Nemški minister za zunanje zadeve Heiko Maas je v svojem uvodnem nagovoru na letnem zasedanju Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) zatrdil, da morajo Evropejci ne glede na izid predsedniških volitev v ZDA novembra letos »razmisliti o tem, kako bolje obvladovati konflikte v bližini Evrope, tudi brez ZDA«.
V tem stališču ni osamljen. Številni evropski komentatorji, kot sta Janan Ganesh in Wolfgang Münchau iz časnika Financial Times, menijo, da se odnosi med ZDA in EU ne bodo bistveno spremenili, tudi če bo demokrat porazil predsednika ZDA Donalda Trumpa. To trditev utemeljujejo s tem, da bo demokratski predsednik še vedno protekcionističen do trgovine, razumevajoč do domnevnih izolacionističnih nagonov ameriške javnosti in enako nenavdušen nad plačevanjem računov za obrambo Evrope. To stališče se je najprej pripisovalo senatorici iz Massachusettsa Elizabeth Warren in senatorju iz Vermonta Bernieju Sandersu, in to kljub njunemu močnemu zavzemanju za mednarodno sodelovanje in človekove pravice. Zdaj ga nekateri Evropejci pripisujejo tudi Joeju Bidnu.
A ideja, da Biden ne bo prinesel nobene resnične spremembe v politiki ZDA do Evrope, je malo verjetna. Biden je že od nekdaj neomajen podpornik čezatlantskega sodelovanja in je v svoji desetletja dolgi politični karieri skoval tesne odnose s ključnimi evropskimi voditelji, vključno z nemško kanclerko Angelo Merkel. Biden je bil kot podpredsednik od leta 2009 do 2017 vedno pripravljen posredovati, ko to ni uspelo predsedniku Baracku Obami.
Čeprav evropski poznavalci upravičeno dvomijo, da se bo staro čezatlantsko zavezništvo preprosto vrnilo v stanje pred Trumpom, hkrati podcenjujejo, kaj bi Bidnova zmaga pomenila za zunanjo politiko ZDA. Demokratska stranka je še vedno stranka vrednot, Bidnova administracija pa bi si po štirih letih Trumpovega vodstva prizadevala za popolno obnovo ameriške zgodovinske zaveze k odgovornemu vodstvu na svetovnem prizorišču.
Medtem ko je Trump začenjal prepire z Evropo glede podnebnih sprememb, trgovine in človekovih pravic, bi Biden Ameriko spet posedel za diplomatsko mizo. Združene države Amerike bi se ponovno pridružile pariškemu podnebnemu sporazumu, si prizadevale za nove trgovinske dogovore in sodelovale pri skupnih prizadevanjih, s katerimi se zagotavlja, da tehnološke inovacije izpolnjujejo standarde človekovih pravic.
V Evropski uniji je podoba Amerike dosegla najnižjo točko do zdaj zaradi počasnega, nepovezanega in neučinkovitega odziva Trumpove administracije na krizo covida-19, ki je večinoma raje kot sodelovanje z drugimi državami vključeval prelaganje krivde nanje. Namesto premagovanja krize z uporabo virov Svetovne zdravstvene organizacije in drugih multilateralnih organizacij je ZDA brez opozorila prepovedala potovanja iz Evrope in napovedala ukinitev financiranja Svetovne zdravstvene organizacije. Eden Bidnovih prvih zunanjepolitičnih ciljev bo gotovo to popraviti in covid-19 obravnavati kot globalno krizo, kar tudi je. To pomeni krepitev mednarodnega sodelovanja za zaščito Američanov pred pandemijo (in z njo povezanimi gospodarskimi posledicami) in tudi vodilnih globalnih prizadevanj za boj proti pandemični grožnji.
Z Bidnom v Beli hiši bi evropske telekomunikacijske družbe, kot sta Nokia in Ericsson, priznali in podprli kot 5G-šampione čezatlantskega zavezništva, ZDA pa bi Evropi prav tako pomagale pri zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina za uresničevanje njenega prehoda na čisto energijo. Najdlje bi Bidnova administracija prepoznala razumnost pogajanja glede podaljšanja pogodbe o omejitvi jedrskega orožja Novi start, ki bo potekel leta 2021. Nadaljevala bi tudi vzpostavljanje drugih načinov nadzora nad orožjem za zagotavljanje evropskih in ameriških varnostnih interesov in preprečevanje nove oboroževalne tekme.
Bidnova administracija bi izpolnjevala sklenjene sporazume in svoje obveznosti do partnerjev in zaveznikov po vsem svetu. Edino vprašanje je, ali bi bila tudi Evropa pripravljena sprejeti težke odločitve, nujne za ponovno oživitev zavezništva. Trump je Evropi omogočil, da se je izogibala takšnim odločitvam, saj je njegovo nenavadno vedenje odvrnilo pozornost od večine drugih težav. Na primer, ko so bile vse oči uprte v vse ostrejši kitajsko-ameriški spor, se je EU vse bolj prilagajala Kitajski. Na začetku junija je visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell izjavil, da Evropa Kitajske ne dojema kot vojaške grožnje. Medtem ko so politični voditelji obeh strank ZDA glasno obsodili kitajsko uvedbo novega varnostnega zakona v Hongkongu, je bil odziv EU relativno zadržan.
Ne pozabimo, da je EU največji trg na svetu. Z dovolj odločnosti bi Evropa ob tesnem sodelovanju z ZDA lahko pomembno vplivala na spodbujanje urejenega multilateralnega sistema. Toda za to bi potrebovala več političnega in diplomatskega kapitala.
Enako velja za težave bliže domu. Tesno sodelovanje z ZDA bi Evropi lahko pomagalo pri krepitvi ukrajinske neodvisnosti in odpornosti kljub agresivnemu ravnanju Kremlja, tudi z ohranjanjem pred kratkim prenovljenega sistema sankcij proti Rusiji. V interesu EU je tudi pristopanje držav Zahovnega Balkana in konec ovir, kar je dolgo ustrezalo Rusiji, Kitajski, Turčiji in drugim silam. Pri vključevanju držav Zahodnega Balkana v čezatlantske povezave bi Evropa lahko računala na podporo obeh strank v ameriškem kongresu. Za doseganje kateregakoli od teh ciljev bi morala Evropa svoje vrednote postaviti nad politično in diplomatsko preračunljivost. S tem bi ameriški javnosti pokazala, da Evropa ni prisklednica, kot jo je prikazal Trump, ampak samozavestna in zanesljiva partnerica. Pravzaprav se Američani pogosto že ozirajo k Evropi za politične ideje, tako pri brzdanju tehnoloških velikanov in zaščiti zasebnosti kot pri zagotavljanju zdravstvenega varstva in drugih ključnih elementov mreže socialne varnosti. Obujeni čezatlantski odnosi bi lahko prav tako okrepili pretok evropskih idej v ZDA.
Gotovo bi prevetritev čezatlantskih odnosov od Amerike zahtevala, da se zavzame za človekove pravice in demokracijo, kar bi pomenilo trdnejše stališče do trenutne turške vlade. To ne bi smelo biti zapleteno. Raziskave organizacije National Security Action kažejo, da večino Američanov skrbi Trumpovo slabo vodenje odnosov ZDA z drugimi državami, in bi raje videli, da se vlada ZDA zavzame za ameriške vrednote, vključno s človekovimi pravicami.
V zadnjih nekaj letih so Trumpovi napadi na čezatlantsko zavezništvo Evropi dali vse razloge, da se obrne navznoter in vzpostavi protekcionistične omejitve. Vendar podatki ankete ECFR kažejo, da je veliko Evropejcev, ki zdaj podpirajo protekcionizem, razočaranih nekdanjih podpornikov čezatlantskega zavezništva. S spremembo vodstva ZDA in bolj tradicionalnim pristopom iz Washingtona bo njihovo razočaranje morda začelo popuščati.
Vsekakor lahko evropski komentatorji nadaljujejo izkrivljanje dejstev o Bidnu, demokratih in ameriških stališčih do zunanje politike. Z znižanjem pričakovanj bodo prihodnji Bidnovi administraciji olajšali, da se bo v očeh evropske javnosti odrezala bolje. Pri odnosih in zavezništvih gre za dojemanje javnosti vsaj toliko kot za kaj drugega.
Alexander Soros, podpredsednik Fundacije za odprto družbo
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva