Tiskane izdaje
Naj trg pokaže, ali se vas potrebuje!
(komentator MYXB, 1. 10. 2015 ob 17.33, portal MMC, o kulturnikih)
Vznemirjenje, razočaranje in tudi jeza kulturnikov ob napovedih zniževanja proračunskih sredstev za kulturo za letos in prihodnji dve leti so veliki. Kot običajno se pri tem po drugi strani zbudijo tudi vsevedni solilci pameti, ki na spletnih forumih delijo svoje nespodobne recepte, ne upajo pa se niti podpisati s svojim pravim imenom in priimkom.
Anonimnemu komentatorju (citat zgoraj) in javnim odločevalcem o teh stvareh bi bilo treba spet ponoviti nekaj znanih dejstev: kako trg na Slovenskem kaže, ali potrebuje kulturnike, in kako se v zvezi s tem vede država (orodje davkoplačevalcev)? Zadržal se bom pri knjigi in njenih ustvarjalcih, še posebno avtorjih, in to le v dveh primerih, ki ju zadevajo. Država si ju je že davno zapisala med svoje naloge, a ju ne uresničuje.
Ne gre za podporo avtorjem,
Slovenci smo dobri bralci oziroma izposojevalci knjig iz splošnih knjižnic. Po podatkih, ki jih zajema javni sistem Cobiss, to na leto zdaj storimo od 25 do 26 milijonkrat. (Na tem mestu govorim pač samo o številkah in nič o temeljnem, skratka, koliko užitka, lepote in znanja prinesejo milijoni prebranih knjig v bralske glave.) V tem podatku ni izposoj iz šolskih knjižnic. V Sloveniji so do knjižničnega nadomestila upravičeni slovenski avtorji (pisci, prevajalci, ilustratorji itd.). Leta 2009 jim je bilo skupaj namenjeno 856.000 evrov, leta 2015 (potem ko je ministrica za kulturo izjemoma dodala nekaj denarja!) pa 577.000 evrov, kar je znižanje za 33 odstotkov; število izposoj se je medtem povečalo za 12 odstotkov. To hkrati pomeni, da je povprečno letno izplačilo avtorjem s 446 evrov leta 2014 padlo na 292 evrov in da je »cena« ene izposoje knjige slovenskega avtorja, ki je leta 2010 znašala 20 centov, leta 2014 je padla na 14 centov.
Kakšne številke izposoj dosegajo posamezni avtorji, je v vsakem trenutku mogoče pogledati na spletni strani sistema Cobiss. V ponazoritev naj še enkrat navedem podatke (ki so seveda javni) o v zadnjih letih najbolj »izposojanem avtorju« Primožu Suhodolčanu, ki se pomenijo od 55.000 do 60.000 izposoj na leto. Njegovo letno poplačilo je leta 2009 znašalo 5143 evrov, leta 2014 pa 3853 evrov (pri poplačilu se mu upošteva v celoti 20.000 izposoj ter le 20 odstotkov izposoj nad tem številom). Na tem mestu ne morem pojasnjevati posebnosti slovenskega sistema. Je pa popolnoma jasno, da »trg« z visokimi številkami kaže, kako Primoževo delo potrebuje, država pa mu tega ne priznava oziroma mu priznava vse manj nadomestila. Na sploh: iz podatkov je jasno, da si vsi Slovenci izposojamo vse več knjig, država pa ustvarjalcem knjig za to plačuje vse manj. In seveda: ne gre za podporo avtorjem, ampak za poplačilo njihovega dela.
Kaj bi bilo spodobno plačilo?
Belgijski avtorji (avtorsko združenje VEWA) so morali leta 2004 tožiti lastno državo, da je knjižnično nadomestilo sploh uvedla, tri leta pozneje pa tudi za ustrezno poplačilo. Evropsko sodišče za človekove pravice je (leta 2011) razsodilo, da mora (tč. 23 sodbe) poplačilo izvesti tisti, ki je dal avtorska dela brezplačno v uporabo (torej v našem primeru država), da (tč. 34) morajo avtorji za to prejeti ustrezen (adequate) dohodek ter da znesek ne more biti le simboličen. Profesor mednarodnega gospodarskega prava, Roger Blanpain, ki je takrat na evropski konferenci o knjižničnem nadomestilu tolmačil sodbo, ni dovolil verbalnih neumnosti o simboličnosti in primernosti. Po analogiji s številkami, ki mi jih je v pogovoru navajal, bi za Slovenijo dosegli ustrezen znesek, če bi povprečno izplačilo doseglo povprečno slovensko plačo. Povprečna slovenska plača je aprila 2015 znašala približno 1500 evrov; povprečno izplačilo knjižničnega nadomestila pri nas pa bo letos znašalo malo več kot 300 evrov.
