Tiskane izdaje
Ne vem, zakaj o celibatu razmišljam ravno v trenutku, ko polagam na gramofon novo ploščo. Verjetno zaradi kontrasta. Ker se ne znam upreti niti tako majhni lepi stvari, kot bo verjetno Oh baby, prva skladba s pol leta starega, zame pa novega albuma skupine LCD Soundsystem. Bistvo celibata je namreč prav zavedanje, čemu se odpovedujemo. Vztrajanje v trenutku, ko ne dvignemo igle in je ne položimo na ploščo, čeprav predvidevamo, da bo dobra. Zmožnost uživanja v ritmih – in potem zavestna odpoved. Odpoved iz želje doživeti več, ne manj, doživeti višje ritme. Vsak drugačen pristop k celibatu se kmalu izmaliči in je slej ko prej neuspešen. Celibat pač ni čas, ko si slučajno samski.
Že od nekdaj so se zavedali, da je resnični celibat dejanje neverjetne volje, neverjetne vere, ki dá človeku, ki se odpove tistemu, kar je sposoben spoznati kot največjo lepoto, neverjetno moč. Pa vendar zmore današnji čas poveličevati postne kure, vzpone na večtisočake, tisto, skratka, kar se nam še zdi obvladljivo. Z razumevanjem popolne odpovedi pa imamo probleme. Podobne, kot so jih imeli že stari Rimljani, ki so celibat z zakonskimi reformami prepovedali zaradi finančne koristi države. Izjema so bile samo vestalke.
Pri meni se je seveda medtem plošča že začela vrteti. Nekaj taktov druge pesmi, nekoliko talkingheadovske Other voices, mi sproža občutke, ki sem jih še v času študija doživljal ob edini živi izvedbi Allegrijevega Miserere, ki mi jo je uspelo doslej slišati. Podobna nebeškost se vrti na plošči, a hkrati povsem drugačna, bolj zemeljska, neprimerno manj dovršena, tako rekoč profana, pa zato nič manj vznemirljiva. Verjetno je to nekakšna podoba razlike med tistimi, ki so v celibatu, in tistimi, ki nismo.
Celibat je tisto, na kar najprej pomislim, ko opazujem nekatere znanstvenike. Tiste, ki se v današnjem do skrajnosti otočkovanem in sproti vrednotenem času nočejo odpovedati popolni svobodi raziskovanja. Ki prenašajo prezirljive in očitajoče poglede mlajših kolegov, medtem ko delajo velike stvari, stvari, katerih rezultat bo ostal dlje od vseh tistih knjig, člankov in raziskav, od katerih mnogi komajda ugledajo kakega bralca. Ki se odpovedujejo napredovanjem, boljši plači, ugledu v družbi, ker vedo, da bo njihovo delo nekoč odmevalo. In ki se celo takrat, ko končano delo vendarle začne odmevati, izgubijo v brezimni množici soavtorjev.
Takšnih kolegov je v leksikografiji in podobnih vedah, kjer rezultati niso vidni takoj, kar nekaj. Običajno jih spoznaš, ko jih povprašaš po eni raziskavi, pa ti omenijo še tri; ko jih vprašaš za mnenje o definiciji problema, pa ti povejo njegovo rešitev. Ko se najbolj iskreno veselijo tvojih uspehov, tudi če njihovih nihče ne prepozna. Še večkrat jih opaziš z zamikom: ko naletiš na raziskavo, ki te osupne z zanesljivostjo; ko najdeš v kakem slovarju rešitev, ki si jo sam iskal in premišljeval dneve in mesece. Takšne raziskovalce občudujem, kot občudujem tiste, ki jim iz oči žari nebeška moč celibata. Veselje je srečati takšne ljudi. Podarjajo ti mir, ki ga potrebuješ tako v znanosti kot v vsakdanjem življenju.
Album je razdeljen na štiri strani dveh plošč. Precej zoprna, pa hkrati za poslušalca vznemirljiva posledica minutaže, ki jo omogočajo cedeji in spletna skladišča glasbe. Posledica, ki sproža nenehno napetost in pozornost pri poslušanju; ki onemogoča predvajanje v ozadju. Ki nam s svojo navidezno zastarelostjo omogoča, da prepoznavamo čustva tam, kjer bi sicer poslušali navidezno pomirjajoči hrup. Pa je vendar včasih zoprno, priznam. Ker pišem, ne obrnem plošče. Še enkrat Oh baby.
Problem je, da ga ne vidimo, celibata. Vsaj ne na prvi pogled. Tudi pri znanstvenikih ne moremo od zunaj ločiti takšnih odličnežev od lenob, tistih, od katerih res nikoli nič ni in za katere je videz znanstvenega celibata eden od načinov lagodnega preživetja in samotolažbe. Ker ne moremo meriti, ker ne moremo biti gotovi, povzročamo krivice. Ves sistem znanosti tako rekoč po vsem svetu raje trpi, samo da bi se izognil tistim, ki bi ga sicer zlorabljali. Vsa poročila, vsa merjenja, vsa napredovanja so posledica strahu pred zlorabami. A prav tisti, ki zlorabljajo, se jim najbolje prilagajajo.
Misel na prave nosilce svobode nam daje moč, da jih včasih posnemamo. Da si na primer v znanosti vzamemo leto brez točk in končno napišemo kaj res pomembnega. Da obrišemo prah ter nekaj opilkov z nove gramofonske plošče in poslušamo neki LCD Soundsystem. Da to naredimo celo s tveganjem, da bo plošča, ki v prvih taktih napoveduje slab posnetek Kraftwerkov, popolnoma zanič. In da slednjič z nasmeškom na obrazu, ko začne tihi klik krožeče plošče javljati konec zadnje strani še enega navdihujočega albuma, naredimo načrt za novo delo. Ali pa se vrnemo k staremu. Tistemu, o katerem že leta nihče ne ve, da nastaja. Počasi, stran za stranjo.
------
Dr. Kozma Ahačič je slovenist, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
