Tiskane izdaje
S predsednikom vlade sva se v torek dopoldne pogovarjala v njegovem kabinetu v šestem nadstropju vladne zgradbe. Miro Cerar je bil primerno nerazpoložen, zaradi ponovne prekinitve pogajanj s sindikati se je pripravljal na sejo svojega kabineta in še posebej na točko dnevnega reda s povsem vsakdanjim, skorajda dolgočasnim naslovom – Pismo evropski komisiji.
Zaupni dokument je vlada, pred tednom dni, že obravnavala, dobila zanj potrebno politično in parlamentarno soglasje, včeraj so ga imeli ministri na svojih mizah drugič. Seveda nas že samo dejstvo, da bo pismo poslano z naslova slovenske vlade, povsem prepriča, da njegova vsebina ne more slediti najvznemirljivejšim pismom evropske literature, kakršno je, denimo, v Kierkegaardovem Dnevniku zapeljivca Johannesovo pismo Kordeliji, v katerem piše o duši, ki vre, kakor razburkano morje v viharju strasti.
Dolgotrajna, zelo natančna in pred vsiljivimi očmi ter ušesi skrbno varovana priprava pisma o pravnih postopkih proti Republiki Hrvaški za implementacijo arbitražne sodbe dokazuje, da ne gre za morebitno običajno korespondenco. Že napoved pisma, ki bo danes – seveda ne glede na Cerarjevo napoved odstopa – poslano predsedniku evropske komisije, je pokazala na vse nelagodje naslovnika in željo, naj si pošiljatelj morebiti le premisli. Pismo moramo poslati, mi je v torek govoril Cerar, saj lahko spor o priznanju arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško dobimo samo po pravni poti, druge poti enostavno nimamo.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se pisma slovenske vlade ne veseli. Najprej zato, ker ve, da se bo do njegove vsebine najverjetneje moral opredeliti. Nato zato, ker verjetno tudi sam pripravlja potreben odziv na hrvaško zavračanje evropskega pravnega reda in razsodbe arbitražnega sodišča. In na koncu tudi zato, ker ve, da je pismo slovenske vlade, ki je načeloma zgolj uvod v mogočo tožbo, v resnici tudi že začetek tožbenega postopka pred mednarodnim sodiščem v Luksemburgu.
Pomembno je, kako se bo evropska komisija opredelila do pisma. Ali bo presodila, da gre za politično preobčutljivo vprašanje, in se obnašala, kot da ga ni, ali pa bo sprejela odločitev in nanj odgovorila. Pri tem bo imel pomembno vlogo že skorajda pozabljeni dokument, ki ga je po Junckerjevem naročilu, pred slabim letom, pripravila pravna služba evropske komisije. Ključna teza tega pomembnega pravnega mnenja je, da je arbitraža, sodba o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško, rezultat veljavnega mednarodnega sporazuma in da je navedena tudi v hrvaški pristopni pogodbi za članstvo v Evropski uniji. Prav zaradi tega, so napisali, je Evropska unija pravno udeležena v postopku, saj ima primer neposredne pravne učinke na evropsko pravo.
Predvidevam, in dostopni javni dokumenti mi pritrjujejo, da Hrvaška že pripravlja odgovor na pismo, ki je bilo danes poslano iz Cerarjevih vladnih pisarn. Najverjetneje se bo uradni Zagreb skliceval na tri teze.
Prva je, da so bili v sporazum o arbitraži prisiljeni, da je sporazum, ki ga je podpisala takratna predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, rezultat slovenskega političnega izsiljevanja nemočne države, ki je želela postati članica Evropske unije. Da tudi zato arbitražna razsodba za Hrvaško ni obvezujoča, kar naj bi pomenilo, da mejni problem med državama formalno ni rešen. In ga je treba, kot pravi predsednik vlade Andrej Plenković, citiram, dedramatizirati, saj ne gre za veliko stvar, ki bi jo bilo treba obravnavati zunaj odnosa Zagreb-Ljubljana.
Druga teza je zavračanje pristojnosti evropske komisije, saj da njene odločitve nimajo nikakršnega pravnega učinka in njeni nasveti ali priporočila niso obvezujoči.
Tretji del zagrebškega odgovora verjetno ne bo javen, bo pa ponovil staro tezo o tem, da je Hrvaška pripravljena deliti svoj dominantni položaj na Jadranskem morju zgolj in samo z Republiko Italijo ter da ima pravico razglasiti izključno gospodarsko cono na morju in tako razširiti svojo jurisdikcijo. Temu bo sledil prav tako star predlog o skupnem hrvaško-slovenskem upravljanju Piranskega zaliva, po vzoru nemško-holandskega dogovora o zalivu Dollart v Wadenskem morju.
Za odgovor Sloveniji ima evropska komisija na voljo tri mesece. V Bruslju bo to najprej čas, ki ga bodo hrvaški diplomati in njihovi javno manj znani vladni kolegi posvetili prepričevanju, da arbitražni sporazum nikoli ni bil del hrvaškega pristopnega sporazuma za članstvo v Evropski uniji ter da je bila Slovenija politično agresivna in zlonamerna.
Dejstva so seveda drugačna.
Hrvaška v arbitražni sporazum ni bila prisiljena. Šestega januarja 2006 je takratni predsednik vlade Ivo Sanader na enem izmed sestankov svoje stranke v Splitu naslovil na Slovenijo sporočilo, naj bo vsem v Ljubljani jasno, da je sporazum Drnovšek-Račan za Hrvaško mrtev, in da zato poziva k novemu začetku pogajanj in mednarodni arbitraži o meji med državama. Sočasno je Hrvaška evropski komisiji sistematično pošiljala ponarejene zemljevide o poteku meje s Slovenijo, pričakujoč, da arbitraže še vrsto let ne bo.
Sanader je takrat sprejel predlog Janeza Janše o členu sporazuma, ki bo uvedel načelo pravičnosti. Privolil je tudi zaradi namiga Svetega sedeža, ki je latinski justum et aequom prevedel v just and fair solution in upravičeval zahtevo, da morajo arbitri poleg pravnih rešitev iskati tudi pravične.
In povsem na koncu. Slovenija je ustregla ključni prošnji Hrvaške, da ta lahko nadaljuje in konča evropska pogajanja še pred implementacijo arbitražne razsodbe.
Vladno pismo bo prihodnji teden začelo svojo naporno bruseljsko pot. Morali bomo biti vztrajni in potrpežljivi, mi je v torek rekel Miro Cerar.
