Tiskane izdaje
Leta 2016 je Velika Britanija sprejela prelomno odločitev o tem, da bo zapustila Evropsko unijo, Donalda Trumpa so izvolili za predsednika Združenih držav Amerike, številne evropske države pa so se še naprej spoprijemale s svojimi notranjimi izzivi. EU se zdi manj stabilna kakor kdaj prej v času mojega življenja.
Skupno reševanje težav
Do te nevarne točke so nas pripeljali dejavniki, ki so skupni vsem nam, zato še nikoli ni bilo tako nujno, da se razvite demokratične države lotijo težav s skupnimi močmi. Žal se dogaja ravno nasprotno. Ravno takrat, ko bi morale na zahodu ZDA, Velika Britanija in EU podpreti druga drugo, jih politike posameznih držav čedalje bolj razdvajajo.
Evropa se spoprijema s tremi najpomembnejšimi izzivi. Najprej je treba omeniti brexit, največji dogodek v britanski politiki v zadnji generaciji. Mnogi menijo, da je izstop iz Evropske unije napaka; vendar se je za to odločila več kot polovica tistih, ki so odšli na volišča, zato moramo njihovo odločitev uresničiti. Tega ne bo lahko storiti. Preoblikovanje volilnih glasov v dejanske politične odločitve bo podobno postopku deaktiviranja bombe: ko se bo treba odločati, katero žico prerezati, bo treba biti izjemno previden.
Če se bo vlada premierke Therese May med prihodnjimi pogajanji z Evropsko unijo posvetila resnično pomembnim vprašanjem, smo lahko zadržano optimistični, da bo sklenila dober dogovor. Evropskemu gospodarstvu bo seveda koristilo, če bo ohranilo tesne stike z Veliko Britanijo, poleg tega Evropi koristijo britanske diplomatske, vojaške in obveščevalne zmogljivosti. Velika Britanija ima tudi tesne stike z Združenimi državami Amerike in bo ostala pomemben del čezatlantske varnostne osi.
Britanci bi morali priznati, da smo sprejeli številne zakone in predpise Evropske unije ter da imamo mnoge skupne cilje in programe. Vsega tega nam ni treba spreminjati, poleg tega ne bi smeli dvomiti o tem, kako pomemben je dostop do skupnega trga EU. Evropa je največji gospodarski blok na svetu po nekaterih merilih in pomemben vir naložb za Veliko Britanijo.
Razlikovanje med »trdim« in »mehkim« brexitom je nesmiselno. Pogajanja bodo tako zapletena, da bodo nekateri rezultati gotovo mehki, drugi pa trdi. Veliki Britaniji bo morda uspelo plačati primerno ceno za dostop do skupnega trga, za čezmejno opravljanje finančnih storitev ali za nadzor nad priseljevanjem iz Evropske unije.
Globalizacija je pozabila
Tretji izziv za Evropo je socialna neenakost. Četrtina mladih v Španiji, Grčiji in na Portugalskem je brezposelnih, mnogi so tudi prepričani, da nagrade za splošno blaginjo niso bile pravično razdeljene. Globalizacija je na splošno koristila vsemu svetu, vendar je hkrati pozabila na veliko ljudi. Ti ljudje zdaj opozarjajo nase na voliščih, zato jim moramo prisluhniti in se odzvati na njihove skrbi.
Socialna neenakost je še večja v ZDA kakor v Evropi. Prihodki gospodinjstev na območju, imenovanem »pas rje«, se niso povečali že 30 let, zato so mnogi iz teh gospodinjstev pomagali izvoliti predsednika, ki je obljubil, da se bo spet posvetil predvsem svoji državi.
ZDA se morajo upreti tej skušnjavi. Nevaren svet potrebuje dejavno Ameriko, ki zagotavlja varnost in obrambo ter deli obveščevalne podatke z državami, kakršna je Velika Britanija. Čezatlantsko sodelovanje je 70 let zagotavljalo svetovni mir in blaginjo, zato ga bomo potrebovali tudi zdaj, ko se bomo spoprijemali z grozečimi globalnimi grožnjami.
Najprej je treba omeniti, da sta bila vdor Rusije v Ukrajino in priključitev Krima napad na vladavino prava; toda kljub temu morata Evropa in ZDA vzdrževati plodne odnose z Rusijo, da bi ohranili globalno stabilnost. Velika Britanija lahko pri tem pomaga: resda je tudi Velika Britanija uvedla sankcije proti Rusiji, vendar imajo britanska podjetja naložbe v Rusiji pa tudi ruska podjetja v Veliki Britaniji.
Omeniti je treba tudi dolgotrajne konflikte v Iraku in Siriji, zaradi katerih so razmere v zelo pomembni regiji postale zelo negotove, starim zavezništvom pa ni uspelo rešiti težav. Toda Zahod mora zagotoviti mir v regiji, čeprav je Rusija s svojim posegom dodatno zapletla razmere. Os ZDA–Velika Britanija–EU se bo morala lotiti tudi težav v severni Afriki, saj nekatere tamkajšnje države nimajo stabilnih vlad ter so postale valilnica za terorizem in priseljevanje v Evropo.
Na Zahodu smo nehali neposredno delovati na teh frontah; ponekod smo pomagali ustvariti nestabilne razmere. Če se bomo še naprej posvečali samo samim sebi, bodo Rusija in druge države prevzele pobudo ter pridobile vpliv in ugled. ZDA, Velika Britanija in EU morajo začeti tesneje sodelovati med seboj in še naprej delovati v večstranskih organizacijah, kakršna je Nato. Če bomo pokazali vodstvene sposobnosti na svetovnem odru, bomo postali močnejši.
Dejavnikom, ki ogrožajo mednarodno ureditev, značilno za obdobje po letu 1945, se moramo upreti. ZDA, Velika Britanija in EU imajo skupno dediščino, ki jo je treba zaščititi. Nikakršnega razloga ni, da bi ogrožali dragoceno dediščino, kakršna je, denimo, vladavina prava, samo zato, ker Velika Britanija zapušča Evropsko unijo, Amerika pa je izvolila voditelja, ki kljubuje nekaterim vidikom tradicionalnega načina razmišljanja. Zaščititi moramo vse, kar nas združuje, in tudi v prihodnje zaupati našim zavezništvom in skupni tradiciji.
***
Prispevek je mnenje avtorja
***
Iain Conn je izvršni direktor Centrice Project Syndicate.
