Tiskane izdaje
Vzemimo njegovo politiko do Irana. V bistvu kaj drugega nimamo na izbiro, ker Netanjahu nima kakšnega drugega političnega področja o katerem bi se lahko pogovarjali.
Po njegovo predstavlja Iran smrtno nevarnost za Izrael. Če bo, bog ne daj, izdelal atomsko bombo, bo z njo uničil Izrael. Za vsako ceno ga je treba ustaviti. Najboljša rešitev bi bilo ameriško vojaško posredovanje.
Sicer sem prepričan, da temu ni tako, a argumenti so vseeno smiselni.
Kako torej dela Netanjahu?
Dolga leta je vznemirjal svet. Vsak dan se je naokoli razlegalo vpitje: »Rešite Izrael! Preprečite uničenje judovske države! Preprečite drugi holokavst! Preprečite Iranu, da izdela atomsko bombo!«
Svet vsega tega ni opazil, ker je bil obremenjen z drugimi zadevami. Vedno znova napetosti, gospodarska kriza, epidemije in globalno segrevanje.
Toda Netanjahu ni odnehal. Izkoristil je vsak oder, od kneseta do kongresa ZDA, da je razglašal svoje sporočilo.
Na koncu se je naveličani svet le zganil. V redu, Judje torej opozarjajo na iransko atomsko bombo? Storimo nekaj, da bomo preprečili njeno izdelavo. Ne samo »nekaj«. Ne. Kaj ko bi zbrali skupaj vse svetovne velesile ter prisilili Iran, da preneha s tem nesmislom?
Zamisel so tudi izpeljali. ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija, Francija in Nemčija - dejansko ves svet - so Iranu ukazale, da naj se prične pogajati.
Na mizi je bila zgolj ena točka: preprečiti Iranu, da izdela atomsko bombo. Nič drugega. V primerjavi s tem je bilo vse drugo nepomembno.
Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Iranski politični sistem je svojega čvekavega predsednika zamenjal s človekom drugačne vrste. S človekom, ki je prijazen in izjemno razumen politik. Pogajanja so se začela in Iran je poslal še bolj prijaznega in izjemno razumnega diplomata, da se je pogajal. Zunanji ministri vsega sveta so bili očarani.
Iran se je najprej delal malce nedostopnega, a je nato sprejel dogovor. Svet je več ali manj dobil vse kar je zahteval. Izdelava bombe je bila preložena za nedoločen čas, nadzor pa bo izjemno temeljit. (Čeprav sploh ni potreben, saj lahko najsodobnejše metode vohunjenja zelo hitro zaznajo kakršenkoli premik k izdelavi atomske bombe.)
Vsi so bili srečni. Vsi, razen Netanjahuja, ki je bil besen.
Le kakšen sporazum je to?
Iranci bodo slej kot prej izdelali atomsko bombo. Če ne zdaj, pa čez 15 let. Ali pa čez 25, 50 let.
Iranci bodo goljufali! Perzijci vedno goljufajo! Ne morejo si pomagati! To imajo v krvi! (Niso kot mi, ki smo na skrivaj izdelali na kupe jedrske oborožitve. Po holokavstu nam je to vsekakor dovoljeno.)
Pa četudi ne bodo izdelali atomske bombe, bo Irancem dana legitimnost. In denar. Podpirali bodo protiizraelske teroriste kot sta Hezbolah in Hamas. (Glede na to, da se je Netanjahu osredotočil na atomsko bombo in na ničesar drugega, ta argument ni preveč prepričljiv.)
Ogromen izraelski propagandni stroj se je takoj zganil. Grozljivi sporazum obsojajo od vsepovsod. Seveda smo ves čas vedeli, da sta Barack Obama in John Kerry antisemita, za kar imamo zdaj dokaz.
Pravzaprav pa je predstave konec. Sporazuma, ki ga je podpisal ves svet, Bibi pač ne more kar tako odpihniti. Obstajal bo, pa četudi bo ameriški kongres glasoval proti njemu in bo preklical predsednikov veto. Svet je utrujen od Netanjahujevih muh. Dobil je kar je hotel. Kaj hoče torej zdaj?
Mnenja sem, da si Iranci pravzaprav niso kaj preveč želeli atomske bombe. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da je sporazum ulice Teherana preplavil z veseljem. Zdi se, da je prevladujoče razpoloženje takšno: »Hvala Alahu, da smo se končno rešili tega nesmisla!«
Toda atomska bomba, ki je ni, je povzročila Izraelu veliko škodo. Veliko večjo kakor pa če bi bila skrita v neki temni votlini.
Vsi Izraelci se strinjajo glede tega, da je največja prednost Izraela njegov edinstven odnos z ZDA.
Edinstven in neprecenljiv. Na vojaškem področju dobi Izrael skoraj zastonj najmodernejše oborožitvene sisteme. Nič manj pomembno ni, da brez zračne pošiljke streliva in rezervnih delov iz ZDA, Izrael ne more bojevati vojne več kot nekaj dni.
Toda to je zgolj majhen del naše nacionalne varnosti. Še bolj pomembna je zavest, da ne moreš groziti Izraelu ne da bi izzval mogočne ZDA. Takšen mogočen dežnik nam zavida ves svet.
