Tiskane izdaje
Kopičenje vedno novih zakonov, podzakonskih predpisov, drugih splošnih aktov in kodeksov prej ali slej trči ob paradoks, ko samo najbolj ogroža pravno varnost in stabilnost družbenega okolja. O tem priča zgodovinsko izročilo različnih obdobij razvoja in propadanja držav, na primer latinski pravni rek Corruptisima re publica, plurimae leges – Ko je država najbolj sprijena, je največ zakonov. S to izkušnjo stare modrosti je uvodničar in moderator akademik Marijan Pavčnik začel delovno srečanje pravne stroke o nerešenih vprašanjih zakonodajne dejavnosti, ki je bilo pod pokroviteljstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti 12. novembra 2015 na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Po uvodnih besedah akademika Pavčnika so razpravo po vrstnem redu prispevkov nadaljevali dr. Albin Igličar, dr. Janez Pogorelec, akademikinja Alenka Šelih, dr. Barbara Novak, vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan, dr. Matej Accetto in dr. Tilen Štajnpihler. Razprava je z argumenti spet pokazala, da pretirano normiranje, ne le pri nas, ampak tudi v EU znižuje pravno varnost in s tem povzroča veliko drugih problemov, od demokratičnega primanjkljaja in socialnega izključevanja do korupcije in drugih oblik odklonskosti.
Vrednotni temelji
Z analizo kulturnega in družbenega ozadja je dr. Igličar ponazoril, kako je pravna politika z zakonodajnim odločanjem vpeta v širši sistem družbene kulture in skupnih vrednot, ki določajo, motivirajo in integrirajo družbeno ravnanje. Na lestvici odgovornosti za boljše predpise bi temu morale slediti vrline nosilcev javne oblasti, da s spoštovanjem zavezujočega soglasja o splošno sprejetih načelih in vrednotah družbe sledijo »vrednotnemu središču naroda« s ciljem normativne integracije, ki v skupen in usklajen okvir povezuje moralna in običajna pravila s pravnimi normami. Kar zadeva odgovornost za kakovostno pravno politiko in stanje pravne varnosti, pa bi se morali nosilci javnih funkcij z osebnim zgledom etičnega voditeljstva zavzemati za spoštovanje temeljnih načel in skupnih vrednot, kakor na pomen zgleda in institucionalnega okolja pri normativni integraciji že dolgo opozarja tudi dr. B. M. Zupančič.
Pravna politika in zakonodajno odločanje sta neposredno odvisni od institucionalnega okolja in zgleda vladajočih, ki družbeno moč pretvarjajo v oblastne odločitve. Zato se kakovost pravne politike in zakonodajnega odločanja ob konceptu ljudske suverenosti ter ustavno zajamčeni pravici državljank in državljanov do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev zdaj meri z legitimnostjo, pravno in moralno neoporečnostjo (integriteto) odločevalcev ter preglednostjo (transparentnostjo) nastajanja, sprejemanja in izvrševanja predpisov.
Razmerje med idealnim in dejanskim je na političnem področju že dolgo žrtev zmotnega prepričanja, ki ga krivično pripisujejo Machiavelliju, da etiki in morali ni mesta v raju politike. Če ostanem pri oceni (ne)uresničevanja temeljnih načel Resolucije o normativni dejavnosti, s katero so poslanke in poslanci v državnem zboru sprejeli zavezujoče standarde odgovornosti za boljše predpise, so utemeljeni razlogi, ki so jih razpravljajoči na omenjenem srečanju predstavili kot glavne vzroke za slabo stanje pravne varnosti, sledeči:
- zakonodajna dejavnost ne upošteva niti dejanskega stanja niti pravne teorije in prakse;
- diskrecija politične oblasti pri urejanju družbenih vprašanj je bolj v funkciji arbitrarnosti kot primernosti oziroma sorazmernosti predpisov;
- temelj izdelave predpisov ni potreba po urejanju določenega področja, ampak je podrejena inovativnosti politikov;
- znanje in etika normiranja pri odbiranju družbenih odnosov, ki naj jih zajamejo pravne norme, sta v podrejenem odnosu do moči in programov političnih strank na oblasti;
- zakonodajni postopek namesto načela ekonomičnosti in prepuščanja urejanja manj zahtevnih družbenih razmerij, tehničnih in podobnih vprašanj drugim vrstam družbenih norm, kot so morala, etika, običaji, strokovna pravila ipd., tekmuje v podvajanju in vzporednem normiranju;
- strokovna mnenja zakonodajno-pravnih služb so premalokrat upoštevana;
- slabi organizacijski pogoji in strokovno znanje pri izdelovalcih predpisov;
- nadzor nad lobiranjem in drugimi nejavnimi vplivi ni učinkovit;
- sistem notranjih kontrol, sledljivosti (zakonodajna sled) in obvladovanje tveganja pri nastajanju in sprejemanju predpisov ne deluje v skladu s pričakovanji pravne varnosti.
Odgovornost politične oblasti za boljše predpise
Komentatorji pravnega reka o škodljivosti pretiranega normiranja, Corruptisima re publica, plurimae leges, pravijo, da je v obilici predpisov bolj ali manj prikrita tudi namera oblastnikov po popolnem obvladovanju družbe. Zato niti ne preseneča nezainteresiranost vsakokratnih nosilcev javnih funkcij na državni in lokalni ravni za izboljšanje predpisov in stanja pravne varnosti, ker jim to očitno ustreza. Tokrat so se spet izkazali z neudeležbo na strokovnem srečanju o nerešenih vprašanjih zakonodajne dejavnosti in pravne varnosti.
Čeprav je vabilo romalo na različne institucije, si nihče od vplivnejših političnih funkcionarjev izvršilne in zakonodajne oblasti, razen predsednika Vlade RS, ki je organizatorjem sporočil upravičene razloge za odsotnost, ni vzel niti toliko časa, da vsaj s simbolno podporo prizadevanjem Slovenske akademije znanosti in umetnosti pokaže interes za skupno reševanje perečih vprašanj pravne varnosti, stabilnosti javnega reda, preobremenjenosti gospodarstva in drugih podsistemov družbe s pretiranim normiranjem.
Politično leporečje o vključevanju in sodelovanju za družbo znanja, napredek in trajnostni razvoj je sicer televizijskim kameram všečno, vendar ne bo zadoščalo, da Slovenija krene po poti trajnostne in stabilne družbe prihodnosti. Skupni okvir Združenih narodov za obdobje 2015–2030, ki določa 17 temeljnih ciljev razvoja miroljubne in vključujoče svetovne družbe, izraža pričakovanja po konkretnih dejanjih. Gradnja učinkovitih, odgovornih in vključujočih institucij, kot je zapisano v 16. cilju, je tako ključna za uresničevanje vseh drugih ciljev. V obrazložitvah z dejstvi in statističnimi podatki o socialnem izključevanju, korupciji in drugih odklonskih dejanjih je zahteva 16. cilja podprta s poudarkom vladavine prava. Ta bi morala biti predvsem politični ideal in zaveza dejavne politike vključevanja v skupna prizadevanja za mir in varnost, trajnostni razvoj in vključujočo družbo prihodnosti, družbo znanja in odgovornosti.
Odločitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da kot krovna znanstvena institucija z razpravo opozori na nerešena vprašanja zakonodajne dejavnosti in pozove k izboljšanju stanja pravne varnosti bi morali nosilci političnih funkcij v državi in lokalni skupnosti vzeti kot priložnost za spodbujanje razvoja vključujoče, stabilne in trajnostno naravnane družbe prihodnosti. Dokler bo med njimi prevladovala taka nezainteresiranost za znanje in odgovorno urejanje družbenih razmerij, je upravičena bojazen, da bodo pravna varnost, napredek in stabilnost naše družbe nazadovali.
––––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Mag. Bećir Kečanović
Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD
