Tiskane izdaje
Vmešavanje Rusije v ameriške predsedniške volitve leta 2016 in njen domnevni vdor v strežnike, ki jih je med svojo kampanjo uporabljal francoski predsednik Emmanuel Macron, ne bi smela nikogar presenetiti, če upoštevamo, kako predsednik Vladimir Putin razume mehko moč (oziroma je ne razume). Putin je pred svojo ponovno izvolitvijo leta 2012 za neki moskovski časopis povedal, da je »mehka moč skupek sredstev in metod, s katerimi dosežemo zunanjepolitične cilje brez uporabe sile oziroma z informacijskimi in drugimi sredstvi vplivanja«.
Nova oblika hibridnega vojskovanja
Po mnenju Kremlja so bile barvne revolucije v sosednjih državah in vstaje arabske pomladi dogodki, pri katerih so Združene države Amerike uporabile mehko moč kot novo obliko hibridnega vojskovanja. Koncept mehke moči so vključili v ruski zunanjepolitični koncept leta 2013, zato je marca 2013 ruski načelnik generalštaba Valerij Gerasimov izjavil, da se je na takšne tuje grožnje »s konvencionalno vojsko nemogoče odzvati; nanje je mogoče odgovoriti samo z enakimi hibridnimi metodami«.
Kaj je mehka moč? Nekateri menijo, da je to kakršno koli ukrepanje brez uporabe vojaške sile, vendar to ni res. Mehka moč je zmožnost doseči svoj cilj s prepričevanjem in tako, da ga narediš dovolj privlačnega za druge, ne pa z nasilnimi grožnjami ali z denarnimi plačili.
Mehka moč ni dobra ali slaba sama po sebi. Vrednostne sodbe so odvisne od ciljev, sredstev in posledic delovanja. Zvijanje mišljenja ni nujno boljše od zvijanja rok (čeprav se lahko oseba ponavadi samostojneje odloča pri mišljenjskih procesih kakor pri fizičnih). Osama bin Laden ni ne grozil ne izplačeval denarja ljudem, ki so se z letalom zaleteli v Svetovni trgovinski center septembra 2001: pritegnil jih je s svojimi idejami, da so storili zlobno dejanje.
Mehko moč, s katero pritegneš druge, je mogoče uporabiti za napadalne namene. Države že dolgo zapravljajo milijarde za javno diplomacijo in razširjanje vsebin v medijih ter pri tem poskušajo pritegniti ljudi bolj kakor njihovi tekmeci – gre za tako imenovano »bitko za srca in glave«. Sredstva mehke moči, kakršni sta bila, denimo, Marshallov načrt in program Glas Amerike, so pomagala odločiti o zmagovalcu v hladni vojni.
Uničevanje brez vojske
Po hladni vojni so bile ruske elite prepričane, da so širitev Evropske unije in Nata ter prizadevanja Zahoda, ki je poskušal širiti demokracijo, namenjeni osamitvi in ogrožanju Rusije. V odgovor so poskušali razviti rusko mehko moč, in sicer tako, da so širili ideologijo tradicionalizma, državne suverenosti in ekskluzivnosti naroda. To je odmevalo v državah, kakršna je Madžarska, kjer je premier Victor Orban hvalil »neliberalno demokracijo«, pa tudi med diasporo ob ruskih mejah v obubožanih državah srednje Azije ter med desničarskimi populističnimi gibanji v zahodni Evropi.
Informacijsko vojskovanje je mogoče uporabiti napadalno za slabitev svojih tekmecev in takšno moč bi lahko imeli za »negativno mehko moč«. Ko napademo vrednote drugih, zmanjšamo njihovo privlačnost in tako oslabimo njihovo relativno mehko moč.
Nevladne organizacije že dolgo vedo, da so velika mednarodna podjetja ranljiva in da je mogoče zmanjšati vrednost njihovih blagovnih znamk, če jih izrecno »imenujemo in sramotimo«. Na podlagi razpoložljivih podatkov lahko sklepamo, da so Rusi takrat, ko so začeli posegati v ameriške predsedniške volitve leta 2015, poskušali omadeževati in diskreditirati demokratični proces v ZDA. Izvolitev Donalda Trumpa, ki je hvalil Putina, je bila samo dodatna nagrada.