Še več, vse države sveta se zavedajo, da v primeru, da kaj želiš od Washingtona, še posebej pa od ameriškega kongresa, je zate bolje, da te pelje pot skozi Jeruzalem, kjer plačaš določeno ceno. Koliko pa je to vredno?
Potem pa je tu še veto. V tem primeru ne gre za mali veto, ki ga bo Obama uporabil za nevtraliziranje kongresa, ko bo glasoval proti sporazumu z Iranom, ampak veliki veto, ki blokira vsako resolucijo varnostnega sveta OZN, usmerjeno proti Izraelu, pa čeprav bi njegova dejanja vpila do nebes: že 49 let trajajoča okupacija, sto tisoče naseljencev, ki kršijo mednarodno pravo, skoraj vsako dnevno pobijanje.
Obsodba Izraela? Pozabi. Sankcije proti Izraelu? Ne nas smejat. Dokler bodo mogočne ZDA varovale Izrael, bo ta počel kar bo hotel.
Vse to pa je zdaj pod vprašajem. Mogoče je bila škoda že davno prej storjena in je trenutno moč videti zgolj majhne razpoke v temeljih stavbe. Pravi obseg škode bo zato viden šele čez nekaj let.
Še ena prikrita razpoka je razdor med Izraelom in velikim delom Judov po svetu, še posebej v ZDA. Izrael se ima za »nacionalno državo vsega judovskega ljudstva«, zato so mu vsi Judje po svetu dolžni izkazovati nedeljeno zvestobo. Mogočne »judovske organizacije« usmerjajo svoje vazale. Gorje Judu, ki si drzne temu oporekati.
Nič več. Med Judi po svetu je nastal spor, ki ga po vsej verjetnosti ne bo mogoče zgladiti. Ameriški Judje pri izbiri med svojim predsednikom in Izraelom izberejo prvega ali pa se od vsega skupaj oddaljijo.
Kdo je antisemit, ki mu je uspelo povzročiti takšno zlo? Nihče drug kakor izraelski predsednik vlade osebno.
Ali vse to vznemirja svet? Niti ne.
Izraelci smo prepričani, da smo središče sveta. Toda temu ni vedno tako.
Medtem ko je Izrael obseden z iransko bombo, se v bližnji regiji dogajajo velike spremembe. Skoraj pozabljen, trinajst stoletij star razdor med suniti in šiiti je nenadoma zopet aktualen. Utrdil ga je umetni red, ki ga je med prvo svetovno vojno vzpostavil razvpit kolonialistični sporazum Sykes-Picot.
Trenutno se dogaja politični potres. Pokrajina se dramatično spreminja. Gore izginjajo in namesto njih nastajajo nove. Šiitska os, od Irana skozi Irak in Sirijo do Hezbolaha v Libanonu, prehitevata sunitski blok Savdske Arabije in zalivskih držav. Libijo in Jemen si podajajo vsi po vrsti. Egipt drsi nazaj v svojo slavno faraonsko preteklost. Sredi vsega tega pa vzdiguje glavo nova sila: Islamski kalifat, ki privablja muslimansko mladino z vsega sveta.
Sredi takšne besneče nevihte je Netanjahu človek preteklosti, oseba, katere dojemanje sveta se je vzpostavilo desetletja nazaj, v drugačnem svetu. Namesto da bi se odzval na novi svet velikih nevarnosti in priložnosti, raje motovili naokrog z atomsko bombo, ki je ni.
ZDA in ostale Zahodne sile previdno spreminjajo svoje stališče. Islamskega kalifata se bojijo. Ugotavljajo, da so njihovi interesi vedno bolj blizu iranskim in vedno bolj oddaljeni od savdskih interesov. Najnovejši jedrski sporazum se lepo prilega temu vzorcu, Netanjahujevo neprestano povzročanje težav pa ne.
Ali se o tem v Izraelu kaj govori? Seveda da ne. Vse se vrti okoli bombe, bombe in samo bombe. Prepirčke med muslimani več ali manj spregledamo.
Suniti in šiiti so vsi isti. Antisemiti, ki zanikajo holokavst in sovražijo Izrael.
Vendar pa so tu tudi velike priložnosti. Savdska Arabija, zalivske države in Egipt namigujejo na to, da bi lahko z Izraelom sodelovale. Na skrivaj, seveda. Dokler arabske množice dnevno gledajo na televiziji hudodelstva naseljencev, poboje okupatorske vojske in poniževanje palestinskih bratov, se ne more nihče odkrito rokovati z Izraelom. Okupacija nam kot utež, obešena na nogo plavalca, preprečuje, da se odzovemo na spremembe v regiji.
V zadnjem času pa so še glasnejše govorice o skrivnih pogajanjih med Netanjahujem in Hamasom glede osem do deset let dolgem premirju, ki bi bil nekakšen neuradni mirovni sporazum. S tem bi bila ustvarjena majhna palestinska država, medtem ko bi bili Mahmud Abas in velik del palestinskega ljudstva, ki je zavezano arabskemu mirovnemu načrtu, še bolj osamljeni.
Kakšen smisel ima vse to? Želijo si povečati naselbine in si po možnosti priključili še en del Zahodnega brega (»območje C«).
Ali je torej Netanjahu pretkan ali nespameten? Čarovnik ali samo čarovnikov vajenec?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
