Tiskane izdaje
Denarnico z dokumenti so mi ukradli v Barceloni. Bila je sobota popoldne, štiri ure pred odhodom letala. Šlo je za klasično ulično žeparsko akcijo. Vame se je zaletel moški, sledilo je opravičevanje. Ker sem ves čas pazila na torbo, sem praktično takoj ugotovila, kaj se je zgodilo, a je bilo seveda prepozno. Kaj pa naj bi sicer storila? Tekla za njim? Na srečo nisem bila sama in še zmeraj sem imela telefon. Takoj sem poklicala na banko, uredila preklic kreditne kartice, gospa me je napotila na policijo. Taksist je vedel, da take prijave sprejemajo na centralni policijski postaji. Tam me je sprejela prevajalka, ki je sestavila zapisnik, v klepetu smo odprli teme o neodvisnosti Katalonije in o tem, kako je težko, ker imajo toliko priseljencev. Ob vprašanju, ali sem videla, kdo mi je vzel denarnico, je omenila, da je bil najbrž Maročan. Dobila sem kopijo zapisnika, razložili so mi, da lahko z njo in letalsko vozovnico potujem nazaj domov. Na telefonu sem imela kopijo potnega lista in bila sem pomirjena.
Mora se je začela na letališču. Gospa na prijavi leta je takoj, ko sem ji pomolila policijski zapisnik in vozovnico za Benetke, poklicala nadzornico. Ne gre. S tem dokumentom lahko letim samo v matično domovino. Ni odveč omeniti, da direktnega leta iz Španije v Slovenijo ni, razen v času prazničnih čarterskih letov. Nobeno pojasnjevanje, da so Benetke dobro uro od slovenske meje in da imam tam parkiran avto, ni pomagalo. Niti na okencu agencije, kamor so me poslali, ni bilo nič bolje. Letalska družba ne more prevzeti odgovornosti, če me Italijani zavrnejo. V tem primeru bi morala plačati stroške moje vrnitve v Barcelono. Razlaga pravil schengenskega območja, kjer ni vmesnih policijskih kontrol, ni imela nobenega smisla, uslužbenka letalske družbe pa je imela očitne težave z zemljepisno lego Slovenije, Benetk in Italije sploh. »Go to your country,« je bil njen odgovor, zaradi katerega so mi skoraj popustili živci.
Izčrpala sem možnosti, ki sem se jih lahko domislila tisti hip. Poklicala sem ambasado v Madridu. Zunaj uradnih ur seveda. Oglasil se je odzivnik, ki me je napotil na številko za nujne primere. Moj nasvet ambasadi: posnemite odzivnik s telefonsko številko bolj počasi. Morala sem poklicati trikrat, da sem ujela celo številko in si jo zapisala. Gospa na nujni številki se je takoj oglasila, razložila sem ji, kaj se mi je zgodilo, obljubila je, da me bo poklicala nazaj. Predlagala mi je še, da pridem v Madrid, kjer bi mi izdali začasni potni list. Med Barcelono in Madridom je 617 kilometrov, zato se mi v tistem trenutku to ni zdela najboljša ideja. Gospa me je kmalu poklicala nazaj in mi povedala, da konzul tega dne (v soboto) ne more priti pravočasno na letališče, naj poskusim zamenjati vozovnico in konzul me lahko obišče naslednjega dne (v nedeljo) nekje do enajste ure. Začasni potni list lahko dajo na pošto v ponedeljek, pošljejo na konzulat v Barcelono in v najboljšem primeru pridem do njega v torek.
Pogovor z gospo na konzulatu je bil korekten, želela mi je pomagati, sama sem se zelo trudila, da sem bila res vljudna, čeprav sem bila v stresu, vendar nisva našli rešitve. Zahvalila sem se za pomoč, rekla, da bom premislila, kaj lahko storim.
Na spletu sem preverila možnosti za potovanje iz Barcelone v Benetke. Nobenega vlaka, avtobus pa vsak dan ob 22.00. Prek spleta sem kupila vozovnici, s prijateljem sva se odpravila nazaj v središče mesta in se ob uri odpeljala iz Barcelone. Nihče ni kontroliral dokumentov ob vstopu na avtobus, nihče ni opravil kontrole ob prehodu meje s Francijo in potem Italijo. V Benetke sva prispela po 17 urah vožnje. Na parkirišču so nama dali avto, čeprav nisva imela več potrdila, da sva ga oddala, in okrog 16.30 sva prečkala italijansko-slovensko mejo.
Vprašanje, ki se mi postavlja že ves čas, je, kako naj bi se legalno vrnila domov. Na spletni strani zunanjega ministrstva je napisano: »Potni list za vrnitev je začasni dokument in je namenjen vrnitvi v kraj prebivanja. Z njim ne morete nadaljevati potovanja v preostale države vašega potovanja.« To letalske družbe razumejo dobesedno. Vseeno je bilo, ali sem imela zgolj policijski zapisnik ali začasni potni list, na katerega bi čakala tri dni ali šla ponj v Madrid, z njim me na letalo, ki leti v Benetke, ne bi pustili. Letalo torej ne pride v poštev.
Kako bi prišla domov z vlakom ali avtobusom? Bi dobila policijsko spremstvo, ki bi se prepričalo, da morda ne bi izstopila nekje na poti domov vse do Slovenije? Odgovor ministrstva, da pri reševanju takšnih primerov obstajajo različne prakse, ni pomirjujoč. Različnih praks ne bi smelo biti. Ne bi smeli biti odvisni od dobre volje uslužbencev letalskih družb in iznajdljivosti konzulov.
Gospo na ambasadi sem poklicala v ponedeljek in ji povedala, kako sem se vrnila domov. Vprašala me je, ali se zavedam, da sem tvegala. Da bi me lahko vrnili s katerekoli meje. Kam? V Španijo?
Če bi mi dovolili na letalo, se ne bi zgodilo, da so mi istega dne v Barceloni, na avtobusni postaji, v trenutku, ko sem v čakalnici ostala za trenutek sama, brez prijatelja, ki je šel po kavo, ukradli še prtljago. Ob dveh oboroženih varnostnikih, ki sta patruljirala po postaji, nadzornih kamerah, množici potnikov, je do mene prišel mlajši moški, visok, lepo urejen in me spraševal po nečem v angleščini. Medtem mi je njegov pomočnik odpeljal kovček. Gospa, ki je očitno opazovala dogodek in me seveda ni opozorila na dogajanje, je potem začela glasno razlagati, da so krajo izvedli štirje Maročani. Varnostnik je skomignil z rameni, češ da to ni njegov problem, in me napotil na policijo, sicer pa se nihče ni zmenil za dogajanje. Krajo denarnice sem sprejela športno. Ni lepo, se pa zgodi in očitno so ljudje v stiski, da se morajo preživljati na tak način. To drugo na avtobusni postaji pa se mi je zdelo grdo, nevarno in žalostno. Za vse bi bilo najbolje, najvarneje in najceneje, če bi me spustili na tisto letalo. Pa me niso. Nekje v meni je ostal občutek nemoči, strahu in ogroženosti, ki me bo najbrž spremljal še nekaj časa. Varnost je vrednota, ki je na seznamu mojih zapisana precej visoko. V Sloveniji jo še imamo.
