Tiskane izdaje
Smo sredi družbenega vrenja, kot ga ne pomnimo od časov slovenske pomladi. Tudi pred dvema desetletjema nas je družilo nezadovoljstvo, na eni strani s totalitarnim samoupravnim socializmom in na drugi strani z življenjem v Jugoslaviji, ki je onemogočalo rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja. Slovenska pomlad se je lotila obeh problemov, izpeljani sta bili osamosvojitev in sprememba družbenoekonomskega sistema. Vizija dr. Jožeta Pučnika, ki smo jo delili, je bila vzpostavitev pravne države, svobodnega tržnega gospodarstva in demokratične republike.
Po dveh desetletjih samostojnosti lahko govorimo o izgubljenih iluzijah, razčaranosti in razočaranosti. Leta 2013 Slovenija ni pravna država, namesto svobodnega tržnega gospodarstva smo dobili tovarišijski kapitalizem, stanje demokracije pri nas pa najbolje opiše Drago Jančar s sintagmo demokratura. Slovenska država ni pravična in slovenska družba ni dobra družba. V dveh desetletjih samostojnosti se sicer lahko pohvalimo z vrsto uspehov, postali smo člani evroatlantskih povezav, prvi med novimi članicami sprejeli evro, tudi socialnoekonomski razvoj države do leta 2008 je bil spodoben. Ne nazadnje smo v petnajstletnem obdobju 1993–2008 dosegli 4,2-odstotno povprečno letno stopnjo gospodarske rasti. Sedanja kriza pa je razkrila, da procesi družbenih sprememb niso potekali v pravo smer. Postali smo stagnantna družba, evropski bolnik.
Različna civilnodružbena gibanja v teh težkih časih iščejo odgovore na krizne izzive. Eno takšnih je tudi Zbor za republiko, ki je v zadnjem mesecu po vsej Sloveniji pripravil vrsto okroglih miz z naslovom Kdo nam je ukradel državo?, vrh pa so ta prizadevanja dosegla z včerajšnjim shodom na Kongresnem trgu v Ljubljani. Iz dosedanjih razprav je mogoče razbrati razmeroma jasno anamnezo družbenih problemov, ki obsegajo splet prava, politike in ekonomije.
Odsotnost pravne države
Država tudi po več kot dveh desetletjih samostojnosti ni sposobna izpolniti svojega temeljnega poslanstva, vzpostaviti vladavino prava. Pri razumevanju pravne države imamo nemalo težav. Pravna država bi morala izpolnjevati nekaj temeljnih značilnosti: obstajati mora jasna delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, vzpostavljen mora biti sistem pravne gotovosti, abstraktnosti zakonov, zagotovljeni enakost pred zakonom, sojenja v razumnem roku in prepoved zakonske retroaktivnosti. Na koncu mora biti zagotovljena neodvisnost sodstva. Uvid v stanje slovenske pravne države ni prijeten. Razen načela delitve oblasti so kršena vsa načela pravne države, pri čemer kršitev načela o sojenju v razumnem roku dobiva s posameznimi sodnimi primeri, ki trajajo tudi več kot dvajset let, razsežnosti absurda.
Velik problem slovenskega pravosodja je okuženost s pravnim pozitivizmom. Ta je utemeljen v umeščanju pravičnosti v polje subjektivnega in metafizičnega ter ostri ločitvi med pravom in prav oziroma legalnostjo in legitimnostjo. Ob ohranjanju takšne miselne podstati pravosodja je zaman pričakovati premike v smeri uveljavljanja pravne države. Miselni domet pravnega pozitivizma v polju umevanja vladavine prava je namreč omejen zgolj na njegovo postopkovno pojavnost, stvarna raven pa je potisnjena v polje metafizičnega, zunajpravnega, onstran analize resnega pravoznanstva.
