Bližnjevzhodna feministična revolucija

V obeh državah so bile protestnice daleč od omenjenih zahodnih stereotipov: bile so v ospredju in v središču, v poročilih in na facebookovih forumih in celo na vodilnih položajih. V Egiptu so na trgu Tahrir ženske prostovoljke, od katerih so imele mnoge s seboj otroke, vztrajno podpirale protestnike – pomagale so jim z varovanjem, komunikacijo in nudenjem zavetja. Številni komentatorji so poudarjali, da je množica žensk in otrok v veliki meri pripomogla, da so protestniki ostali mirni, čeprav so bili žrtve grobih provokacij.

Poročevalci s trga Tahrir – virtualno je bil lahko to vsakdo, ki je imel pri sebi mobilni telefon – so opazili, da je bila množica žensk, ki je sodelovala v protestih, demografsko na moč raznolika. Številne so bile pokrite z rutami in drugimi znamenji pripadnosti, medtem ko so druge brez pomislekov poljubljale prijatelje in tudi kadile v javnosti.

Prezrta vloga žensk

A ženske tokrat niso delovale zgolj kot podpornice, kar je bila njihova običajna vloga v protestnih gibanjih, in to vse od protestov iz šestdesetih let prejšnjega stoletja do nedavnih študentskih nemirov v Veliki Britaniji. Egiptovske ženske so organizirale, pripravljale strategijo in poročale o dogodkih. Blogerke, kakršna je Leil Zahra Mortada, so izjemno veliko tvegale, ko so vsak dan poročale o dogajanju na trgu Tahrir in drugih krajih.
Vloga žensk v velikem preobratu na Bližnjem vzhodu je bila vsekakor deležna premajhne pozornosti. Ženske v Egiptu se niso zgolj »pridružile« protestnikom – bile so vodilna sila kulturnega napredka, zaradi katerega so bili protesti neizogibni. Kar velja za Egipt, pa bolj ali manj velja tudi za ves arabski svet. Kadar se ženska spremeni, se spremeni vse; in ženske v muslimanskem svetu so se res korenito spremenile.

Izobrazba

Do največjega premika je prišlo na področju izobraževanja. Še pred dvema generacijama so bile univerzitetne izobrazbe deležne le zelo redke deklice iz najbogatejših družin. Danes je med študenti egiptovskih univerz več kot polovica žensk. Te mlade ženske so usposobljene, da lahko svojo moč uporabljajo na načine, o katerih so lahko njihove stare matere samo sanjale: lahko izdajajo časopise (kot ga Sana el Seif, čeprav je vlada zahtevala, naj to delo opusti), lahko se potegujejo za vodilna mesta v študentskih združenjih, lahko zbirajo denar za študentske organizacije in vodijo javna zborovanja.
Dokaj močna manjšina mladih žensk v Egiptu in drugih arabskih deželah v okolju, v katerem živijo tako moški kot ženske, v letih, ko človek oblikuje osebnost, kritično razmišlja in v predavalnicah celo javno nasprotuje moškim profesorjem. Vsekakor je veliko laže izvajati nasilje nad ljudstvom, če je polovica ljudi slabo izobraženih in vzgojenih v ponižnosti. Sicer pa bi lahko Zahodnjaki na podlagi svojih lastnih zgodovinskih izkušenj vedeli, da bo takrat, ko se bodo ženske izobrazile, demokratičnemu agitiranju neizogibno sledil velikanski kulturni preobrat.

Družabni mediji

Hkrati je tudi narava družabnih medijev pripomogla k temu, da so ženske postale voditeljice protestov. Ker sem več kot desetletje ženske poučevala veščin vodenja, dobro vem, kako težko jih je pripraviti, da v hierarhično organiziranem sistemu vstanejo in povedo svoje mnenje. Prav tako, kot se običajno izogibajo marionetnemu statusu tradicionalnih protestnikov, ki so ga v preteklosti vsilili nekaterim aktivistom – skoraj vedno je bil to mladenič vroče krvi z megafonom v roki.
V takšnih razmerah – z odrom, reflektorji in govornikom – se ženske raje odmaknejo od vodilnih vlog. Družabni mediji pa so s svojo naravo in tehnologijo danes v dobršni meri spremenili vlogo in delovanje voditeljev. Facebook ponuja pot, ki so jo ubrale številne ženske, da bi občutile družbeno realnost; pri tem so povezave med ljudmi ravno tako pomembne kot posamična prevlada ali nadzor, če ne še bolj.

Vse več »nas«

Na Facebooku je človek lahko močan vodja že s tem, če ustvari resnično velike »nas«. Lahko pa tudi ostaneš konceptualno enako velik, kot so vsi drugi na tvoji strani – kar pomeni, da ni nujno, da uveljavljaš svojo prevlado ali avtoriteto. Zgradba Facebooka je ustvarila nekaj, kar bi lahko opisali kot poslopje iz opeke in malte, nekaj, česar prej ni bilo mogoče vzpostaviti kljub tridesetletnim feminističnim pritiskom: kontekst, v katerem lahko sposobnost žensk, da se prebijejo v močan »mi« in vključijo v vodstvo, odločilno pripomore v boju za svobodo in pravico po vsem svetu.

Seveda pa Facebook ne more zmanjšati tveganj, ki spremljajo proteste. A ne glede na to, kako kruta bo bližnja prihodnost na Bližnjem vzhodu, zgodovinski spomin na vse, kar se je zgodilo, kadar so se v gibanja za svobodo vključile izobražene ženske, zgovorno opozarja, da bodo tisti, ki hočejo na tem območju še naprej vladati z jekleno roko, dokončno poraženi.

Nazadnje še za lastne pravice

Ko se je v Franciji leta 1789 začela revolucija, je Mary Wollstonecraft, ki je bila priča temu dogajanju, napisala manifest o osvoboditvi žensk. Potem ko so izobražene ženske v Ameriki pomagale v boju za odpravo suženjstva, so med svoje nadaljnje naloge uvrstile tudi volilno pravico žensk. Ko jim je bilo v šestdesetih letih rečeno, da »je položaj žensk v gibanju postranski« so sprožile »drugi val« feminizma – gibanje, ki se je izoblikovalo iz novega ženskega znanja in starih frustracij.
Vedno znova smo priča temu, da se morajo ženske, potem ko izbojujejo katero od drugih bitk za svobodo, bojevati še za lastne pravice. Ker je feminizem le logično nadaljevanje demokracije, so se bližnjevzhodni despoti znašli v položaju, v katerem bo te prebujene ženske skoraj nemogoče prisiliti, da bi se odrekle boju za svobodo – tako svojo lastno kot svobodo skupnosti.
Project Syndicate 2011