Tiskane izdaje
Špekulativni baloni na nepremičninskih, delniških in surovinskih trgih, ki spremljajo sedanjo svetovno finančno krizo, so tudi njen osnovni vzrok. Kljub temu pa ne bi bilo prav, če bi na tej podlagi sklepali, da bi se razmere izboljšale, če bi uvedli davek na finančne transakcije, kakor zdaj mnogi predlagajo, in s tem onemogočili špekulativne trge ali upočasnili njihovo delovanje.
Špekulativni balon je družbena epidemija. Okužba se širi z gibanjem cen. Novica o dvigu cen obogati prve vlagatelje, razširijo se zgodbe o njihovih uspehih, te pa povzročijo zavist in zanimanje. Vznemirjenje na trge zvabi čedalje več ljudi, zato cene rastejo in rastejo in privabljajo še več ljudi ter z napihovanjem balona v zaporedni povratni zanki spodbujajo nastajanje zgodb o »novi dobi«. Potem ko balon poči, okužba povzroči strm padec, saj zaradi upadajočih cen čedalje več ljudi beži s trgov in napihuje pesimistične zgodbe o gospodarstvu.
Preden sklenemo, da bi morali zdaj, po krizi, trge obrzdati, je treba razmisliti o drugih možnostih. Špekulativni baloni so samo eden od primerov družbene epidemije, ki bi bila lahko še hujša, če finančnih trgov ne bi bilo. Pri špekulativnih balonih okužbo širijo odzivi ljudi na gibanje cen, družbena epidemija pa ne potrebuje trgov ali cen, da bi si pridobila pozornost javnosti in se hitro širila.
Raznovrstni baloni
Nekaj primerov družbenih epidemij brez udeležbe špekulativnih trgov lahko najdemo v uspešnici Charlesa MacKaya Memoirs of Extraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds (Spomini na izjemno popularne zablode in norost množic) iz leta 1841. Mnogi baloni iz preteklosti so postali znani prav zaradi te knjige, na primer misisipijski balon (1719–1720), balon South Sea Company (1711–1720) in tulipanska manija v tridesetih letih 17. stoletja. V knjigi pa so opisani tudi primeri, ki niso povezani s špekulativnimi trgi. MacKay navaja primere družbenih epidemij iz preteklih stoletij, med katerimi so alkimisti, napovedovalci sodnega dne, vedeževalci, astrologi, zdravilci, ki zdravijo z magneti, lovci na čarovnice in križarji.
Nekatere od njih so imele velike gospodarske posledice. Križarske vojne so od 11. do 13. stoletja povzročile »epidemijo blaznosti« med bodočimi križarji v Evropi, ki jo je podžigala utvara, da bo Bog poslal vojske svetnikov, ki se bodo bojevale skupaj z njimi. V križarskih vojnah je umrlo od enega do treh milijonov ljudi.Nihče v katero od teh aktivnosti, ki jih je širila družbena epidemija, seveda ni niti vlagal niti stavil, da dejavnost ne bo uspela. Nobeno strokovno mnenje, niti analitiki ne poročajo o tem. Ni bilo torej nobenega sredstva, s katerim bi bilo mogoče te družbene epidemije zaustaviti, preden bi dobile smešne, absurdne razsežnosti.
»Veliki skok«
Sprva je bilo za novi načrt veliko nevednega navdušenja. Jeklo so proizvajali v primitivnih domačih pečeh, ki bi se gospodarskim analitikom zdele smešne, toda ljudje, ki so to vedeli, takrat na Kitajskem niso imeli nikakršnega vpliva. Velikega skoka naprej ni bilo mogoče skrajšati. Posledica je bila, da so se kmetijska delovna sila in sredstva hitro preusmerila v industrijo in nastala je lakota, ki je odnesla na desetine milijonov življenj.Veliki skok naprej ima nekatere značilnosti Ponzijeve sheme, investicijske goljufije, ki s širjenjem zgodb o velikanskih donosih poskuša privabiti zaporedne serije naložb.
Ponzijeve sheme so organizatorjem s spodbujanjem okužbe z navdušenjem vsaj nekaj časa prinašale velike dobičke. Mao Zedong je po pogovorih s strokovnjaki v sodobni jeklarni v Mandžuriji menda ugotovil, da domače peči le niso tako dobre za proizvodnjo jekla, a se je bal, da bi z njihovo opustitvijo jeklarska industrija izgubila zagon. Kakor da se je bal, enako kot organizatorji Ponzijeve sheme, da bi vsaka sled dvoma povzročila zlom gibanja. Veliki skok naprej in kulturna revolucija, ki mu je sledila, sta bila popolnoma namerno sprožena s ciljem družbo okužiti z idejami.
Nekateri bodo morda ugovarjali, da ti dogodki niso bili prave družbene epidemije, kot so na primer špekulativni baloni, saj jih je ukazala totalitarna oblast in so smrti, ki so bile njihova posledica, bolj rezultat slabega vodenja kakor investicijskih napak.
Kljub temu pa imajo vse značilnosti balona. Kolektivizacija je bila v resnici načrt za blaginjo, ki je ljudstvo okužil z navdušenjem, ne glede na to, kako zgrešen se zdi zdaj.Nedavne in sedanje svetovne finančne krize so prava malenkost v primerjavi s temi dogodki. Pomembno je razumeti, zakaj. Sodobna gospodarstva imajo svobodne trge, poslovne analitike in njihova priporočila, agencije za ocenjevanje posojilne sposobnosti in njihove kategorije vrednostnih papirjev in računovodje z bilancami in izkazi poslovnega uspeha. Potem so tu še revizorji, odvetniki in regulatorji.
Vse te skupine imajo svoja poklicna združenja, ki se redno sestajajo, sprejemajo merila za certificiranje, ki jim zagotavljajo, da so na tekočem z informacijami in da izvajalci njihove dejavnosti delujejo etično. Z razvijanjem teh institucij postanejo resne gospodarske katastrofe – takšne, ki bi zasenčile tisto, ki je izbruhnila leta 2008 – tako rekoč nemogoče.
------------------
Project Syndicate, 2012