Upoštevaje navedena dejstva nas odsotnost pravne države ne sme presenečati. Za naivne lahko označimo razlage, da so zaostale razmere v pravosodju naključne, rezultat spontanih družbenih procesov. Nasprotno, so posledica sistematičnega vmešavanja, kar bi Pučnik poimenoval odtujenih centrov moči v (ne)delovanje institucij pravne države s sprejemanjem neustrezne in pomanjkljive zakonodaje, političnega kadrovanja v vrhove pravosodja in nereformiranja teh institucij z namenom ohranjanja njihove neučinkovitosti. Še bolj skrb vzbujajoče so nedavne zlorabe pravosodnih institucij za politične namene.
Demokracija je bila na začetku tranzicije pojmovana kot ključni instrument uresničevanja politične svobode in soodločanja posameznikov o javnih zadevah. Njena zmaga nad avtoritarnim komunističnim sistemom pa je privedla do zmotnega prepričanja, da varovala, ki so nujna za preprečitev zlorabe moči države, niso potrebna, ko oblast iz rok avtoritarnega sistema preide v roke demokratične večine v vzpostavljenem večstrankarskem sistemu. V svobodni družbi večinskega pravila ne moremo obravnavati kot a priori legitimnega pravila odločanja. Žal je v Sloveniji prevladalo umevanje demokracije kot večinskega pravila nad generično definicijo demokracije kot državljanske suverenosti, na kar nas danes opozarjajo protestniki na slovenskih ulicah. Ni nam uspelo ustvariti varoval, ki bi preprečila zlorabo večinskega pravila.
Odsotnost teh varoval pa povzroča izrojenost demokracije, ko ta izgublja svoj razlog obstoja, zasledovanje skupnega interesa, in se sprevrže v proces izkoriščanja ekonomskih rent in podeljevanje ugodnosti posameznim interesnim skupinam. V takšni zastavitvi postane država talka interesnih skupin. Vzpostavi se način vladanja 3K, klientelizma, kriminala in korupcije, ko so državne institucije ugrabljene za ekstrakcijo rent, dejansko krajo.
Iz opisanega zagatnega položaja vidim dve poti. Prva vodi k odstranitvi rent, kar je dosegljivo s privatizacijo gospodarstva ali pa s čakanjem na njegovo popolno izropanje. Po tej poti mora ekonomsko zamenjati politično. To je politika brez romantike. Potrženje in depolitizacija družbe pa s seboj prinašata nevarnosti družbenega drobljenja. Vprašanje je, ali je družba, ki ni sposobna politično artikulirati skupnega dobra, dobra družba in ali je v takšni družbi mogoče krepostno življenje, tudi če posameznik uresniči umik v notranjo emigracijo in postane idiot v izvornem pomenu te besede.
Druga, morda naivna pot je preoblikovanje družbe v smislu antičnega ideala politike, ki zasleduje skupno dobro. Za dosego tega cilja je potrebna moralizacija politike, a žal danes namesto moralizacije politike doživljamo politizacijo morale. Politika bi se morala znebiti ad hoc pragmatizma, zoženja političnega zgolj na upravljanje javnih zadev, postati bi morala polje spopada idej. Ta pot zahteva korenito očiščenje političnega prostora, zlasti v idejnem smislu. Oblikovati bi se morale prave politične stranke z jasnim ideološkim profilom in zamenjati stvarnost, ko so stranke zgolj institucionalna mimikrija družbi škodljivih interesnih skupin.
Nujnost družbene katarze
»Treba je nadaljevati, jaz ne morem več, treba je nadaljevati, treba je izrekati besede, dokler jih je še kaj, treba jih je govoriti, dokler me ne najdejo, dokler me ne izgovorijo …« Te besede Samuela Becketta iz romana Neimenljivi se odlično podajo današnjemu trenutku. Distopična družbena stvarnost zahteva spremembe, odpiranje oken in osvobajanje duha. Na Beckettov izziv lahko odgovorimo. Odgovor so vrnitev idealov slovenske pomladi, pravna država, svobodno tržno gospodarstvo in predanost demokraciji. Nova slovenska pomlad je tista, ki lahko vzpostavljeno distopijo prekroji v utopijo.
*****
Bernard Brščič je ekonomist z Inštituta dr. Jožeta Pučnika.
