Tiskane izdaje
Zdravila sodijo med neizogiben sestavni del zdravljenja skoraj vsake bolezni, zato tudi odhodki za zdravila pomenijo enega največjih stroškov zdravstvene dejavnosti. Skoraj petina sredstev, ki so namenjena za zdravstveno varstvo, je namenjena pokrivanju stroškov zdravil. Zato mora biti farmakoterapija ne le kakovostna, ampak tudi racionalna.
Plačnik – zavarovalnica, ki zagotavlja financiranje zdravstvenih storitev iz javnih sredstev, mora skrbeti za čim bolj racionalno porabo solidarnostno združenih sredstev, vključno z zagotavljanjem vseh zdravil, medicinska stroka pa mora skrbeti za kakovostno in varno farmakoterapijo.
Zmanjševanje stroškov
Včasih tudi pričakovano nastajajo razlike med interesi omenjenih institucij. Stroka namreč poskuša slediti načelom dobre klinične prakse, kar pa ni vedno najcenejša mogoča izbira. Pri zdravilih je dodatna težava to, da so na voljo številna zdravila, za zdravljenje nekaterih bolezni, tudi več deset različic istega ali podobnih zdravil različnih proizvajalcev.
Razumljivo je, da imajo proizvajalci zdravil ekonomski interes, zato pri reklamiranju in predstavljanju določenega zdravila uporabljajo najrazličnejše prijeme, predpisovalec zdravil – zdravnik pa mora zgolj na podlagi strokovnih meril izbrati za bolnika najboljšo mogočo rešitev.
Zdravniki se zavedamo tega, da z omogočanjem zdravstvenih storitev tudi s predpisovanjem zdravil ustvarjamo stroške, ki niso majhni, zato je prav, da podpremo prizadevanja plačnika (zavarovalnice) za zmanjševanje stroškov in racionalno predpisovanje zdravil. Obstajajo različne možnosti zmanjševanja stroškov za zdravila, predvsem je cena tista, ki najodločilneje vpliva na celoten strošek.
Predpisovalci zdravil podpiramo prizadevanja plačnika, da se cene zdravil prilagodijo našim finančnim zmožnostim. Zato je pred leti stroka večinsko podprla projekt generične zamenjave zdravil in določanja cenovnih standardov za določene skupine zdravil, kajti v tem primeru s strokovnega vidika ni razlogov za pomembne pomisleke. Gre namreč za medsebojno zamenljivost zdravil, ki imajo enako kemično strukturo, le da so nekatera zdravila originalna, druga pa so kopije originalov, zato se utemeljeno pričakuje podobna ali popolnoma enaka učinkovitost.
Cene zdravil
Pri uvajanju terapevtskih skupin zdravil (TSZ), ki jih je uvedel ZZZS, je zgodba precej drugačna, kajti v isto TSZ, ki je namenjena zdravljenju določene bolezni (npr. povišanega krvnega tlaka) lahko sodijo zelo različna zdravila, ki se razlikujejo po učinkovitosti in tudi možnosti pojavljanja neželenih učinkov.
Glede cen zdravil se pojavlja še ta težava, da se cena zdravila znižuje, čim dlje je to na tržišču. Obstaja nevarnost, da bi se v primeru priznane cene za določeno TSZ, temelječo na zdravilu, ki je morda že več let na tržišču, iz skupine izločila dražja in s tem novejša zdravila. Seveda bodo ta zdravila bolniku še vedno dosegljiva, vendar na podlagi doplačila, kar pa v bistvu pomeni uvajanje participacije za zdravila.
Po drugi strani pa se omejuje zdravnikova svoboda pri izbiri konkretnega zdravila, kajti izkušnje kažejo, da naši bolniki niso pripravljeni doplačevati za določeno zdravstveno storitev, predvsem še ne za zdravila, če jih lahko dobijo »zastonj«. Res je, da bo zavarovalnica tako prihranila nekaj sredstev, vendar to ne sme iti na račun zmanjševanja kakovosti farmakoterapije.
Zato se zdi veliko bolj sprejemljiva uvedba participacije za vsa zdravila, ki se predpišejo na recept, seveda bi pri tem morale biti izvzete določene socialne skupine in nekatere kronične bolezni. Participacija, čeprav bi bila zgolj simbolična, bi imela tudi vzgojni učinek. Prepričan sem, da bi uporabniki zdravil v primeru lastnega prispevka imeli spoštljivejši odnos do zdravila in ne bi toliko zdravil končalo v koših za smeti.
Ker zakon omogoča uvajanje TSZ, se zavarovalnica temu verjetno ne bo odpovedala. Stroka pa vztraja pri tem, da če se uvajajo terapevtske skupine zdravil, naj bodo te sestavljene iz čim bolj podobnih ali enakih zdravil, skratka, skupine naj bodo čim bolj homogene in čim manjše.
Predstavniki medicinske stroke pa tudi predlagamo, naj pred začetkom veljave vsako TSZ prouči tudi neodvisna stroka, na primer strokovni sveti Slovenskega zdravniškega društva.
***
prof. dr. Pavel Poredoš, dr.med., je predsednik Slovenskega zdravniškega društva.
