Tiskane izdaje
Najnovejša študija London Business School of Economics o odgovornosti članov organov vodenja in nadzora (Study on duties and liabilities of directors) je za članice EU v insolventnih podjetjih analizirala problem spodbud za uveljavljanje njihove odgovornosti za kršitev dolžnosti prek sodišč. Omenjena študija je zanimiva za razmislek o ugotavljanju odgovornosti teh organov v primeru nadzorovane likvidacije dveh zasebnih bank pri nas. Ker bank nismo pustili propasti, so se upravičeno sprožila vprašanja ugotavljanja kršitev dolžnosti uprave in članov nadzornega sveta.
Rezultati študije kažejo, da se v večini držav tožbe predvsem ali skoraj izključno vlagajo šele po tem, ko je družba že postala insolventna. Kljub temu pa se le majhen segment zahtevkov do organov vodenja in nadzora insolventne družbe v praksi tudi izvaja. Države članice se bistveno ne razlikujejo pri svojih procesnih pravilih, ki veljajo v fazi insolventnosti družbe, in v večini primerov sodišče imenuje upravitelja, ki je odgovoren za uveljavljanje zahtevkov proti organom vodenja in nadzora glede kršitve njihovih dolžnosti.
Malo zahtevkov za ugotavljanje kršitev
Študija kot vzroke za majhen delež zahtevkov v praksi opredeljuje naslednje tri probleme.
Prvi je ta, da stečajni upravitelji in likvidatorji pogosto nimajo ustreznih spodbud za vložitev teh zahtevkov. To je sicer odvisno od nacionalnega prava, a likvidatorji pogosto nimajo neposredne motivacije za vložitev zahtevkov, tudi če obstajajo jasni dokazi o kršitvah njihove dolžnosti in bi bili zahtevki utemeljeni. Študija to pojasnjuje z neustrezno strukturo njihovih prejemkov za delo stečajnega upravitelja ali likvidatorja, saj njihovo plačilo ni vezano na vložitev zahtevkov. Drugi problem je, da je večina podjetij, ki pridejo v stečaj ali postopek likvidacije, malih ali srednjih. V večini njih so organi vodenja in nadzora hkrati največji delničarji družbe. To po navadi pomeni, da je velik del njihovega osebnega premoženja že vezan v podjetju in je s tem z insolventnostjo zanje izgubljen. To pa pomeni, da so sami tudi upniki, ki proti sebi ne bodo sprožali sodnih zahtevkov. Tretji vzrok so stroški, povezani z vlaganjem teh zahtevkov na sodišča, ki so zelo visoki, trajanje sodnih postopkov je nerazumno dolgo, poleg tega obstajajo velike pravne negotovosti izida takšnih sodb, ki jih povzroča omejena sodna praksa v večini evropskih jurisdikcij. Takšno stanje pa blokira ali upočasnjuje razvoj nove prakse uveljavljanja odgovornosti na tem področju.
V zvezi z ugotovitvami študije je za nas v primeru dveh zasebnih bank v nadzorovani likvidaciji relevanten drugi problem, saj pojasnjuje preplet lastniške strukture in funkcij članov uprave in nadzornega sveta. Člani uprave Probanke, ki se je znašla v likvidaciji, so bili hkrati delničarji banke prek menedžerskega odkupa s krediti prav te banke, njeni nadzorniki so bili hkrati predstavniki največjih delničarjev, ki so bile prav tako družbe s krediti pri tej banki. Banka je bila tudi njihova pomembna delničarka, zato je bila predsednica njene uprave v preteklosti tudi prva nadzornica enega od pomembnih delničarjev.
Kadar imamo tak preplet funkcij in nasprotij interesov, je lahko vse v redu, kadar ne gre nič narobe, čeprav je to zelo tvegan model korporativnega upravljanja. Ob nastanku dogodka, ki ogroža osebni interes, pa posameznik na neki funkciji (bodisi kot delničar, član nadzornega sveta ali uprave) v takšnem sistemu prepleta funkcij in interesov ne bo več sposoben ravnati v interesu družbe in temu podrediti druge osebne interese. Takrat rešuje svoj osebni interes, saj je v to prisiljen, ker je že v začaranem krogu. Če se to dogaja več osebam hkrati v upravi in nadzornem svetu, pa v določenem trenutku hkrati odpovesta vodenje in nadzor. A ker so vsi hkrati tudi pomembni delničarji, je izguba pač njihova. Zapravili so svoje premoženje. Sami pri sebi ne bodo iskali odgovornosti, ker gre v tem primeru za nadzorovano likvidacijo, jo iščejo davkoplačevalci in vlada. Oboji so svojo zahtevo in pričakovanja v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti organov vodenja in nadzora v teh bankah že izrekli. Zdaj sta rešitvi prvega in tretjega problema, torej motivacija likvidatorja in verjetnost izida takšnega zahtevka na sodišču, ki sta kot ovira v procesu uveljavljanja odgovornosti omenjena v študiji, na ramenih izrednih uprav v teh bankah in tudi nadzornega sveta, ki ga v takšnem primeru predstavlja kar Banka Slovenije.
Preplet lastniške in nadzorstvene funkcije
Po objavi nadzorovane likvidacije teh bank so se nekateri mediji spotaknili ob visoke prejemke članov nadzornega sveta Probanke, ki po znesku pomembno odstopajo od povprečja v drugih javnih delniških družbah in tudi bankah z večjo kompleksnostjo poslovanja in s podružnicami v tujini. Pri tem je treba poudariti, da so plačila članom nadzornega sveta vedno v pristojnosti delničarjev. Kakšna so ta plačila, je torej odgovornost lastnikov. S prepletom lastniške in nadzorstvene funkcije pa tudi tu nastaneta zmešnjava in nasprotje interesov. Če v nadzornem svetu banke sedijo člani, ki so hkrati zakoniti zastopniki ali predstavniki pomembnih delničarjev, pri odločanju o plačilu nadzornemu svetu na skupščini v resnici odločajo o sebi in zase. Vtis o tem bi zagotovo omililo dejstvo, če bi bila ta plačila zgolj povprečna oziroma zneski primerljivi.
Na koncu vedno ugotovimo, da je to, kakšne nadzorne svete imamo, odvisno od lastnikov, torej delničarjev. Na njihovo sestavo pomembno vplivajo lastniška struktura družb in s tem delničarji, ki o tem na skupščini odločajo. V Sloveniji ima večina družb koncentrirano lastniško strukturo in je v lasti nekaj delničarjev. Med njimi najdemo mnoge družbe z večinskim ali pomembnim deležem države. Zgodbe o prepletenosti medsebojnega lastništva in nadzorovanja družb v zasebni lasti kažejo na podobno neučinkovitost korporativnega upravljanja, kakršno po navadi pripisujemo družbam z državnim lastništvom, le da so pri njih problemi korporativnega upravljanja nekoliko drugačni. Lastništvo kot tako, pa če je zasebno, tuje, domače ali državno, samo po sebi za upravljanje družbe ni ne dobro ne slabo. Pomembno je, kakšen model korporativnega upravljanja ima družba, da izključuje čim več tveganj neučinkovitega delovanja članov organov in nasprotij interesov. Če je ta model slab, se izjalovita tudi upravljanje in na koncu poslovanje družb v zasebni lasti.
***
mag. Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja nadzornikov Slovenije
