, da bo lahko nemoteno zagotavljala prihodke sredi kaotičnih razmer. Med propadanjem gospodarstva in splošno negotovostjo se številna gospodinjstva in podjetja odločijo, da kratko malo ne bodo več plačevala davkov. Zato tudi če Grčija ne bo poravnala svojega dolga, morda ne bo imela druge možnosti, kakor da se odloči za tiskanje listov papirja, da bi poplačala svoje druge obveznosti.
Tako se ne bi formalno odpovedala evru, razlika pa bi sčasoma postala bolj formalna kakor dejanska. Z novimi začasnimi potrdili – recimo jim neodrahme – bi bilo mogoče plačevati in bi bila zelo likvidna. Tudi če bi z njimi trgovali po ceni, nižji od nominalne vrednosti – kar bi se gotovo zgodilo –, bi jih prej ali slej začeli uporabljati pri vseh transakcijah.
Devalvacija
Argentinska zgodba nas uči, da v nadaljevanju krizne razmere spet prizadenejo banke: podjetja se kmalu začnejo pritoževati, da so njihovi prihodki izraženi v neodrahmah, posojila pa še vedno v evrih. Odločno začnejo zahtevati, da bi bilo treba tudi pri posojilih uporabljati neodrahme (oziroma pese v argentinskem primeru). Parlament, ki nujno potrebuje podporo prebivalstva, hitro ugodi njihovim zahtevam. Toda zato ljudje še hitreje dvigujejo denar iz bank, saj gospodinjstva in podjetja ugotovijo, da njihove vloge nimajo trdnega jamstva.
Zaradi razvrednotenih neodrahem prejemajo javni uslužbenci pravzaprav nižje plače. Proces se konča, ko začnejo neodrahme uporabljati tudi pri plačah zasebnikov. Podjetja zagovarjajo ukrep z utemeljitvijo, da sicer ne bi mogla izvažati. Sindikati temu najprej nasprotujejo, nato pa le popustijo, ker se bojijo še večje brezposelnosti. Nazadnje dodajo sporazumu še obljubo o selektivnem nadzoru cen.
Kolikšna bo devalvacija neodrahme? V Argentini se je število pesov, ki jih je bilo treba plačati za dolar, povečalo za več kot 300 odstotkov. Grčija je objavila, da je leta 2011 primanjkljaj na njenem tekočem računu znašal skoraj deset odstotkov bruto domačega proizvoda kljub notranji gospodarski krizi. Dejanska devalvacija, potrebna za uravnoteženje plačilne bilance s tujino, bo velikanska, morda višja od tiste v Argentini.
Grčija ima zdaj že tretjo vlado v manj kot letu dni, kmalu bo sestavila še četrto. Argentina je zamenjala štiri predsednike v manj kot dveh letih, preden so se politične in gospodarske razmere umirile. Tudi v Grčiji se bodo nazadnje stabilizirale. Za zdaj je to pravzaprav edina pozitivna izkušnja iz argentinske zgodbe.
Andrés Velasco, nekdanji čilski finančni minister, zdaj gostujoči profesor na univerzi Columbia
Project Syndicate, 2012
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
