Tiskane izdaje
Smo v času, ko se številna gospodarstva sprašujejo, kako spet zagnati rast. Smo v obdobju, ko je v večini gospodarstev izziv, kako nadalje povečati produktivnost. Kaj pa v Sloveniji? Ob reševanju vsakodnevnih vprašanj se pogosto pozablja, da smo tudi v obdobju, ko se spet intenzivno pišejo krovna nacionalna strategija razvoja ter kup drugih »še pomembnejših« strateških dokumentov do leta 2020, ki bodo določili smer srednjeročnega razvoja ter s tem povezano črpanje EU in drugih razvojnih sredstev.
Priprava dokumentov in strategij je načelno vedno prava pot, ampak ali se pri tem pogovarjamo o istih rečeh? Navidezno zagotovo pritrdilen odgovor, a od nekaterih drugih ekonomij se ne razlikujemo le po zgodovini, ampak tudi po tem, da po običajno ne upamo iskreno ovrednotiti (in se iz tega kaj naučiti), ali: prvič, delamo stvari po primernih cenah – maksimalen rezultat z minimalnimi stroški; drugič, delamo stvari na pravi način – za dosego rezultatov in ciljev; tretjič, delamo pravzaprav prave stvari.
Slaba implementacija ukrepov
Ne moremo mimo vprašanja, kaj naj javni sektor sploh omogoča gospodarstvu. Je res potrebno toliko pisanja, usmerjanja oziroma določanja področij, na katerih bi bilo treba narediti več, da bi z večjo gotovostjo lahko pričakovali kakovosten preboj v prihodnje. Koliko nas stanejo pravzaprav podporne institucije in sama izvedba programov, ki so v teh strategijah navedeni? Mogoče celo več kot samo izvajanje vsebine?
Prav tako se bomo morali nekega dne v Sloveniji sprijazniti, da vse pač ne more biti prioriteta in da se država z vsem pač ne more ukvarjati. Ali se v Sloveniji lahko dogovorimo, kaj je prioriteta? Je to Slovenija s konceptom zelenega in trajnostnega razvoja ali Slovenija kot logistično središče? Oboje je najbrž težko imeti.
Vendar, ko se zdaj primerjamo z nekaterimi najuspešnejšimi gospodarstvi po različnih kazalnikih konkurenčnosti, je treba imeti v mislih tudi dejstvo, da smo pri nas še pred drugo svetovno vojno večinoma orali z lesenimi plugi in živalsko vprego, medtem ko so na drugi strani Atlantika takrat že izdelovali prvo atomsko bombo. Seveda je treba izpostaviti cel kup uspešnih podjetnikov in izumiteljev (Puh, Rusjan, Kozina, Kosler, Westen itd.), ki so delovali že v predprejšnjem stoletju v svetovnem merilu. Ne nazadnje je Slovenija tudi v okviru nekdanje SFRJ veljala za bolj razvito območje. Celotno obdobje po osamosvojitvi so se vlade v Sloveniji največ ukvarjale z liberalizacijo, s prehodom v tržno gospodarstvo, z reševanjem velikih podjetij in privatizacijo, kar je seveda razumljivo. Pri tem se sicer lahko vprašamo, ali so zadnjih nekaj let oziroma zdaj razmere sploh kaj drugačne, le da so izrazi, ki jih uporabljamo, nekoliko bolj »moderni« (dokapitalizacija, iskanje strateških partnerjev itd.).
Sicer so zaostajanja Slovenije na raznih mednarodnih lestvicah konkurenčnosti že dolgo znane in iz leta v leto enake. In Slovenija že od preloma tisočletja odgovarja, da bo izboljšala poslovno okolje, odpravila administrativne ovire, se spopadla s plačilno nedisciplino, racionalizirala državno upravo, spremenila davčni sistem ter sprostila trg dela. Vendar (žal) bistvenega napredka ni mogoče zaznati oziroma vsaj rezultati mednarodno primerljivih raziskav kažejo na očitno slabo implementacijo ukrepov. V tej luči in še posebno v času krize, ko zaveze ter njihovo izvajanje močno in neposredno vplivajo na kreditne in bonitetne ocene držav, ni nepomembno, da tudi evropske in tuje institucije ocenjujejo zaveze v Sloveniji kot nekonsistentne. Za te težave je po eni strani kriva država, ki jih (kljub vsem opozorilom) še ni uspela odpraviti, saj to povzroča šoke in spremembe (še hujši izraz so reforme), nad čimer pa Slovenci nismo pretirano navdušeni. Po drugi strani svoj delež krivde nosijo tudi podjetja, ki večinoma niso ustrezno vodena, ne premorejo zadostne inovativnosti in so posledično manj produktivna. Tisto pa, kar je ključno, je zavedanje, da tako državo kot tudi podjetja sestavljamo ljudje. Predvsem od nas samih je odvisno, ali bomo postali bolj konkurenčni in inovativni.
Vloga države: priprava okolja za spodbujanje inovativnosti
Ob tem pa se je treba zavedati, da so bili dosedanji načini državnih intervencij v večini držav po svetu načelno neučinkoviti ter da bi morala biti na novo v ospredju priprava sinergijskih ukrepov in ustreznih politik, ki spodbujajo konkurenco, razvoj podjetij in inoviranje. Vse bolj postajajo pomembna hitro rastoča podjetja (z visoko stopnjo rasti), saj je ključni element sodobnega dinamičnega gospodarstva hitro odzivanje na tržne priložnosti, prilagajanje in ustvarjanje novih smernic. Ob tem se vprašajmo, ali znamo iz glave našteti pet slovenskih gazel z uspehom v tujini? Ali kakega od podjetij, ki je s podporo državnih programov preraslo iz malega v srednje podjetje?
Kaj naj torej naredi država? Se čim bolj umakne in pusti poslu da posluje? Ali naj pomaga in spodbuja določena področja? V kolikšni meri? Kje je ravno prava meja vpletenosti, ko še lahko govorimo le o razvojnem spodbujanju?
Po našem prepričanju bi morala vloga države biti predvsem in le v pripravi okolja, ki bo spodbujalo k nastanku in delovanju podjetnih ter inovativnih posameznikov. Na tem mestu je treba jasno poudariti, da država ne more izbrati zmagovalcev, lahko le zagotovi ustrezen poligon in poštene pogoje za zmago najboljšega. Zmagovalce pa mora določiti trg. Največja dodana vrednost države je pravzaprav ta, da pusti poražencem umreti, da se konča stopnja umiranja podjetja ter da vzpostavi pozitivne odnose med njo in zasebnim sektorjem.
Zato bi bilo smotrno, da bi se država v prihodnje osredotočila na spodbude za razvoj končnih izdelkov, blagovnih znamk in trženja znotraj verig vrednosti. Upoštevati je treba najširši vidik neopredmetenih sredstev, in ne samo izdatkov za raziskave in razvoj, ampak tudi software, oblikovanje, predvsem pa organizacijski kapital (kompetence zaposlenih in vodstva podjetij) podjetij in trženje, ki pripomorejo k povečevanju produktivnosti in spodbujajo gospodarsko rast. Spodbujati bi bilo treba vlaganja v ekoinovacije ter krepitev povezav med raziskovalno dejavnostjo in ustvarjalnimi industrijami.
Življenje zahteva nenehen napredek. Zdaj bolj kot kdajkoli prej. In napredek zahteva spremembe in ideje. Pomembno je, da jih lahko uresničimo. Zgodovina nam kaže, da smo Slovenci že pred nekaj stoletji bili sposobni ustvariti najbolj inovativna podjetja in proizvode. Nedvomno ima to sposobnost tudi naša generacija in zanamci. Vendar morajo biti naše znanje, naše ideje, inovacije, podjetja in sposobnosti dobri z globalnega vidika. Ne zadostuje, da smo dobri v Sloveniji oziroma v našem »domačem ribniku«, ampak moramo v naši niši biti najboljši v celotnem »oceanu«. Podprimo torej takšne projekte, upajmo si.
––––––
Doc. dr. Gorazd Justinek
Mag. Katja Lautar
