Tiskane izdaje
Po objavi razsežnosti bančne luknje je moral tudi nepoboljšljivi optimist priznati, da je pri nas nekaj hudo narobe. Širok konsenz uživa tudi prepričanje o vzroku težav. Javnost bi med krivci naštela »politiko«, »nedelujoče institucije«, »nadzornike« itd. Ta sodba je hkrati pravilna in napačna. Pravilna je le pod pogojem, če smo ob naštetih »krivcih« sposobni misliti še nekaj, kar se vsakdanjemu pogledu skriva. Če so institucije za laično mišljenje nekaj oprijemljivega – imajo predstavnike, na določenem naslovu itd. –, so v resnici le točka, kjer se srečajo nešteti odnosi med ljudmi, nešteta pravila igre. Če bolje pomislimo: pri predsedniku vlade na primer ne gre za njega osebno, za (fizične) prostore, kjer deluje. Temveč za niz nevidnih silnic, ki se v njem srečujejo: nekdo ga je imenoval, nekomu ukazuje – in ključno nekdo ga nadzoruje. Kdo?
Vsaka institucija ima drugo, ki jo nadzoruje. Ta je spet nadzorovana in tako dalje. Toda regres ne more iti v neskončnost, zato se veriga na neki točki konča. Sklep: institucije ne morejo nadzorovati same sebe. Nepogrešljiv del nadzora je predinstitucionalne narave. Gre za kulturo – državniško, demokratično, pravno – neke skupnosti. Ta pa je stvar vseh nas. Je prvi in zadnji izvor nevidnih odnosov, ki določajo, kaj neka institucija dejansko je. Če se ignorira ustavno sodišče brez posledic, če se dolgoročno tolerira sprego kapitala in politike itd., takrat za te defekte ni institucionalne rešitve. Tako kot ni mogoče sprejeti zakona o tem, da je treba spoštovati zakone, ni mogoča institucija, ki bi zagotovila, da se spoštuje institucije.
Razmišljanje o »krivcu« za obstoječe privede do nepričakovanega rezultata: Vsi smo del igre! Tu ni nedolžnih! Da je nekaj narobe s prepričanjem, da je za uničeno državo kriva »politika«, bi lahko ugotovil pravzaprav vsakdo. Kajti tudi v državah EU, ki se s krizo spopadajo zelo uspešno, imajo: »politiko«, »institucije« itd. Torej ni problem v tem. Je pa res, da je slepo pego pogleda na svet – tj. lastno udeležbo – laičnemu mišljenju težko spregledati. Enostranski pogled nam omogoči, da krivdo za stanje odrinemo od sebe. Pripišemo si čistost nedolžne žrtve. »Politiko« in »institucije« pa opišemo kot temno dušo, ki seje krivice. Toda: se nam je res zgodila krivica?
Krivica ali šibkost?
Deset do dvajset milijard v davčnih oazah, pet milijard bančnega primanjkljaja, razpadanje zdravstva, javnih servisov – vse to je padlo po državljanu. Kdo tega ne bi imenoval »krivica«? Pa ni. Zato ker ni pogojev za rabo tega pojma. Krivično je, če nekdo prelomi besedo, zlorabi zaupanje in drugega s tem pahne v gorje. Vsi defekti, ki so privedli državo na rob izgube suverenosti, niso posledica enkratnega ekscesa. Nasprotno: volivec je desetletja potrjeval politični dispozitiv, ki je uničil državo. Za vse ugotovitve, ki jih danes zvenijo kot 'odkritje', smo vedeli od nekdaj: da je avtocestni križ dvakrat preplačan; da banke poslujejo tako, da jih je potrebno ves čas dokapitalizirati; da se kazenski postopki proti določenim ljudem vedno zataknejo. Pa to nikogar ni motilo.
Velika napaka je, če to pripišemo apatičnosti skupnosti, »anomiji«, pomanjkanju »vrednosti«. Prav nasprotno! Spomnimo se zelo velike energije, ki so jo sprostile določene teme: izbrisani, družinski zakonik, odnos do NOB, izjave cerkvenih dostojanstvenikov. Druge teme, ki jih zdaj merimo v milijardah evrov, v stotisoč brezposelnih, v mesecih čakalnih vrst itd., nikogar niso zanimale. Seveda nihče ni eksplicitno hotel uničenja države. Toda če si del igre, ni dovolj, da si nečesa želiš. Uničujoče prakse nikoli niso bile sankcionirane, nemo so stale v senci ideološkega teatra. V angleškem jeziku obstaja pregovor, ki gre nekako takole: če me pretentaš enkrat, naj te bo sram. Če me pretentaš dvakrat, naj bo sram mene. Imamo odgovor, zakaj se država utaplja v korupciji, zakaj bančna luknja, zakaj beloovratniški kriminal: ker nihče nikoli temu ni nasprotoval. Povedano drugače, dogaja se nam prav tisto, kar se mora. Kar je prav.
Smo del igre. Za svojo pravico moramo sami poskrbeti. Odnos med volivcem in izvoljenim je antagonističen. Kot sta nogometni moštvi. Če dobimo gol, to ni krivica, ampak posledica nesposobne obrambe. Posebno če padajo goli že dvajset let na isto finto. Pravica je le beseda, če zanjo ni moči. Butalci so zapisali, »Turkom prepovedana pot«. Da bo prepoved ja učinkovala, so napis popravili: »najstrožje prepovedana pot«. Smo šibki. Energijo porabljamo na napačnem mestu. Ne znamo se iti demokratične igre. Z drugimi besedami, nismo kos tistim, ki so se zbrali okoli vzvodov moči. Darwin pa le nemo opazuje.
Govorimo o moči, ne o morali. Šibkemu je nesmiselno očitati, da je šibek. Isto velja za nas: moralo se je zgoditi tako, kot se je. Demokratična državniška kultura je sad desetletij, stoletij. Mi pa smo šele pred dvema desetletjema prekinili pojmovanje države, ki je diametralno nasprotno demokratičnemu. Socializem ne temelji na delitvi oblasti, je njena koncentracija. Ne uči varovati ravnovesja moči, ampak pripravo na zadnje dejanje zgodovine – na dokončno rešitev. Njegova matrica ni pluralnost vrednostnih orientacij, ampak angažma v boju med Dobrim in Zlim. Zato ne uči sobivati, ampak kako zmagati. Kako uničiti nasprotnika.
Temu primerna je vloga državljana. Od njega se ne pričakuje konstruktivnega nezaupanja do oblasti, pač pa strnitev vrst in vzklikanje: »Mi ti se kunemo!« Pričakuje se hoja za Vodjo. Taka miselnost je recept za katastrofo. Prehod iz enostrankarskega sistema v večstrankarski ni nobena rešitev, če vzorec mišljenja ostane isti. Namesto enega boja za uničenje nasprotnika jih dobimo več. Problem se ne reši, ampak pomnogoteri. Cena dvajsetletnega prizadevanja, da nasprotnik »za nobeno ceno« ne pride na oblast, je danes znana. Izrazimo jo v milijardah.
Rešitev je v majhnem in hkrati tako velikem koraku: resno je treba vzeti, da smo del igre. To popolnoma spremeni pogled na politično participacijo. Odločitve državljana pomenijo – tako kot vsaka odločitev – razlikovanje med več možnostmi. Zaradi demokratične neukosti smo znali uvideti samo eno razlikovanje, tisto med različnimi političnimi ponudniki. Srdito smo se opredelili za »pravo« opcijo in jo podpirali do konca. No, demokratično življenje pozna še eno razlikovanje, ki je veliko pomembnejše. To je razlika med političnim ponudnikom – kateremkoli že! – in državljanom. Navzkriž si ne stojijo le stranke med seboj, ampak najprej volivec in stranke.
V svojih nastopih le-te – če ostanemo pri nogometu – tekmujejo med seboj z le eno nogo. Z drugo nogo pa proti državljanom. Veliko več golov (v milijardah) so zabili s to nogo kot s tisto, s katero igrajo politične igr(ic)e. Glavna demokratična igra poteka med nosilci politično-kapitalske moči in večino. Strankarski teater je drugotna reč. In v tej igri smo strahovito izgubili. Ker se nismo zavedali, da ni prvo vprašanje demokratične participacije, katero vrednostno orientacijo podpreti. Pač pa, po kateri ceni.