Vmešavanje Rusije v notranje politike evropskih demokratičnih držav je zdaj namenjeno temu, da bi zmanjšali privlačnost Nata, poosebitve zahodne trde moči, saj se Rusiji zdi, da jo Nato ogroža. V 19. stoletju je o zmagovalcu v tekmi za prevlado v Evropi odločilo predvsem to, katera vojska je zmagala; zdaj je rezultat tekme odvisen tudi od tega, čigava zgodba je zmagovalna.
Informacijsko vojskovanje precej presega mehko moč in ni nov pojav. Manipuliranje z idejami in volilnimi procesi z denarnim plačilom poznamo že dolgo časa, poleg tega sta bila Hitler in Stalin med prvimi, ki so uporabljali radijske napade. Toda medijske vsebine, ki se zdijo preveč propagandne, izgubijo verodostojnost in ne privlačijo več nekaterih prejemnikov informacij ter jih ne prepričajo s svojo mehko močjo.
Tekma v verodostojnosti
Mednarodna politika postaja čedalje bolj nekakšna igra, pri kateri tekmujejo v verodostojnosti, zato programi izmenjave, ki omogočajo vzpostavitev osebnih odnosov med študenti in mladimi voditelji, pogosto precej učinkoviteje ustvarjajo mehko moč. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je radijski novinar Edward R. Murrow izjavil, da najpomembnejši del mednarodnega sporazumevanja ni 15.000 kilometrov elektronike, ampak zadnjih deset metrov osebnega stika.
Toda kaj se dogaja v sodobnem svetu družbenih medijev, pri katerih so »prijatelji« samo za klik oddaljeni od nas, lažne prijatelje si je zelo lahko izmisliti, lažne novice pa lahko ustvarjajo in razširjajo plačani provokatorji in računalniški programi? Rusija je izpopolnila takšne metode.
Poleg formalnih javnih diplomatskih trobil, kakršni sta Russia Today in Sputnik, Rusija uporablja tudi vojsko plačanih provokatorjev in računalniških omrežij, s katerimi ustvarja lažne informacije, ki se nato lahko širijo in jih je mogoče preverjati, kakor da bi bile resnične. Leta 2016 je ruska vojaška obveščevalna služba storila še korak dlje in vdrla v zasebno omrežje državnega odbora demokratov, ukradla informacije in jih objavila na spletu, da bi škodovala predsedniški kandidaturi Hillary Clinton.
Informacijsko vojskovanje ni nov pojav, vendar je zaradi kibernetične tehnologije postalo cenejše, hitrejše in daljnosežnejše, hkrati pa ga je težje odkriti in lažje zanikati. Toda rusko informacijsko vojskovanje je bilo resda delno uspešno in mu je uspelo zmotiti ameriške volitve leta 2016 ter vplivati nanje, vendar mu ni uspelo ustvariti mehke moči. Svetovalno podjetje Portland iz Londona objavlja indeks »Mehka moč 30«, ki Rusijo uvršča na 27. mesto.
Leta 2016 je finski inštitut za mednarodne zadeve ugotovil, da ruska propaganda ne vpliva veliko na glavne zahodne medije in še ni povzročila nobene spremembe v politiki. Anketa chicaškega sveta za globalne zadeve, ki so jo opravili decembra, je pokazala, da je raven priljubljenosti Rusov med Američani padla najniže po letu 1986, ko je hladna vojna še vedno trajala.
Sliši se ironično, da kljub informacijskemu vojskovanju Rusiji ni uspelo izkoristiti nagrade, ki jo je dobila z izvolitvijo Trumpa za predsednika, ampak je pravzaprav škodila ameriškemu predsedniku, saj se je precej zmanjšala mehka moč Rusije v Ameriki.
Nekateri analitiki so opozorili, da na »množico laži« ni najbolje odgovoriti tako, da se odzovemo na vsako laž, ampak je bolje opozarjati in pripraviti ljudi do tega, da bodo odporni proti takšnemu procesu. Macronova zmaga je pokazala, da lahko evropskim volitvam leta 2017 koristijo takšna opozorila.
Joseph S. Nye, profesor na Harvardu in avtor knjige The Future of Power (Prihodnost moči).
***
Prispevek je mnenje avtorja