V zadnjih letih je bil znesek, ki ga je skupaj prejemalo približno tisoč slovenskih avtorjev (ki očitno dobro opravljajo svoje delo tudi po kriterijih »trga«), blizu zneskom, ki so jih na leto prejemali najbolje plačani slovenski direktorji, še posebno tisti, katerih podjetja so danes v stečaju, in delavci na cesti, njihove neplačane kredite, dobljene brez kritja od prav tako sijajno plačanih bankirjev, pa zdaj s stroški slabe banke pokriva tudi teh tisoč avtorjev.
Vendarle konec sprenevedanja in kraje?
Dolgoletno nerešeno vprašanje o poplačilu opravljenega dela se nanaša tudi na fotokopiranje avtorskih gradiv. Leta 2003 ustanovljena kolektivna avtorska organizacija avtorjev in založnikov (SAZOR) ima od leta 2007 dovoljenje za – poenostavljeno rečeno – pobiranje nadomestil za uporabo avtorskih del, že spet poenostavljeno – pri fotokopiranju. Največ gradiv se fotokopira po šolah. Pobiranje denarja zaradi sprenevedanja uporabnikov še do danes ni bilo uresničeno. Nekateri ravnatelji se obveznosti zavedajo (na primer pri plačevanju računalniških programov, kar se jim sicer zdi samoumevno), a pravijo, da nimajo denarja, drugi nočejo razumeti, da gre za uporabo avtorskega dela, tretji se sprenevedajo, da »fotokopiranja ni« (četudi nekateri javno navajajo podatke o več sto tisoč fotokopijah na leto!). Starši učencev na številnih šolah s položnicami plačujejo stroške fotokopiranja (papir in barve, avtorskih pravic pa seveda ne), drugi, ki jim več deset evrov na mesec ni preveč pri plačevanju stroškov mobilnih telefonov svojih otrok, so odločno proti temu, da bi se pol evra na mesec za avtorske pravice fotokopiranih gradiv »prevalilo na ramena staršev«. Na številnih šolah na razne načine pridobivajo denar za to (zbiranje starega papirja, plastičnih zamaškov itd.), a za ustvarjalce gradiv, ki se za potrebe pouka fotokopirajo, denarja ni. Slovenija je v neugledni družbi redkih držav v EU, kjer to plačevanje ni urejeno.
SAZOR je lani pripravil predlog, po katerem bi šole plačevale pol evra na mesec za vsakega šolarja, in s tem poravnavale nadomestilo za uporabo avtorskih pravic pri fotokopiranju. Znesek temelji na študiji strokovnjakov Ekonomske fakultete v Ljubljani, enak znesek pa dobimo, če za osnovo iz tega naslova vzamemo pobrani denar v sosednji Avstriji ter ga zmanjšamo glede na število prebivalcev in razliko v družbenem proizvodu. V absolutnem znesku tako govorimo o 1,5 milijona evrov na leto. Če ga pomnožimo z leti od 2007, dobimo znesek več kot deset milijonov evrov, ki ga za svoje delo založniki in avtorji v Sloveniji niso dobili. Ker se to dolga leta godi na šolah, je to jasno sporočilo mladim ljudem, da se intelektualno delo mirno lahko krade in po drugi strani, da za to državo ustvarjalnost nima nobene vrednosti. In že spet: ne govorimo o podpori avtorjem, ampak o delu, ki jim ni bilo plačano, bi pa moralo biti. »Trg« ga množično uporablja, država pa ne plačuje.
Vodilna ekipa na ministrstvu za šolstvo z novo ministrico dr. Majo Makovec Brenčič se očitno zaveda pomembnosti ustvarjalnosti za državo in, kot kaže, bo vendarle dosegla, da se dolgoletna kraja konča. Na vsak način pa je tudi ustvarila vzdušje razumevanja, ki lahko privede do rezultata (»spoštljivega kompromisa«, kot pravi ministrica), za katerega si resno prizadeva tudi Društvo slovenskih pisateljev.
O teh stvareh sem pisal že večkrat in me zato površni vzkliki o kulturi in trgu ne veselijo, morda me že kar utrujajo. Ampak, kot je v podpisanem prispevku v pp 29 sobotne priloge Dela (3. 10.) zapisal ugledni profesor Janez Strnad: »Če ljudje, ki znajo, ostanejo tiho, to samo pomaga tistim, ki širijo neslanosti«.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Slavko Pregl
pisatelj