Toda: kako se znajti znotraj nepreglednega institucionalnega življenja skupnosti? Kako naj laik ugotovi, kdaj nosilci oblasti izvršujejo njihov interes in kdaj svojega?
Demokracija »Ikea«
Rešitev tega, na prvi pogled nerešljivega problema že obstaja. Je dar mukotrpnega razvoja, v katerem so stoletja številne generacije bile boj za nastanek instrumenta, ki bo zmogel (skoraj) nemogoče: omejitev močnejših, sposobnejših, bolj zvitih. In zaščito šibkejših, neukih, povprečnega človeka. Ta instrument je – morda bo bralec presenečen nad banalnostjo odgovora – pravo. Pravo demokratičnih držav, ki vsebuje delitev oblasti, sistem zavor in ravnovesij, načela enakosti, svobode, prepovedi poseganja v vitalne interese človeka itd. Da, to je naše, slovensko pozitivno pravo. Ni naključno, da so najpomembnejši misleci, ki so postavili temelje sodobne države (npr. Bentham, Kant, Hegel), svoje »moralne« koncepte strnili prav v naukih o pravu.
Pravo ni stvar pravnikov. Je nekaj, kar nas zadeva veliko bolj, kot si mislimo. Toda tega ne znamo spregledati. Ob vsakem škandalu se takoj začnemo izgubljati v moralističnem »flancanju«, nihče ne vztraja na pravu. Prav zaradi socialistične državniške vzgoje ne znamo spregledati moralne vrednosti prava. Nasprotno, pravo in moralo per definitionem zoperstavljamo. Naučeni smo živeti v prepričanju, da se mora nekaj še Zgoditi. Napoteni smo stran od tod, v smer, ki jo kaže moralna zarja, in vse, kar moramo paziti je, da »sa puta ne skrenemo«. To kar danes velja – s pravom na čelu –, bo jutri odrinjeno v ropotarnico zgodovine. Iz tega izhaja tudi popačena predstava o bistvu demokracije: ljudje naj bi imeli nekakšne »ideje«, nato izvolijo poslance, ki bodo to prenesli v zakonodajo. To je v resnici en odstotek demokracije.
Demokratične kulture bi brez zavesti, da je zelo velika večina »idej«, »vrednot«, »morale« ŽE vnesena v pravo. To v sedanjih razmerah obupani državljan težko razume. Ljudje menijo, da je treba šele ustvariti ureditev, v kateri ne bo nepravilnosti, korupcije, zlorab itd. Od tod naravnost ekscesna podpora bedastim ??alternativam« demokraciji pri nas. Resnica je naslednja: vse, kar nas je pokopalo, je bilo od prvega dne prepovedano. Z istimi instituti in na enak način kot v drugih državah EU, ki nimajo naših težav. Naš problem opisuje tista metafora z nogometom, in ne 'slabi' zakoni. Seveda se tudi razvite demokracije spopadajo s strukturnimi težavami, kot je krepitev kapitalskih centrov moči, njihov vpliv na zakonodajo, siromašenje prebivalstva, izginjanje srednjega sloja. Toda mi smo še kilometre od teh težav. Plenjenje pri nas je potekalo nedomiselno, neinteligentno, pravzaprav barbarsko: kdor bi moral skrbeti za trezor, je odklenil vrata in vse znosil ven. Ker to pač ni nikogar motilo.
Volitve so zato – kot temelj demokracije – najprej nadzorni akt. In šele nato akt prenašanja »idej« v prakso. Odigrati bi morale vlogo sodišča, ki kaznuje kršilce »vrednot«, ki so ŽE zapisane. Vprašanje, ali smo sploh demokratična država, je že leta konstanta poklapane samorefleksije. Odgovor je naslednji: imamo demokracijo »Ikea«. Vse, kar potrebujemo, že imamo doma. Le da paketov še nihče ni odvil in začel uporabljati.
––––––
Izr. prof. dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
