Avtonomija univerz: kako daleč seže 58. člen ustave

Polje popolnoma avtonomnega od polja javnega z ustavo ni natančno razmejeno.

Objavljeno
07. oktober 2014 16.40
Lucija Čok
Lucija Čok

V skoraj tisočletni zgodovini so bili v podporo ustanavljanju univerz različni, vendar vselej tehtni razlogi, ki so v danem času in prostoru dvignili neko okolje na višjo raven razvoja. Skozi stoletja so se evropske univerze postopoma osvobajale zunanjega vpliva ustanoviteljev in mecenov, da bi dosegle avtonomijo svojega delovanja.

Evropska načela avtonomije univerz danes zaznamujejo dokumenti, kot je Magna Carta Universitatum, ki jo je ob 900. obletnici univerze v Bologni septembra 1988 podpisalo kar 430 univerz. Doslej je to listino podpisalo že 755 univerz iz 80 držav, med njimi tri slovenske: Univerzi v Ljubljani in Mariboru ter Univerza v Novi Gorici.

Visokošolski prostor kot javno dobro

O avtonomiji univerz se sprašujemo predvsem v zvezi z ukrepi za doseganje njihove višje kakovostne ravni ter pri utrjevanju kakovostnih medsebojnih odnosov znotraj univerze in razmerij med univerzo in državo ter univerzo in deležniki. Slovenska ustava v 58. členu priznava državnim univerzam avtonomijo, o tem, kakšna naj bo avtonomija izobraževanja, raziskovanja in umetniškega ustvarjanja ter organiziranosti univerz – razen financiranja javne službe, ki naj ga ureja posebna zakonodaja – pa naj bi določala univerza sama s statutom in njemu podrejenimi akti.

Institucionalna avtonomija (avtonomija univerz, fakultet in inštitutov) in avtonomija posameznika v raziskovanju in poučevanju ostaja in se utrjuje na odgovornosti in etiki stroke. Vendar to ne pomeni, da je visokošolska sfera zunaj časa in prostora, v katerem deluje. Pri izvajanju javnega pooblastila, tj. za visokošolsko izobraževanje in raziskovanje nacionalnega pomena, mora dosegati soglasje med stroko in politiko, ki univerzi pridobi sredstva za njeno delovanje.

V tem dogovarjanju se oblikujejo državne razvojne strategije, ki gradijo na znanju temelječo družbo. Javno dobro, ki mu je zavezana državna univerza, se udejanja v različnih oblikah javno-zasebnega partnerstva (podjetniški in univerzitetni inkubatorji, tehnološki parki, centri inovativnih podjetij in idej, konzorcialna združenja, sveti zaupnikov). Visokošolski prostor kot javno dobro torej pomeni tudi javno odgovornost, odgovornost za znanstvene, izobraževalne, umetniške in druge dosežke, ki se – financirane iz javnih sredstev – vračajo v družbeno telo. Čeprav jih ni mogoče obravnavati kot tržno blago, se posredno ponujajo kot dodana vrednost vloženih javnih sredstev.

Ustava o avtonomnosti univerz

Ustava uporablja pojma »avtonomnost« in »avtonomen« samo v 58. členu, kar pomeni, da pojmu avtonomije ne daje natančne in jasne vsebine. Avtonomen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika tisti, ki ima avtonomijo, je samoupraven, neodvisen, samostojen, avtonomnost pa je značilnost avtonomnega. Beseda avtonomen izvira iz grških besed auto, ki pomeni sam, samo-, sam po sebi, svoj, in nomos, ki pomeni zakon. Ustava v členu, ki določa avtonomnost državnih univerz, sloni na dveh temeljnih načelih:

– da mora biti univerza v svoji raziskovalni in poučevalni dejavnosti moralno in znanstveno samostojna v razmerju do vsakršne politične in ekonomske oblasti, in

– da je temeljno načelo v življenju univerz svoboda raziskovanja, poučevanja in vzgoje; spoštovanje tega načela pa morata zagotoviti in izvajati javna oblast in univerza, vsaka v okviru svojih pristojnosti.

To ustavno pravico pa je treba razumeti v kontekstu uresničevanja pravic z dejanskimi okoliščinami, v katerih se lahko udejanja. Laže je razumeti avtonomijo profesorjev v razmerju do stroke, da neodvisno, brez omejitev in pritiskov raziskujejo in poučujejo. Teže je natančno določiti, kaj pomeni avtonomija upravnega aparata univerze v razmerju do države. Država materialno ureja razmerja kot ustanoviteljica državnih univerz, finančno poslovanje univerze, to je izrabo javnih sredstev, pa nadzoruje računsko sodišče.

Med poljem avtonomnega in poljem javnega

Avtonomnost uresničujejo univerze pri oblikovanju svojega pravnega sebstva (sprejemanje statuta in drugih aktov). Vendar z ustavo tudi tu ni natančno razmejeno polje popolnoma avtonomnega od polja javnega. Država namreč s področno zakonodajo, ki jo je univerza kot javna ustanova dolžna spoštovati, določa temeljne pravne, kadrovske, upravljavske in finančne okvire. Družbene spremembe in tehnološki razvoj na trgu znanja, ki so vnesli konkurenčnost in mednarodno primerljivost kakovosti, so na primer pripeljali tudi do večje vzajemne odvisnosti med znanostjo in družbenim okoljem. Smiselno in učinkovito upravljanje raziskovanja je mogoče uresničevati z večjo udeležbo gospodarskih dejavnikov v procesu odločanja.

Poleg tega 44. člen ustave določa, da ima »vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev«. Dejavnost državnih univerz je nedvomno javna zadeva, torej je posredno tudi pravica državljanov/deležnikov, da je delovanje državne univerze dostopno javni presoji. Temu je namenjeno bolj ali manj formalno zastopstvo države in gospodarstva v upravnih odborih.

Kako slovenske univerze pri uveljavljanju univerzitetne avtonomije vzpostavljajo razmerje med državo in univerzo ter med univerzo in gospodarstvom, je odvisno od akademskih izkušenj, poznavanja prava in trga znanja ter spoštovanja zakonitosti. Nadzor in strategija kriznih situacij v poslovnem procesu delovanja in upravljanja univerze vse bolj postajata primarna naloga univerz samih, ki morajo svoje organizacijske predpise uskladiti s splošno zakonodajo tako, da lahko vsak trenutek odgovorno in pregledno rešujejo morebitne zaplete.

Avtonomija univerze pomeni nevmešavanje države v njeno notranjo organiziranost, v njeno upravljanje in poslovanje do tiste ravni, ko so zaščitene ustavnost, zakonitost, etičnost in akademska kultura. Po eni strani gre za premišljene ukrepe za doseganje visoke kakovostne ravni izobraževalnih in raziskovalnih dosežkov, gre pa tudi za spodbujanje kakovostnih in preglednih medsebojnih odnosov znotraj institucije (učitelji, raziskovalci, študenti in zaposleni na univerzi) in zunaj nje, torej za tvorno in zakonito sodelovanje univerze z državo ter učinkovito povezovanje z gospodarstvom in drugimi deležniki.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Lucija Čok je zaslužna profesorica Univerze na Primorskem