Biti pokrita muslimanka v Sloveniji

»Skoraj petnajst let je že minilo. Petnajst let, odkar sem pri polni zavesti in z ljubeznijo v srcu rekla: ja. Petnajst let skupaj. Moja ruta & jaz.« To je bil moj status na facebooku, ki je povzročil množico komentarjev. Veliko je bilo všečkov in spodbudnih besed, vsem pa je bilo jasno, da je ruta stigma.

V Sloveniji po zadnjem popisu prebivalstva živi več kot 48.000 muslimanov. Po številu pripadnikov smo druga največja verska skupnost v državi. Število pokritih muslimank je zelo majhno, skorajda zanemarljivo. Vera pa se večinoma prakticira doma.

Kot hči staršev, ki so se v Slovenijo priselili iz bivše Jugoslavije, sem odraščala v tipičnem slovenskem blokovskem naselju, kjer smo kot otroci spontano živeli multikulturno, spoštljivo do vseh. Moja domača vzgoja ni bila nič kaj drugačna od vzgoje vseh drugih, a vendarle s pridihom islamske vzgoje.

Osmi marec nas vsako leto opozarja na ekonomske, politične in socialne pravice žensk v družbi. Osnovno načelo modernega sistema človekovih univerzalnih pravic temelji na nediskriminaciji glede na raso, spol in vero. Med drugimi identitetami, ki jim imam, sem tudi muslimanka, in to tista z ruto na glavi. Naglavna ruta je eden najbolj očitnih verskih simbolov. Večina ljudi nošenje rute razume kot način omejevanja svobode žensk, kot simbol neenakosti in podložnosti. Druga razlaga je, da je naglavna ruta simbol verske svobode in možnost za enakopravnost, ker se ženska ne vrednoti le skozi njen zunanji videz. Treba je priznati, da sta naglavna ruta, ki jo ženska nosi zaradi prisile, in tista, ki jo ženska nosi zaradi svobodne izbire, na zunaj popolnoma enaki, brez razlike. Pomembna razlika je namreč v tem, kako se posameznica počuti.

Kljub temu da verjamem v enega in edinega Boga, verjamem tudi v univerzalnega človeka in sebe dojemam kot enakopravno pripadnico človeške vrste. Zlato pravilo v islamu se glasi nekako takole, da »v veri ni prisile«, verovanje v Boga je izključno svobodna izbira posameznika, saj ima le tako lahko smisel. Enako velja za nošenje naglavne rute, ki je dejanje vere le, če izhaja iz svobodne izbire.

Po poroki sem se po posvetu z možem odločila, da si bom nadela naglavno ruto. To ni bila odločitev, ki bi jo sprejela zlahka. Premlevala sem jo že med študijem, zavedajoč se okoliščin, upoštevajoč svojo vero, prav tako svoja prepričanja in želje. Toda kaj vse se bo dogajalo po tem, ko si bom nadela ruto, nisem mogla predvideti. Kaj pomeni biti pokrita muslimanka v Sloveniji? Kaj pomeni, da nimaš vzornic v takšnem načinu življenja, ki bi jim lahko sledila? Porajala so se mi številna vprašanja, odgovorov pa ni bilo nikjer. Več kot očitno je bilo, da se bom morala učiti spotoma in se prilagajati novim izzivom. Z ruto na glavi sem stopila na pot v neznano in tega sem se zavedala. Počutila sem se, kot da se življenju privajam znova in na drugačen način.

Prvi dnevi so bili zelo vznemirljivi, globoko v sebi sem čutila veselje in zadoščenje, ker sem iskrena do sebe in drugih. Sorodniki in prijatelji so spremembo sprejemali različno. Nekateri z navdušenjem, drugi s strahom, tretji z neodobravanjem in nerazumevanjem. Za večino sem čez noč postala druga Alma, gledali so me z zadržkom in začudenjem.

