Tiskane izdaje
Turčija, članica Nata, je pred kratkim na meji s Sirijo sestrelila ruski bombnik. Mediji so poročali, da vseh 28 članic Nata trdno podpira Turčijo. Slovenska vlada tega ni demantirala, torej smo v tem sporu na turški strani.
Kaj če bi ruski generali izgubili živce in v povračilo sklatili turška lovca? Turčija, Nato in s tem tudi Slovenija bi se nenadoma znašli v vojni z Rusijo. To gotovo ne bi bila naša vojna. En strel je pred sto leti padel v Sarajevu, desetletje pozneje je vsaka slovenska vas postavila pomnik sinovom, padlim na bojiščih po Evropi. Očitno nam spomeniki ne dajejo poduka, ki bi ga morali.
Kako bi se odzvala slovenska javnost, če bi naše sinove pozvali, naj gredo branit zavezništvo v Galicijo? Ne bi bilo prvič v zgodovini. Bi peli »Hej brigade« in mahali z zastavami, ko bi pospremili naše fante na fronto, ali bi demonstrirali variacijo parole iz leta 1941: »Bolje mir nego pakt!«*? Jugovojske ni tako zelo načela trdna obramba slovenske teritorialne vojske kot demonstracije srbskih mater v Beogradu, ki so hotele svoje sinove nazaj.
Natov dežnik je bil ustvarjen za neko drugo, čisto drugačno vreme – hladno, a brez padavin.
Tudi JLA je bila naš varnostni dežnik, pred tem starojugoslovanska vojska pa pred tem avstroogrska. Kako so ti dežniki očuvali naše ljudi, naš teritorij, naše interese, zgodovina dovolj bridko poroča.
Na čigavi strani smo?
V Parizu je več kot sto nedolžnih ljudi umrlo pod streli in bombami teroristov. Francozi sklepajo nova, tudi od Nata neodvisna zavezništva. Skupaj z Rusi bombardirajo cilje v Siriji. Tudi mi smo Francozom in njihovi protiteroristični aliansi dali podporo. Tudi Rusom? Pri tem ne upoštevamo tega, da je bila večina pariških teroristov francoskih in belgijskih državljanov. Predmestnih getov Pariza in Bruslja vendar ne moreš bombardirati.
Četudi v Siriji ni niti enega našega vojaka, nas Islamska država (IS) šteje med napadalce. Ker smo v Natu. Dokaz je pred kratkim objavljen seznam sovražnih držav IS. To je vojna napoved Sloveniji!
ZDA, Francija in Velika Britanija se v Siriji borijo proti IS in so proti Asadu, Rusi so najbrž nevarni za Nato, a so tudi v vojni z IS in drugimi uporniki, vendar so za Asada ter podporniki šiitov in Irana, Kurdi so borci proti IS, a hočejo svojo državnost, Turki so člani Nata in so suniti, a so proti Asadu in kurdski državi, IS so teroristi, a so tudi suniti … Da ne omenjamo še stranskih igralcev Hamasa, Izraela, Palestincev, Saudske Arabije … pa seveda nafte in plina!
Na čigavi strani smo v tej godlji Slovenci? Kissingerjev rek, da ZDA nimajo ne stalnih prijateljev ne sovražnikov, imajo samo interese, bi moral biti povod za naš novi razmislek. Vemo, kaj so naši interesi?
Minister Erjavec je pred kratkim izjavil, da so ravno slovenska prizadevanja privedla do povabila Črne gore v Nato. Petelin se kokoški rad hvali, da je sonce vzšlo, ker je on zakikirikal. S tem pa žal nepremišljeno draži ruskega medveda, saj Rusom širjenje Nata vzbuja nelagodje. Pustimo ob strani, da s tem ogroža tudi interese slovenskih izvoznih podjetij, saj je Rusija za Slovenijo pomemben trg.
Nič ni več tako, kot je bilo
Veliki potrebujejo Nato, da držijo na kratko male pobaline, zato da laže zameglijo svojo odgovornost za akcije, namenjene branjenju svojih geostrateških interesov.
Ali lahko govorimo o skupni varnosti, če se posamezne članice Nata samostojno spuščajo v vojaške avanture, tveganju za povratni udarec pa smo izpostavljeni vsi? Posledice sesutih držav pa tako ali tako čutimo drugi. Ne ZDA, ne Francija, ne Velika Britanija ne sprejemajo beguncev.
Definicija varnosti je odsotnost strahu. Ta se spet počasi plazi v Evropo. Kljub ali prav zaradi akcij članic Nata.
Zgodovinsko gledano so nas ogrožali le bolj ali manj bližnji sosedje. Ti so zdaj vsi, razen Avstrije, v Natu. V spor med Grčijo in Turčijo zaradi Cipra, obe sta članici Nata, Nato ni posegal. To pomeni, da nas Nato pravzaprav ščiti le proti nenevarnim Avstrijcem.
Plemenito načelo iz Treh mušketirjev Alexandra Dumasa »Vsi za enega, eden za vse!« je temelj dogovora, ki velja v Natu. Naša iluzija varnosti izhaja iz »oni obrambo nam«, cena, ki jo za to plačujemo, pa je »mi obrambo njim«. Žal se drugi del tega načela medijsko skoraj ne omenja, niti ni videti, da bi se ga zavedala politika. Trenutno se zdi, da je naše varnostno tveganje v členu »mi obrambo njim« precej višje, kot bi bilo, če bili sami in brez jamstva »oni obrambo nam«. Tako stanje pa ni v interesu slovenske varnosti.
Množica beguncev, bombni napadi, ideje o malem schengnu ter hitro rastoče ograje bi nam morale biti jasen signal, da ni nič več tako, kot je bilo. O vztrajanju v Natu bi morali razmisliti prej, preden bodo izstopne težnje razumljene kot signal, da s tem stopamo na eno ali proti kateri drugi strani. Konec koncev tudi Avstrija, Švica, Irska, Švedska, Finska niso članice Nata, pa zato niso nič manj varne.
Titanic je bil nekoč najvarnejša ladja na svetu. Nepotopljiva! Kar nekaj radijskih opozoril, da plujejo proti ledenim goram, je vase zaverovana posadka preslišala. Za povrhu je moštvo na pot pozabilo vzeti daljnoglede. Verjeli so, da se v popolnoma mirnem morju in svetli noči tudi s prostim očesom dovolj daleč vidi.
Na nove razmere in nevarnosti se je treba pripraviti takrat, ko še ni nujno. Ko in če postane nujno, je prepozno.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
*Bolje mir kot pakt!
(Parola srbskih protestnikov iz leta 1941 se je sicer glasila »Bolje vojna kot pakt!«.)
