Tiskane izdaje
Združene države Amerike in preostali svet na veliko razpravljajo o novih trgovinskih sporazumih. Takšnim paktom so nekoč pravili »prostotrgovinski sporazumi«, vendar gre pravzaprav za nadzorovane trgovinske sporazume, sestavljene tako, da ustrezajo interesom velikih podjetij, predvsem tistih iz ZDA in Evropske unije. Danes takšnim dogovorom večinoma pravijo »partnerstva«, denimo Čezpacifiško partnerstvo (TPP). Vendar ne gre za partnerstva med enakimi, saj ZDA dejansko določajo pogoje. K sreči so ameriški »partnerji« z njimi vse bolj nezadovoljni.
Ni težko ugotoviti, zakaj je tako. Ti sporazumi močno presegajo vprašanja, povezana s trgovino, ter poleg tega določajo, kako je treba upravljati naložbeno in intelektualno lastnino, in silijo države k temeljitemu spreminjanju njihovega pravnega, sodnega in regulativnega ogrodja brez udeležbe demokratičnih ustanov in brez zahtev po odgovornosti, ki bi jo zagotavljale te ustanove.
Najbrž najbolj nepravičen – in nepošten – sestavni del takšnih sporazumov se nanaša na zaščito vlagateljev. Vlagatelji seveda morajo biti zaščiteni pred tveganjem, ki obstaja zaradi pokvarjenih vlad, ki se lahko odločijo zaseči njihovo lastnino. Toda ta določila ne urejajo takšnih primerov. Zadnja desetletja je bilo zelo malo takšnih razlastitev, vlagatelji, ki bi se radi zavarovali pred takšnim tveganjem, pa lahko plačajo zavarovanje pri mednarodni agenciji za zavarovanje naložb, podružnici Svetovne banke (ZDA in druge vlade ponujajo podobna zavarovanja). Kljub temu ZDA zahtevajo tovrstna določila tudi v partnerstvu TPP, čeprav imajo številni njeni »partnerji« ureditev, ki ščiti lastnino, in pravosodne sisteme, ki dobro opravljajo svoje delo.
S temi določili nameravajo pravzaprav ovirati zdravstvene, okoljske, varnostne in – res je – celo finančne predpise, ki so namenjeni zaščiti ameriškega gospodarstva in ameriških državljanov. Velika podjetja lahko tožijo vlade in zahtevajo kakršno koli odškodnino, če se zaradi spreminjanja predpisov kakor koli zmanjša njihov pričakovani dobiček.
To ni samo teoretična možnost. Philip Morris toži Urugvaj in Avstralijo, ker sta zahtevala opozorilne oznake na cigaretih. Obe državi sta res zahtevali več, kot so zahtevali v ZDA, in določili, da je treba na oznakah prikazati tudi slike, ki prikazujejo posledice kajenja cigaret. Oznake so bile učinkovite, saj so kadilce odvračale od kajenja. Philip Morris zdaj zahteva odškodnino za izgubljeni dobiček.
Če bomo v prihodnje odkrili, da neki drugi izdelek povzroča zdravstvene težave (denimo azbest), se proizvajalcu izdelka ne bo treba bati tožb zaradi stroškov, ki nam jih je povzročil, ampak bo lahko tožil vlade, ker so mu preprečile, da bi ubil še več ljudi. To bi se lahko zgodilo tudi takrat, kadar bi naše vlade uvedle strožje predpise, s katerimi bi nas hotele obvarovati pred posledicami toplogrednih izpustov.
Ko sem bil predsednik sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Billa Clintona, so nasprotniki okoljevarstvenikov poskusili uvesti podobno določilo, imenovano »posredna razlastitev«. Vedeli so, da predpisov, ko bodo uvedeni, ne bo mogoče izvajati, kratko malo zato, ker si vlade ne bodo mogle privoščiti izplačevanja odškodnin. K sreči nam je uspelo zavrniti pobudo tako na sodiščih kakor v ameriškem kongresu.
Zdaj pa se iste skupine poskušajo izogniti demokratičnim postopkom z vključevanjem omenjenih določil v trgovinske sporazume, katerih vsebine večinoma skrivajo pred javnostjo (ne pa tudi pred velikimi podjetji, ki jih podpirajo). Samo zaradi naključnega uhajanja informacij in pogovorov s tistimi vladnimi predstavniki, za katere se zdi, da so nekoliko bolj pripravljeni upoštevati demokratične postopke, vemo, kaj se dogaja.
Neločljivi sestavni del ameriškega sistema vladanja je tudi nepristransko javno sodstvo s pravnimi standardi, ki smo jih izpopolnjevali več desetletij in temeljijo na načelih preglednosti, precedenčnosti in možnosti, da se je mogoče pritožiti na neugodne sodbe. Na vse to so pozabili pripravljavci novih sporazumov, ki zahtevajo zasebno, nepregledno in zelo drago razsojanje. Poleg tega takšna ureditev omogoča številne konflikte interesov: tisti, ki razsojajo, so lahko »sodniki« v enem procesu in zagovorniki v drugem, povezanem procesu.
Postopki so tako dragi, da se je moral Urugvaj obrniti na Michaela Bloomberga in druge premožne Američane, pripravljene podpirati zdravstvo, da se je lahko branil pred Philipom Morrisom. In čeprav velika podjetja lahko vlagajo tožbe, jih drugi ne morejo. Če nekdo krši druge obveznosti – denimo tiste, povezane z delovnimi in okoljevarstvenimi standardi –, državljani, sindikati in civilnodružbene skupine ne morejo ukrepati.
Če sploh kdaj lahko govorimo o mehanizmu za enostransko reševanje sporov, ki krši temeljna načela, bi gotovo lahko trdili, da gre prav tokrat za takšen mehanizem. Zato sem se pridružil vodilnim ameriškim pravnim strokovnjakom, med katerimi so ljudje s Harvarda, Yala in Berkeleyja, in skupaj smo napisali pismo kongresnikom ter jim pojasnili, kako škodljivi so ti sporazumi za naš pravosodni sistem.
Ameriški zagovorniki takšnih sporazumov opozarjajo, da so bile ZDA do zdaj samo nekajkrat tožena stranka in da še nikoli niso izgubile tožbe. Toda velika podjetja se šele učijo, kako uporabljati takšne utemeljitve v svojo korist.
Zelo dobro plačani odvetniki velikih podjetij iz ZDA, Evrope in Japonske bodo verjetno premagovali premalo plačane vladne odvetnike, ki bodo poskušali braniti javni interes. Še huje, podjetja iz razvitih držav lahko ustanavljajo podružnice v državah članicah in z njimi spet vlagajo v domačem okolju, nato pa se odločijo za tožbo ter izkoriščajo nove kanale, s katerimi lahko ovirajo izvajanje predpisov.
Če bi potrebovali boljšo zaščito lastnine ter če bi bil zasebni in dragi mehanizmi za reševanje sporov res boljši od javnega sodstva, bi morali spremeniti zakone ne samo za premožna tuja podjetja, ampak tudi za naše državljane in mala podjetja. Toda do zdaj tega še nihče ni predlagal.
Pravila in predpisi določajo, v kakšnem gospodarstvu in družbi živijo ljudje. Vplivajo na relativno pogajalsko moč in pomembno vplivajo na neenakost, ki postaja čedalje pomembnejše vprašanje po vsem svetu. Vprašati se moramo, ali bomo dovolili bogatim velikim podjetjem izkoriščati določila, skrita v tako imenovanih sporazumih, da bodo z njimi določala, kako bomo živeli v 21. stoletju. Upam, da bodo državljani ZDA, Evrope in držav ob Tihem oceanu na to vprašanje odgovorili z odločnim »ne«.
***
Joseph E. Stiglitz je dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo in profesor na univerzi Columbia
