Tiskane izdaje
Srečanje voditeljev na letošnjem Strateškem forumu Bled z nosilno temo o iskanju novega načina preživetja in reševanja perečih problemov svetovnih razsežnosti je samo še ena potrditev, da sedanja politika svetovnih sil vodi v skupni poraz in pogubo človeštva.
Medtem ko nepregledne množice pregnanih, obubožanih, ponižanih in umorjenih pred očmi svetovne javnosti spet odstirajo srhljive madeže sramote, ki obraz zahodne civilizacije zaznamujejo še iz časov njenih prvih ljubiteljev diamantov in eksotičnih živali v tujerodnih deželah, za razumnega verjetno ni več nobenega dvoma, da kdaj lahko enostransko in krivično prilaščanje svetovnega bogastva prinese mir in odrešitev. Prvi korak v iskanju novega načina preživetja je zato streznitev in odločen ne svetovnemu pohlepu. Ta je, kot jedrski reaktor, ki ga poganja izključevanje ljudi, glavni vir ekstremne revščine in lakote, korupcije in drugih oblik najhujšega kriminala svetovnih razsežnosti, radikalizacije in terorizma vseh barv in uniform. S posledicami hkrati prispeva svoj globalni delež, da je vse več izključenih zaradi rasnih, kulturnih, etničnih, verskih, razrednih, spolnih, osebnostnih ali drugih dejavnikov raznovrstnosti.
Skupaj prenoviti hišo sveta
Po drugi strani je žarek upanja, da bi z etiko vključevanja, kot uporabno različico socialne in humanistične etike – novega humanizma, lahko skupaj prenovili hišo sveta, v kateri se lahko uresniči ideja svetovnega etosa. Pri tem je seveda treba ostati na trdnih tleh, da ne zabredemo v svetovno utopijo. Namesto zablod, da obstaja kraj popolne sreče za vse in vsakogar, etika vključevanja v okviru univerzalnih načel, vrednot in moralnih prepričanj človečnosti gradi na skupnem potencialu raznovrstnosti in zavračanja kulture izključevanja. Razumne in dobronamerne ljudi vabi, da v zapletenih in s tragičnimi usodami številnih zaznamovanimi razmerami z občutkom solidarnosti sprejemajo raznovrstnost in z vključevanjem pripomorejo k strpnosti in mirnemu sožitju v svojem okolju.
Teoretično se etika vključevanja s konceptom vključujoče družbe povezuje z idejo posvetovalne (deliberativne, diskurzivne) demokracije in premislekov o družbeni pravičnosti, ki v središče javnega prostora postavlja razpravo kot pogoj za nepristransko in pravično ravnanje. S širokimi možnostmi za vključevanje v javni prostor in politične procese pa zagotavlja legitimnost, pravno in moralno veljavnost političnim odločitvam. Posledice izključevanja dokazujejo, da brez možnosti vključevanja v politične procese in upravljanje javnih zadev ni političnih pravic, brez teh pa ne temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Vključevanje je kot temeljno načelo, vrednota in moralno prepričanje zapisano v številnih dokumentih svetovne skupnosti in institucij, svetovnih in regionalnih povezav, nacionalnih in lokalnih politikah, strategijah in programskih dokumentih. Strategija evropske komisije za pametno, trajnostno in vključujočo rast iz leta 2010, na primer, pravi, da je treba z vključevanjem zagotavljati socialno in teritorialno kohezijo, tako da imajo vsi ljudje, še posebno tisti, ki se spopadajo z revščino in socialno izključenostjo, vsaj minimum možnosti za dostojno življenje in aktivno vključevanje v družbo. Če jo vzamemo kot strateški okvir dejavne politike, je za institucionalizacijo etike vključevanja nujen še ustrezni model s sestavinami in funkcijami etične infrastrukture, prek katerih se pravne in etične norme ter druga pravila skupnega ravnanja skladno s temeljnimi načeli in vrednotami pravnega sistema držav članic prilagajajo (normativna integracija) dejanskim razmeram in potrebam ljudi v življenjskem okolju.