Njihove odzive sem večinoma razumela in si prizadevala, da bi me z ruto ponovno in na novo spoznali. Nisem hotela izgubiti svojih bližnjih in prijateljic, na to nisem bila pripravljena. Kar naenkrat je bilo vse postavljeno na kocko in zavedala sem se, da bo vsaka moja reakcija lahko usodna v vseh zame pomembnih odnosih. Nič nimam proti, če me ljudje sprašujejo, zakaj nosim naglavno ruto, tako se lahko vsak izrazi in skupaj najdemo dialog in razumevanje. Najpogostejše vprašanje, ki so mi ga zastavljali, potem ko sem začela nositi ruto, je bilo: »Ali te je v to prisilil mož?«. Ne, ni me. Še eno zelo pogosto vprašanje je bilo, ali ruto nosimo tudi doma. Ne, doma pred domačimi je nimamo. Prav tako se je spremenilo moje dojemanje same sebe. Brez rute sem predstavljala predvsem sebe, z ruto na glavi pa predstavljam sebe in islam ter vse pokrite muslimanke. Tudi te odgovornosti sem se počasi začela zavedati.

Okolica je skozi moja dejanja ocenjevala vse muslimanke, po načelu »ko spoznaš enega, si spoznal vse«. Ruta je tako postala veliko več kot kos blaga, ki pokriva mojo glavo.

Mediji nas neprestano bombardirajo (z lažmi, izredno preračunljivo in hinavsko), češ da naj bomo unikatni, drugačni, samosvoji in drzni. Toda obstaja drugačnost in obstaja drugačna drugačnost. V življenju se soočam s še eno drugačnostjo, saj sem kot dojenček prebolela cerebralno paralizo, kar se še danes pozna pri moji hoji. Kot oseba z invalidnostjo sem se zelo kmalu naučila živeti s pogledi mimoidočih, biti nekoliko drugačna, marsikatero stvar sem morala tudi prezreti in preslišati.

Ampak ta drugačnost je bila drugačna drugačnost. Ruta pa pomeni nerazumljeno, tujo, žal velikokrat tudi osovraženo drugačnost. Kar v večini primerov pomeni, da je pokrita muslimanka tujek v družbi, deležna neodobravajočih pogledov in žaljivih opazk, ki jo lahko spravijo do solz, kakor so mene.

Ko so osnovnošolce pri nas vprašali, s katerimi besedami bi opisali pokrito muslimanko, so odgovorili, da je takšna ženska: neizobražena, podložna, gospodinja, ne govori slovensko, tudi umazana. Zame nič od navedenega ne drži.

Na začetku sem vse skupaj sprejemala zelo čustveno, kar verjetno velja za vse v moji okolici. Tudi svetovna medijska gonja proti muslimanom po tragičnem 11. septembru je pustila posledice. Po teh dogodkih so v Franciji prepovedali nošenje naglavne rute. Mediji so pogosto slabšalno pisali o muslimanih, kar na splošno.

Spomnim se dogodka, ko sem prišla v knjigarno v Kranju in prodajalko prosila, v slovenščini, se razume, ali mi lahko pomaga pri nakupu knjige. Ob pogledu name je odgovorila, da me ne razume. Na koncu sva se obe smejali in skozi humor prebili to nerodno situacijo.

Veliko je bilo tudi pozitivnih odzivov, neka učiteljica mi je rekla takole: »Na začetku ste mi bile čudne, zdaj ste mi pa prav luštne.« Ob takih izjavah mi je postalo jasno, da smo premaknili mejnik. Saj je bilo treba od besede »čudne« do besede »prav luštne« zgraditi most.

Občasno pa so bile na žalost situacije tudi nevzdržne. Neznana gospa v dvigalu me je, ko sem se vračala domov, ozmerjala: »Poglej, kakšna si!

Še obleči se ne znaš!« V vnemi, da bi čim prej izstopila iz dvigala, je skoraj podrla mojega otroka. Poklicala sem policijo. Prosila sem jo, naj počaka in policiji razloži svoja stališča. Gospa je odšla in moram reči, da tudi policija ni resno obravnavala moje prijave. Na vprašanje »Mami, zakaj je gospa huda nate? Kaj si ji pa naredila?« svojemu otroku nisem znala docela odgovoriti.

Napetosti v moji okolici in v meni pa so se počasi, hvalabogu, začele umirjati. Starševstvo je zame pomenilo ponovno integracijo v družbo, saj ljudje v otrocih vidijo nedolžnost in iskrenost. Skupaj z njimi sem bila tudi jaz, kot njihova mama, sprejeta. Dejavnosti, kot so vrtec, šola, treningi in različne kulturne prireditve, so nas povezale z okolico.

Svet je resnično postal velika vas, ljudje se selijo iz različnih razlogov vsak dan, struktura prebivalstva se spreminja, zato moramo rušiti lastne predsodke. Ljudje smo zato drugačni, da se lahko učimo drug od drugega. Februarja so na Jesenicah pripravili prireditev Multi-Kulti-Narika, na kateri so predstavili kuhinje vseh kultur, ki živijo na Jesenicah in v okolici. Odziv je bil izjemen. Multikulturnost ni abstrakten pojem, tega se otroci ne morejo naučiti v šoli ali na delavnicah. Je nekaj, kar je treba živeti. Menim, da smisel multikulturnosti ni pretirano poudarjanje razlik. Ljudje smo si veliko bolj podobni, kot smo si različni, kar daje multikulturnosti pravi pomen.
Povsem druga zgodba je zaposlitev. Večina pokritih muslimank z diplomo v žepu sedi doma, saj ne dobijo priložnosti za delo. Čeprav vsi vemo, da je ravno služba najboljša zaščita pred družbeno izključenostjo, finančno neenakostjo in revščino. V tem primeru družba kaže svojo dvoličnost, ker po eni strani pomiluje »zatirano« pokrito muslimanko, češ da je neenakovredna in podložna, po drugi strani pa jo ta ista družba degradira in ji ne dovoli, da bi se izkazala. Razumem, da smo pokrite muslimanke razmeroma nov pojav na slovenskih tleh in da je potrebno veliko medsebojnega razumevanja, da bo ta način življenja sprejet.

Po petnajstih letih, odkar nosim ruto, sem spoznala, da je eno najbolj kontroverznih in nerazumljenih delov oblačila. Ruti se godi velika krivica, razen če seveda ni le modni dodatek. Po mojem mnenju ruta sama po sebi ni sporna, sporno je tisto, kar je pod njo. Kaj je v glavi pokrite muslimanke? Mnoge straši prepričanje, zaradi katerega si nekdo nadene ruto.

Kaj mi je ruta pravzaprav dala? Vsekakor identiteto. Dala mi je moč in razširila obzorje, razbila je tudi marsikateri moj predsodek in verjetno marsikaterega pri drugih.

Dan žena, praznik enakovrednosti med spoloma na vseh življenjskih področjih, me spomni na to, da se jaz, pokrita muslimanka, počutim svobodno, enakovredno in spoštovano. Je to kontradiktorno? Zaključila sem z obdobjem neprestanega dokazovanja, da ni tako. Živim povsem običajno življenje, z vsemi željami in strahovi slehernega človeka.

Ruta ostaja moja posebna ljubezen. Vsakič znova, ko si jo nadenem, v sebi začutim, da je prav tako, ker sem sledila svojim željam, prepričanjem in verovanju. S tem sem zvesta predvsem sebi.

Petnajst let sva skupaj, ruta in jaz, in srčno upam, da bova še naprej, dokler naju smrt ne loči.

Alma Sujković Omerdić je študentka Filozofske fakultete v Ljubljani.

***

Imamo prvo predsednico vlade, ki je le ena izmed treh v Evropski uniji, kjer je povrhu vsega le še ena predsednica. Imamo rekordno zastopanost žensk v državnem zboru. Ženske pri nas so visoko izobražene in njihova stopnja zaposlenosti je velika. A kljub temu smo še daleč od, denimo, po enakopravnosti spolov zglednega severa Evrope. Kako daleč, preverite v Delovem interaktivnem dosjeju, ki ga ta teden nadgrajujemo z besedilom Alme Sujković Omerdić.