V zvezi z omenjeno strategijo evropske komisije je projekt Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost. Po svojem namenu je lahko uporaben model za institucionalizacijo etike vključevanja tudi na drugih področjih. S skupnimi pravili kohezijske politike – v družbeno okolje in pravni sistem Republike Slovenije jih prenaša letošnja Uredba Vlade Republike Slovenije o izvajanju lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost – poudarja spodbujanje celovitega in uravnoteženega razvoja lokalnih območij, predvsem krepitev socialnega kapitala z aktivnim vključevanjem prebivalstva v skupno načrtovanje in odločanje o lastnem lokalnem razvoju. Spodbujanje vključevanja, boj proti revščini in kakršnikoli diskriminaciji, zmanjševanje regionalnih razvojnih razlik in gospodarski razvoj območij, poleg tega ohranjanje narave, varstvo okolja, kulturne dediščine, kulturne krajine in njenih elementov, so skupni cilji tudi pri etiki vključevanja.
Tudi dolžnost politike
Z etiko vključevanja in skupnim potencialom raznovrstnosti ima lokalni razvoj z vključevanjem migrantov in drugih socialno šibkejših oseb ali družbenih skupin gotovo več možnosti za učinkovito in uspešno uresničevanje temeljnih načel, vrednot in ciljev kohezijske politike. Seveda je treba upoštevati, da je ta pot dvosmerna. Skupna pravila z etiko vključevanja hkrati zahtevajo učinkovit nadzor nad uresničevanjem zavezujočih ciljev in javnega interesa pri razpolaganju z javnimi finančnimi sredstvi EU, države in lokalne samouprave. Pri črpanju evropskih sredstev je na to temo še veliko možnosti za etiko vključevanja, solidarnosti in odgovornega upravljanja javnih zadev.
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj – OECD v Pogledih na delo vlad 2015 z vključevanjem in skupnim potencialom raznovrstnosti prav tako postavlja nov kontekst vključujoči rasti, politiki in vladajočim pa zrcalo vključevanja. Ugotavlja, da vključevanje pripomore k dobrim medčloveškim odnosom, nesebičnemu pretoku znanja in idej, inovativnosti in konkurenčnosti, preglednemu upravljanju, boljši zakonodaji, učinkovitejšemu obvladovanju korupcije in drugih odklonskih dejanj, spodbujanju enakih možnosti v dostopu do javnih zadev in javnih finančnih sredstev, integritete, gospodarske rasti, napredka in trajnostnega razvoja. Tudi v tem okviru etika vključevanja ni le prostovoljno partnerstvo in neodplačna skrb za socialno šibkejše, revne osebe in ranljive družbene skupine – čeprav je to v ospredju temeljnih načel in vrednot vključevanja –, ampak dolžnost in moralna odgovornost politike za spremembe v kontekstu celotne družbe, gospodarske in socialne, lokalne, nacionalne, regionalne, globalne. Vlada Republike Slovenije je sicer svojo zavezo vključevanju in dolžnost javne uprave, da upošteva vključevanje kot temeljno načelo in vrednoto, zapisala v letošnji Politiki napredka in kakovosti sodobne javne uprave. Uporabna etika vključevanja je naslednji korak, ko bi morale javne institucije temu primerno prilagoditi svojo etično infrastrukturo, da lahko vključevanje zaživi v njihovi praksi in odnosu do ljudi.
Sklenemo lahko, da izziv etike vključevanja ni svetovna utopija, ampak naravna težnja razumnih in dobronamernih ljudi, da skupni potencial raznovrstnosti izkoristijo za pomembne naloge, ki jih sicer ne bo mogoče opraviti, če bo svet z izključevanjem še naprej drsel v revščino in izoliranost drug od drugega na podlagi rasnih, kulturnih, etničnih, verskih, razrednih, spolnih, osebnostnih ali drugih dejavnikov, ki ustvarjajo videz drugačnosti. Pravijo, da je Evropska unija svetovni primer uspešnega modela vključevanja in vključujoče družbe. Strateški forum Bled 2015 je bil dobra priložnost za etiko vključevanja in vzpostavitev vključujočega učnega okolja za ozaveščanje in izobraževanje o spoštovanju raznovrstnosti in o razvoju vključujoče družbe, družbe solidarnosti, strpnosti, miru in varnosti, napredka in trajnostnega razvoja.
––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD
